Kljub takšnemu ozadju ni bil po okusu številnih torijskih veljakov in tradicionalnih volilcev, ko je leta 2005, samo štiri leta zatem, ko so ga v varnem konservativnem volilnem okrožju izvolili za poslanca, nepričakovano postal novi, komaj enainštiridesetletni vodja torijske stranke. Ta si je lizala rane po že tretjem zaporednem volilnem porazu v dvobojih z glavnim arhitektom novega (sredinskega) laburizma Tonyjem Blairom in po odstopu že tretjega torijskega vodje v osmih letih (na Otoku imajo politični prvaki lepo in za vse, tudi zanje, dobro navado, da po volilnem porazu odstopijo in se umaknejo v ozadje).

Prva uspešna transplantacija uspeha

Mnogi so mislili, da je sramotno, da se je Cameron - res samo enkrat - razglasil za Blairovega dediča. To ni bilo tako nelogično, saj so mnogi Blaira razglašali za političnega sina torijske ikone Margaret Thatcher (te dni jo gledamo v podobi Meryl Streep v filmu Železna lady, za vlogo katere ji že napovedujejo novega oskarja), čeprav je satirična revija Private Eye takrat na naslovnici objavila fotografiji Blaira in Camerona in ju podpisala "prva uspešna svetovna transplantacija uspeha".

Konservativna stranka, nekoč torijci, znani tudi kot "nasty", hudobna stranka, je bila po tradiciji stranka belih, bogatejših, heteroseksualnih (vsaj v javnosti) desničarskih moških. In… evroskeptikov. Tradicionalnim konservativcem ni bilo prav, da je Cameron napovedoval spremembe v stranki z obljubo, da se "bodo ljudje spet dobro počutili, ker so konservativci". Njegovi torijski kritiki so mu očitali, da je politično odraščal med mestno liberalno elito, ne pa med "silami konservativizma", ki jih je rad bičal Tony Blair. Kot Blair se je tudi Cameron na čelu prenoviteljev torijske stranke sramoval strankine preteklosti in se razglašal za apostola sprememb, ko je napovedal novi, sočutni konservativizem. Torijski kritiki so vedno znova ugotavljali, da mu manjka pravega konservativizma, pomanjkanje pa naj bi dolgo skrival s stereotipnim privilegiranim torijskim odraščanjem.

David (William Donald) Cameron se je sicer rodil v Londonu (9. oktobra 1966), vendar je odraščal med podeželsko gosposko v grofiji Berkshire kot sin bogatega borznega posrednika. Šolal se je v najboljših zasebnih šolah. Tako bister je bil, da je preskočil dva letnika osnovnega šolanja in se dve leti prej kot vrstniki, že pri trinajstih, vpisal v najbolj znano zasebno srednjo šolo na svetu, znameniti kolidž Eton, valilnico vladajočega razreda, ki sta jo obiskovala tudi njegov brat in oče, pa tudi princa William in Harry. Malo pred maturo je malo manjkalo, da ga niso izključili zaradi kajenja marihuane. Leta 1985 je začel študij na oxfordski univerzi, kjer je diplomiral iz filozofije, politike in ekonomije pa tudi umetnosti. Profesorji se ga spomnijo kot enega izmed najbolj nadarjenih študentov in kot zmernega in razumnega konservativca.

Kot pripadnik družbene elite je bil med študijem član elitnega študentskega kluba Bullinngton (bully - nasilnež). Njegovi člani so znani po prekomernem pitju in razbijanju lokalov pa tudi po tem, da nastalo škodo več kot poplačajo. Po diplomi ga je mikala politika. Brez težav je takoj dobil službo v raziskovalnem oddelku konservativne stranke - priporočil naj bi ga (s telefonskim klicem) celo nekdo iz Buckinghamske palače. Bil je eden izmed mladih konservativnih strategov. Leta 1994 je napol obrnil hrbet politiki in se zaposlil kot direktor oddelka za korporacijske zadeve pri medijski hiši Carlton Communications, katere del je televizijska mreža ITV. Vmes se je večkrat zaman potegoval za kandidaturo za torijskega poslanskega kandidata. Leta 2001 je zapustil televizijo, ker so ga leto prej izbrali za kandidata v varnem konservativnem volilnem okrožju Witney.

Umik s Titanika?

Cameronova voditeljska strategija je bila enaka Blairovi (ta je tako "delaburiziral" laburiste, da so jih Britanci volili). Programsko vse manj konservativno torijsko stranko, ki je bila v opoziciji dolgih trinajst let, je večina tradicionalnih torijcev molče prenašala v čakanju na lanske majske volitve. Ne vsi. Starosta njene desnice Norman Tebbit je Camerona primerjal s Pol Potom, ker "namerava počistiti celo s spomini na thatcherizem, da bi zgradil novo sodobno zeleno globalno vestno stranko".

