Človekove pravice - kam smo zabredli

Ta deklaracija je zgodovinski dogovor v razvoju sodobnega sveta in podlaga vsem ljudem, narodom ter državam, da si uspešno utiramo pot k svobodi, pravičnosti in miru. Iz načel te deklaracije izraščajo mnogi mednarodni predpisi, ki zavezujejo zakonodajalce držav članic OZN. Njena vsebina se tudi neposredno uporablja pri ustavnih presojah in v sodnih postopkih. Splošno deklaracijo o človekovih pravicah lahko ocenimo za najvišji akt - za ustavno usmeritev vsega človeštva in vseh oblik njegove organiziranosti.

Zato je razumljivo, da skrb in razprava o uresničevanju človekovih pravic nista nikakršna postranska in zgolj notranjepolitična zadeva, temveč ena osrednjih nalog vseh ustanov države, tudi v luči njene odgovornosti do mednarodne skupnosti.Omejenost zapisa ne dovoljuje niti okvirnega preleta izjemno obširne dejavnosti varuhinje človekovih pravic RS. Najobširnejši del njenega 400 strani dolgega, pregledno urejenega letnega poročila, ki ga je junija predstavila poslancem državnega zbora RS, je posvečen ugotovitvam glede kršitev človekovih pravic. Namenjeno je bilo vsem, ki s svojimi odločitvami posegajo v človekove pravice. Žal pa je o njem razpravljal samo državni zbor, in še to obrobno. Takšni so tudi sklepi državnega zbora - kratki in formalni. Vsega skupaj trideset členov Splošne deklaracije o človekovih pravicah posega na vsa področja našega življenja. Zakon pooblašča varuhinjo, da ugotavlja skladnost odločitev z deklaracijo in priporoča ustreznejše ravnanje. Prebiranje poročila opozarja, da je dojemanje vloge varuhinje še vedno neustrezno. Njena priporočila se pogosto namerno ali iz malomarnosti ne uresničujejo. Seznanjenost ljudi z njihovimi osebnimi pravicami je še vedno nezadovoljiva. Poti za doseganje pravic so še vedno preveč zapletene in povezane s strahom pred posledicami.

