Mladi režiser je v nekem intervjuju v razlago konteksta filma dejal, da mladi danes lahko le sanjajo, da bodo dobili službo, si kupili stanovanje, si uredili normalno življenje, še posebej velike pa so takšne želje za tiste sanjače, "ki hočejo živeti še kaj drugega kot slovenske sanje, torej skupaj z ženo dva čuka neto, mansarda pri tastarih, prikolica na Krku in biti pijan na smučanju v Dolomitih".

Slovenske sanje so torej preživetveni model, ki se kljub spodobnim (nad)povprečnim slovenskim dohodkom močno opira na družinsko solidarnost. K lažjemu preživetju takšne družine ponavadi pripomorejo še skromni, a dobrodošli otroški dodatki, subvencije za vrtec, šolsko prehrano in morebitni drugi socialni transferji. Nezanemarljivi v slovenskem preživetvenem modelu so velikokrat še prihodki iz sive ekonomije, ki naj bi je bilo po oceni OECD v Sloveniji približno toliko kot v Grčiji, se pravi okoli 27 odstotkov BDP. Tako preživijo mladi in družine, ki imajo srečo, da se lahko pri (zasilnem) reševanju stanovanjskega problema obrnejo po pomoč k svojim staršem, in ki imajo srečo, da imajo (redno) zaposlitev z recimo temu spodobnimi dohodki. Dosti bolje se ne godi niti starejšim, saj je po podatkih ZPIZ povprečna pokojnina v Sloveniji oktobra letos znašala 578 evrov. Ker s povprečnimi prihodki v starosti ni mogoče pokriti niti stroškov oskrbe v domu za ostarele, smo zopet pri družinski solidarnosti. Toda če so to slovenske sanje, kakšna je potem šele slovenska realnost?

40.000 manj revnih

Po podatkih Statističnega urada je v lanskem letu prag tveganja revščine v Sloveniji znašal 587 evrov. Pod tem pragom je živelo 12,7 odstotka vseh prebivalcev, kar pomeni, da je imelo v letu 2010 približno 254.000 oseb dohodke nižje od 587 evrov. Kdo so ti ljudje? Podatki kažejo, da je dobrih 40 odstotkov teh oseb živelo v gospodinjstvih, v katerih ni bil nihče zaposlen, skoraj 75 odstotkov izmed njih pa je bilo gospodinjstev z vzdrževanimi otroki. V najslabšem položaju so enostarševska gospodinjstva. Upokojencev je bilo 18 odstotkov. Zanimiv je tudi podatek, da je tveganje revščine izrazito visoko za ženske, starejše od 64 let, in za najemnike stanovanj. Stopnja tveganja revščine je pri delovno aktivnih osebah ponavadi nizka, a vseeno je bilo leta 2010 med tistimi, ki so živeli pod pragom tveganja revščine, skoraj petina delovno aktivnih.

Toda samo število ljudi z dohodki pod določenim pragom nam v resnici ne da prave slike o dejanski revščini ljudi, saj gre le za podatek o dohodkovni porazdelitvi v državi. Za namene širšega in bolj oprijemljivega merjenja revščine je bil v okviru evropske razvojne strategije Evropa2020 sestavljen kazalec, ki naj bi revščino zajel celoviteje. Strategija, ki naj bi države članice EU do leta 2020 popeljala med najbolj razvita in konkurenčna gospodarstva sveta, poleg ciljev, večinoma zapisanih že v njeni predhodnici, lizbonski strategiji za rast in delovna mesta, prvič doda tudi tako imenovani socialni cilj, to je zmanjšanje revnih oziroma socialno izključenih ljudi v EU za 20 milijonov do leta 2020.

To je pomembno sporočilo in velik zasuk v miselnosti snovalcev evropskih razvojnih strategij: razvoj po novem ni samo gospodarska rast, merjena v povečanju BDP, temveč tudi blaginja čim večjega števila prebivalstva. V Sloveniji smo si za cilj zadali 40.000 manj revnih oziroma socialno izključenih do leta 2020 glede na izhodiščno stanje leta 2008, ko naj bi se med revne oziroma socialno izključene v Sloveniji štelo 361.000 ljudi. Ljudje, ki tvegajo revščino ali socialno izključenost, so v terminologiji EU2020 poleg tistih, ki statistično padejo pod prag tveganja revščine, še tisti, ki so hudo materialno prikrajšani, in tisti, ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno aktivnostjo (in niso šolarji ali upokojenci).