Cameron je na lanskih volitvah samo delno uspel - ni osvojil absolutne večine in je moral v koalicijo s proevropskimi levosredinskimi liberalnimi demokrati, prvo otoško koalicijo po 65 letih. Desnica v torijski kritiki mu je kmalu očitala, da ima liberalne kritike za kritje za neizpolnjevanje predvolilnih obljub, med katerimi je bila tudi povrnitev vrste polnomočij iz Bruslja (z EU) v London. "Evropa" je bila tista, ki so jo izbrali za bojišče. Bolj ko so liberalni demokrati zaradi koalicijskega pajdašenja s torijci izgubljali podporo in manjša ko je bila verjetnost, da bi se (samomorilsko) umaknili iz koalicije, bolj so rasla krila desničarskim evroskeptikom, ki so se mu končno uprli oktobra letos v parlamentu. To je bil največji povojni "upor o Evropi", saj je kar 81 (skoraj polovica) konservativnih poslancev glasovalo za svojo resolucijo o razpisu referenduma o izstopu iz EU. Cameronu je grozila "državljanska" vojna v stranki.

Zaradi krize območja evra imajo evroskeptiki Camerona za modrijana, ki se je izkrcal s Titanika, ko je na vrhu EU "minuto pred polnočjo" iz rokava nediplomatsko potegnil najprej nesprejemljivega aduta, tako imenovani "britanski protokol" - seznam britanskih predlogov (beri: ultimativnih zahtev), ki so bili nesprejemljivi za drugih 26 članic. In potem še zdaj že "famozni" veto, s katerim je presenetil vse - v Bruslju in Londonu. Se je tako odločil zato, ker bi ga evroskeptiki v ponedeljek v parlamentu živega pojedli, ne pa navdušeni razglašali za heroja in britanskega buldoga, če bi pristal na to, da fiskalna unija sedemnajsterice nastane pod streho EU brez pristanka na njegove zahteve? Morda pa so vsi podcenjevali tudi Cameronov osebni evroskepticizem in pobožne želje, ki jih evroskeptiki brezsramno prodajajo Otočanom o Britaniji kot drugi Švici (kritiki se jim posmehujejo, prej bo kot Norveška brez nafte). V bistvu je vseeno, ali se je spremenil sam ali pa ga je spremenila stranka, ker je on ni mogel spremeniti. V vsakem primeru ga imajo evroskeptiki zdaj za pravega (evroskeptičnega) konservativca.

Cameron je z vetom dobil veliko novih oboževalcev. V stranki ima mir, ker ga imajo evroskeptiki za enega svojih, poleg tega pa so torijci v raziskavah javnega mnenja prvič po volitvah prehiteli opozicijske laburiste, ker dovčerajšnji kritiki pravijo, da je končno pokazal, da je "dedec". Kriza, kleščenje proračuna, zatiskanje pasov so začasno pozabljeni.

Banke so hujše kot arabski diktatorji

Poveličevanje Cameronovega dedčevstva pri navadnih smrtnikih je toliko bolj nerazumljivo (in nerazumno), ker Cameron v Bruslju ni branil ravno britanskih interesov, ampak strankarske interese in interese finančnega sektorja, londonskega Cityja, svet osovraženih bančnikov in finančnikov (v njem je živelo in bogatelo več generacij Cameronovih prednikov), ki nosijo levji delež krivde za "krizo", ki noče miniti. Od tod sarkazem kritikov britanskega upiranja skupnemu, razmeroma blagemu evropskemu nadzoru finančnega sektorja, kot je: "Kaj niso bankirji dovolj pretrpeli? Preklete zeljnate glave, kdo pa mislijo, da so, da nam bodo ukazovali, da nas ne smejo naši bankirji oropati do golega? Pravica vsakega Angleža je, da ga bankirji oropajo do golega. Obranili smo se luftwaffe, obranili se bomo tudi tega…"

Legendarni vojni dopisnik in sedanji dopisnik z Bližnjega vzhoda Robert Fisk nima časa za sarkazem. Prekipelo mu je: "Banke in bonitetne agencije so diktatorji Zahoda. Banke so kot Mubaraki in Ben Aliji mislile in še mislijo, da so lastniki svojih držav. Goldman Sachs in Royal Bank of Scotland (propadla banka, ki so jo morali britanski davkoplačevalci leta 2008 rešiti s 45 milijardami funtov) sta postali Mubaraki in Beni Aliji v ZDA in Veliki Britaniji in goltajo ljudsko bogastvo s plačami in nagradami za svoje hudobne šefe v veliko večji meri, kot so si lahko predstavljali njihovi pohlepni bratje - arabski diktatorji."

Cameronov veto v Bruslju je opijanil torijske evroskeptike (in povečal njihove apetite) in preprečil krizo v stranki, ona druga kriza pa se ne premakne: v četrtek je državni statistični urad sporočil, da se je število nezaposlenih do oktobra v treh mesecih povišalo za 128.000 in doseglo 2,640.000 - največ po letu 1994. Otočani se bodo hitro streznili.