Poglavitna slabost varovanja človekovih pravic ni toliko v vsebini zakonodaje kot predvsem v njihovem dojemanju in nadzoru pri izvajanju. Inšpekcijski organi so pogosto podhranjeni in neučinkoviti. Pregon številnih kršitev, ki bi moral potekati po črki zakona, je odvisen le od usposobljenosti, korajže in volje posameznika. Te pojave kršitev srečujemo vsakodnevno kot trpinčenje in šikaniranje na delovnem mestu, delo preko zakonsko določene dolžine delovnega časa, kršitev pravice do dela prostih dni, pri odmeri plačila in izplačilih za opravljeno delo, zagotavljanju pravice do dela itd. Pogosti so pojavi nasilja nad otroki in ženskami, slabšanja enakih možnosti za invalide, nezmožnosti mladih, da pridobijo pravico do stanovanja, naš vsakdanjik zaznamujejo vse bolj grobi napadi na življenje in premoženje, porast revščine, odrekanje enakih pravic drugačnim, neenakopravna obravnava tujih delavcev, krivice v postopkih pridobivanja državljanstva in pravice bivanja v naši državi in drugo.V naši državi se ne le nadaljuje, temveč celo zaostruje donedavni predvolilni spopad z znaki kaznivih dejanj. Po znanih pobalinskih napadih na temnopolte, sovražnem govoru do Romov smo sedaj soočeni celo z napadom na vse naše državljane druge narodnosti. "Vsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin (…) ne glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost..." določa 2. člen deklaracije. Zlasti vsi starejši vemo, s čim je primerljivo in kam vodi "domoljubje", ki ponižuje pripadnike druge narodnosti zaradi njihove volilne opredelitve. Trditev, da je pisec, neki Tomaž Majer, samostojni komentator spletne strani druge največje politične stranke v RS, je vredna toliko kot zgolj "napačno" zloženi arhivski dokumenti (poskus blatenja ugleda predsednika RS Danila Türka). Zapis na spletni strani nas opozarja, kako daleč je še zavest o enakopravnosti vseh državljanov, ki jih glede pasivne volilne pravice nihče nima pravice deliti na stare in nove ali na prave in druge. To je sramotna in groba kršitev človekovih pravic, ki se kljub mladosti naše države ne bi smela več dogajati. Najbrž tudi tokrat odgovorni stranke SDS ne bodo zmogli javnega opravičila vsem, ki so bili deležni sovražnega govora na njihovi spletni strani.Zaupanje in spoštovanje ter odgovornost do vseh državljanov so pri nas v opaznem upadanju. Vse bolj slabijo vsa tradicionalno dobra razmerja: odnosi med otroki, otrok do staršev, mlajših do starejših, izvoljenih predstavnikov do njihovih volilcev, vlade do parlamenta in obratno, posameznih ministrov do skupne odgovornosti vlade, vse s posledico najnižje ravni ugleda in zaupanja državljanov v državne ustanove. Prav v teh dneh pa smo tudi priča nadaljevanju političnih preigravanj, spopadu za čim večji hlebec oblasti, namesto obljubljene in pričakovane težnje, da čim bolj povezano in združeno popeljemo barko svoje države iz viharja. To so trendi, ki bi jih njihovi nosilci morali odločno zaustaviti. S poglobljeno skrbjo za uresničevanje socialno varnega položaja vseh ljudi, s prizadevanjem za uresničevanje človekovih pravic vsakogar, z odločnim pregonom homofobije do drugačnih in zlaganega domoljubja ter nacionalistične obolelosti moramo širiti razumevanje človekovih pravic, z vzgojo in kaznovalno politiko pa te pojave preseči in obrniti v smer deklaracije.Zgolj okvirno opisane razmere na področju človekovih pravic v naši državi se v nekoliko boljši luči kažejo na področju naše soodgovornosti in skrbi za izboljšanje razmer v drugih delih sveta. Pri tem imam v mislih pomembna zunanjepolitična stališča Slovenije pri mednarodni obravnavi in podpori še vedno tlačenih manjšin, okupiranih narodov in premagovanja vojnih stanj, ki obremenjujejo sodobni svet. Naša država je aktivno vključena v urejanje konfliktnih odnosov med Srbijo in Kosovim, udeležena pri graditvi stabilnih razmer v Afganistanu, v nadzoru na začasni sirsko-izraelski meji in drugod. Slovenija je tudi s podmeno človekovih pravic podprla včlanitev Palestine v Unesco. Upam, da se bomo kmalu pridružili 123 državam, ki so že priznale palestinsko državo.V Sloveniji smo lahko ponosni na ureditev položaja italijanske in madžarske manjšine. Pri tem smo zgled mnogim evropskim državam. Zamujamo pa glede ustanovitve manjšinskega sveta na državni ravni, v katerem bi lahko predstavniki drugih manjših narodnosti opozarjali na slabosti pri uresničevanju svojih pravic. Z zornega kota človekovih pravic smo lahko tudi ponosni, da smo izvolili temnopoltega župana in da imamo verjetnega mandatarja vlade, ki ima očeta Srba. Z največjim številom glasov smo potrdili listo, ki jo vodi premožen predsednik. Pretežni del njegovega bogastva je bil pridobljen z nakupom delnic podjetja, v katerem je prevzel direktorsko mesto, podjetje pa razvil v največjega trgovca v državi. To bogastvo nima nič skupnega s tajkunstvom, ki je temeljilo na izčrpavanju in ne na razvoju podjetij. Ta del njegovega bogastva je lahko zgled tudi drugim direktorjem, saj bi ob takšnem načinu bogatenja bila bogata tudi naša država.Naj strnem svoj zapis z ugotovitvijo, da smo pri uresničevanju človekovih pravic vedno na začetku. Danes pa smo na začetku tudi številnih reform na področjih, ki so v neposredni povezavi s človekovimi pravicami (pokojninski sistem, plačni sistem, zdravstveni sistem, invalidsko zavarovanje, družinski zakonik, delovno pravo, kazenski zakonik in drugo). Zato teh izjemno občutljivih področij našega skupnega in osebnega življenja, naše soodvisnosti pri premagovanju kriznega stanja in iskanja poti do vnovične stabilnosti ne zapletajmo še z netenji medsebojnega sovraštva. Skrb in odgovornost varuhinje v prihodnjem obdobju bo zaradi opisanih razmer še bolj zahtevna in pomembna. Peter Toš, Ljubljanaa dan, ko je človeštvo praznovalo svojo najpomembnejšo civilizacijsko obletnico, smo doživeli grob napad na državljane RS druge narodnosti. 10. decembra 1948 so predstavniki vseh držav članic OZN soglašali s sprejemom Splošne deklaracije o človekovih pravicah.