Toda ko so bruseljski birokrati in politiki snovali ideje o boljši Evropi in postavljali ambiciozne cilje, je EU že dodobra pretresala gospodarska kriza. Tako se je leta 2010 število revnih po tem kazalcu v Sloveniji povzpelo že na 366.000, kar pomeni, da smo se od zastavljenega cilja celo oddaljili, namesto da bi se mu začeli približevati. Glede na vztrajnost gospodarske krize in trdovratnost brezposelnosti lahko v naslednjih letih pričakujemo le še povečevanje tega števila in dodatno drsenje od zastavljenega cilja.

Nujna so nova delovna mesta

Število revnih oseb pa ni edini kazalec, ki kaže simptome poslabšanja socialnega stanja v Sloveniji. Z gospodarsko krizo se je poleg števila brezposelnih začelo strmo povečevati tudi število prejemnikov denarnih socialnih pomoči. Zaradi strahu pred ukrepi pokojninske reforme se je začela hitro upokojevati tudi številčna povojna generacija Slovencev, kar je povzročilo dodaten pritisk na pokojninsko blagajno. Zaradi manj vplačanih prispevkov iz dela se je znašla v škripcih še zdravstvena blagajna. Poslabšal se je ginijev količnik, ki meri dohodkovno neenakost v državi. Poleg tega smo se začeli zavedati, kaj bodo za Slovenijo in njene sisteme socialne varnosti pomenile posledice staranja prebivalstva, ki jim bo naša država po ocenah evropske komisije še posebej podvržena.

Če vsemu naštetemu dodamo skrb zbujajoče stanje javnih financ, postane jasno, da smo pred težko nalogo. Na eni strani imamo vedno hujše socialne posledice gospodarskega stanja države, ki zahtevajo ukrepanje, poleg tega tudi povečevanje javnih izdatkov za pokojnine, dolgotrajno oskrbo starejših in zdravstvo zaradi staranja prebivalstva, na drugi pa nujnost varčevanja in fiskalno konsolidacijo javnih financ. Kaj pomeni ta dilema? Manj socialne varnosti? Še več revnih? Ali pa priložnost za kvalitetne strukturne reforme sistemov socialne varnosti?

Še tako kratkogledemu ali optimističnemu opazovalcu razmer postane jasno, da bodo tako na kratki kot na dolgi rok potrebne spremembe politike socialne varnosti. Seveda ne bomo mogli mimo vprašanja, kakšen obseg socialnih pravic je dolgoročno vzdržen, toda veliko pomembnejše vprašanje od kvantitete bo kvaliteta. Obseg socialnih transferjev naj ne bo edino merilo, še pomembnejša sta njihova kakovost in ciljanost. Kakovostne in dostopne morajo biti tudi storitve, še posebej tiste, ki bodo razbremenile družine. Potrebni so dostopni vrtci, učinkovita oskrba starejših in predvsem dobra stanovanjska politika. Predvsem pa je pomembno ustvarjanje novih delovnih mest, toda takšnih, da bomo ljudje lahko dobro živeli od svojih plač. Da ne bodo siva ekonomija, opiranje na subvencije države in družinska solidarnost edine možne rešitve za preživetje.

Čeprav si vlada v odhodu kot enega največjih uspehov pripisuje ohranjanje socialne kohezivnosti, je stanje (ki pa nikakor ni le posledica delovanja dosedanje vlade) daleč od rožnatega. Vse več je revnih, socialno izključenih in brezposelnih, ki jih za sabo pušča gospodarska kriza. Nizke pokojnine, ki mejijo na revščino, strah pred zmanjšanjem dostopnosti do javnih zdravstvenih storitev, dolge vrste za domove za starostnike so današnja realnost. Mladi v nezavidljivem položaju, družine, odvisne od starševske pomoči, odsotnost kakršnekoli stanovanjske politike. In še bi lahko naštevali. A položaj, v katerem smo se znašli konec leta 2011, je pač takšen, kakršen je, in treba bo ukrepati.

To je stanje, s katerega bo štartala naslednja vlada. Glede na javnofinančne omejitve bo izvajanje politike socialne varnosti, ki ima za cilj zmanjšanje števila revnih in socialno izključenih ter ohranjanje socialne kohezivnosti, velik izziv. Nujno potrebnih sprememb pa se bo treba lotiti sistemsko, premišljeno, pogumno in brez fige v žepu, drugače bo zelo kmalu zmanjkalo denarja v državni malhi za zdajšnje in mansard pri "tastarih" za prihajajoče generacije.