Ta deklaracija je zgodovinski dogovor v razvoju sodobnega sveta in podlaga vsem ljudem, narodom ter državam, da si uspešno utiramo pot k svobodi, pravičnosti in miru. Iz načel te deklaracije izraščajo mnogi mednarodni predpisi, ki zavezujejo zakonodajalce držav članic OZN. Njena vsebina se tudi neposredno uporablja pri ustavnih presojah in v sodnih postopkih. Splošno deklaracijo o človekovih pravicah lahko ocenimo za najvišji akt - za ustavno usmeritev vsega človeštva in vseh oblik njegove organiziranosti. Zato je razumljivo, da skrb in razprava o uresničevanju človekovih pravic nista nikakršna postranska in zgolj notranjepolitična zadeva, temveč ena osrednjih nalog vseh ustanov države, tudi v luči njene odgovornosti do mednarodne skupnosti.

Omejenost zapisa ne dovoljuje niti okvirnega preleta izjemno obširne dejavnosti varuhinje človekovih pravic RS. Najobširnejši del njenega 400 strani dolgega, pregledno urejenega letnega poročila, ki ga je junija predstavila poslancem državnega zbora RS, je posvečen ugotovitvam glede kršitev človekovih pravic. Namenjeno je bilo vsem, ki s svojimi odločitvami posegajo v človekove pravice. Žal pa je o njem razpravljal samo državni zbor, in še to obrobno. Takšni so tudi sklepi državnega zbora - kratki in formalni. Vsega skupaj trideset členov Splošne deklaracije o človekovih pravicah posega na vsa področja našega življenja. Zakon pooblašča varuhinjo, da ugotavlja skladnost odločitev z deklaracijo in priporoča ustreznejše ravnanje. Prebiranje poročila opozarja, da je dojemanje vloge varuhinje še vedno neustrezno. Njena priporočila se pogosto namerno ali iz malomarnosti ne uresničujejo. Seznanjenost ljudi z njihovimi osebnimi pravicami je še vedno nezadovoljiva. Poti za doseganje pravic so še vedno preveč zapletene in povezane s strahom pred posledicami.

Poglavitna slabost varovanja človekovih pravic ni toliko v vsebini zakonodaje kot predvsem v njihovem dojemanju in nadzoru pri izvajanju. Inšpekcijski organi so pogosto podhranjeni in neučinkoviti. Pregon številnih kršitev, ki bi moral potekati po črki zakona, je odvisen le od usposobljenosti, korajže in volje posameznika. Te pojave kršitev srečujemo vsakodnevno kot trpinčenje in šikaniranje na delovnem mestu, delo preko zakonsko določene dolžine delovnega časa, kršitev pravice do dela prostih dni, pri odmeri plačila in izplačilih za opravljeno delo, zagotavljanju pravice do dela itd. Pogosti so pojavi nasilja nad otroki in ženskami, slabšanja enakih možnosti za invalide, nezmožnosti mladih, da pridobijo pravico do stanovanja, naš vsakdanjik zaznamujejo vse bolj grobi napadi na življenje in premoženje, porast revščine, odrekanje enakih pravic drugačnim, neenakopravna obravnava tujih delavcev, krivice v postopkih pridobivanja državljanstva in pravice bivanja v naši državi in drugo.

V naši državi se ne le nadaljuje, temveč celo zaostruje donedavni predvolilni spopad z znaki kaznivih dejanj. Po znanih pobalinskih napadih na temnopolte, sovražnem govoru do Romov smo sedaj soočeni celo z napadom na vse naše državljane druge narodnosti. "Vsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin (…) ne glede na raso, barvo, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost..." določa 2. člen deklaracije. Zlasti vsi starejši vemo, s čim je primerljivo in kam vodi "domoljubje", ki ponižuje pripadnike druge narodnosti zaradi njihove volilne opredelitve. Trditev, da je pisec, neki Tomaž Majer, samostojni komentator spletne strani druge največje politične stranke v RS, je vredna toliko kot zgolj "napačno" zloženi arhivski dokumenti (poskus blatenja ugleda predsednika RS Danila Türka). Zapis na spletni strani nas opozarja, kako daleč je še zavest o enakopravnosti vseh državljanov, ki jih glede pasivne volilne pravice nihče nima pravice deliti na stare in nove ali na prave in druge. To je sramotna in groba kršitev človekovih pravic, ki se kljub mladosti naše države ne bi smela več dogajati. Najbrž tudi tokrat odgovorni stranke SDS ne bodo zmogli javnega opravičila vsem, ki so bili deležni sovražnega govora na njihovi spletni strani.

Zaupanje in spoštovanje ter odgovornost do vseh državljanov so pri nas v opaznem upadanju. Vse bolj slabijo vsa tradicionalno dobra razmerja: odnosi med otroki, otrok do staršev, mlajših do starejših, izvoljenih predstavnikov do njihovih volilcev, vlade do parlamenta in obratno, posameznih ministrov do skupne odgovornosti vlade, vse s posledico najnižje ravni ugleda in zaupanja državljanov v državne ustanove. Prav v teh dneh pa smo tudi priča nadaljevanju političnih preigravanj, spopadu za čim večji hlebec oblasti, namesto obljubljene in pričakovane težnje, da čim bolj povezano in združeno popeljemo barko svoje države iz viharja. To so trendi, ki bi jih njihovi nosilci morali odločno zaustaviti. S poglobljeno skrbjo za uresničevanje socialno varnega položaja vseh ljudi, s prizadevanjem za uresničevanje človekovih pravic vsakogar, z odločnim pregonom homofobije do drugačnih in zlaganega domoljubja ter nacionalistične obolelosti moramo širiti razumevanje človekovih pravic, z vzgojo in kaznovalno politiko pa te pojave preseči in obrniti v smer deklaracije.

Zgolj okvirno opisane razmere na področju človekovih pravic v naši državi se v nekoliko boljši luči kažejo na področju naše soodgovornosti in skrbi za izboljšanje razmer v drugih delih sveta. Pri tem imam v mislih pomembna zunanjepolitična stališča Slovenije pri mednarodni obravnavi in podpori še vedno tlačenih manjšin, okupiranih narodov in premagovanja vojnih stanj, ki obremenjujejo sodobni svet. Naša država je aktivno vključena v urejanje konfliktnih odnosov med Srbijo in Kosovim, udeležena pri graditvi stabilnih razmer v Afganistanu, v nadzoru na začasni sirsko-izraelski meji in drugod. Slovenija je tudi s podmeno človekovih pravic podprla včlanitev Palestine v Unesco. Upam, da se bomo kmalu pridružili 123 državam, ki so že priznale palestinsko državo.

V Sloveniji smo lahko ponosni na ureditev položaja italijanske in madžarske manjšine. Pri tem smo zgled mnogim evropskim državam. Zamujamo pa glede ustanovitve manjšinskega sveta na državni ravni, v katerem bi lahko predstavniki drugih manjših narodnosti opozarjali na slabosti pri uresničevanju svojih pravic. Z zornega kota človekovih pravic smo lahko tudi ponosni, da smo izvolili temnopoltega župana in da imamo verjetnega mandatarja vlade, ki ima očeta Srba. Z največjim številom glasov smo potrdili listo, ki jo vodi premožen predsednik. Pretežni del njegovega bogastva je bil pridobljen z nakupom delnic podjetja, v katerem je prevzel direktorsko mesto, podjetje pa razvil v največjega trgovca v državi. To bogastvo nima nič skupnega s tajkunstvom, ki je temeljilo na izčrpavanju in ne na razvoju podjetij. Ta del njegovega bogastva je lahko zgled tudi drugim direktorjem, saj bi ob takšnem načinu bogatenja bila bogata tudi naša država.

Naj strnem svoj zapis z ugotovitvijo, da smo pri uresničevanju človekovih pravic vedno na začetku. Danes pa smo na začetku tudi številnih reform na področjih, ki so v neposredni povezavi s človekovimi pravicami (pokojninski sistem, plačni sistem, zdravstveni sistem, invalidsko zavarovanje, družinski zakonik, delovno pravo, kazenski zakonik in drugo). Zato teh izjemno občutljivih področij našega skupnega in osebnega življenja, naše soodvisnosti pri premagovanju kriznega stanja in iskanja poti do vnovične stabilnosti ne zapletajmo še z netenji medsebojnega sovraštva. Skrb in odgovornost varuhinje v prihodnjem obdobju bo zaradi opisanih razmer še bolj zahtevna in pomembna.

Peter Toš, Ljubljana