Za naše parlamentarne preiskave bi težko trdili, da ustrezajo omenjenim ciljem. Samo (pre)veliko število in vsebinski pregled razlogov za ustanavljanje preiskovalnih komisij, njihovo delo in zlasti ne ravno bleščeči rezultati preiskav prej nakazujejo, da se to orodje parlamentarne demokracije zlorablja tudi za politično obračunavanje. Bolj natančno za legalno pot, po kateri strankarski štabi pridejo do zaupnih, denimo davčnih podatkov, ki se potem posredno ali neposredno uporabljajo za obračun s političnimi nasprotniki.

Ko je SDS približno dve leti pred volitvami 2004 uvedla totalno volilno kampanjo ves čas, ne zgolj mesec dni pred volitvami, so preiskovalne komisije postale eno glavnih orožij takšne kampanje. Jasno se je to pokazalo v zadnjih treh letih, ko je Janša na volitvah izgubil oblast in se je moral vrniti v poslanske klopi. Državni zbor je tako po volitvah 2008 na zahtevo poslancev SDS moral ustanoviti kar pet preiskovalnih komisij, ki so jim predsedovali poslanci SDS.

Državni zbor je od leta 1993 do zdaj ustanovil 24 preiskovalnih komisij. Od tega jih je svoje delo, tako da je njihovo poročilo prišlo na dnevni red državnega zbora, končalo le devet. Za primerjavo: nemški bundestag je v zadnjih petdesetih letih ustanovil 35 preiskovalnih komisij, od katerih samo dve nista končali svojega dela.

Od povojnih pobojev do trgovine z orožjem

V začetku prvega mandata (1993) je predsednik takratnega državnega zbora Herman Rigelnik na zahtevo opozicije (zlasti SLS) podpisal akt o ustanovitvi komisije, ki naj bi preiskovala poslovanja v HIT-u, Elanu, Slovenskih železarnah in v bankah. Njeno poročilo, napisala ga je predsednica Polonca Dobrajc (SNS), ni prišlo na dnevni red državnega zbora. Enako tudi ne poročila še petih drugih preiskovalnih komisij iz tega prvega mandata državnega zbora.

Med njimi je bila sicer najbolj dejavna "Pučnikova" komisija za povojne poboje, ki se je sestala kar 55-krat. Rezultat sta bili dve poročili. Prvo, v katerem je šesterica članov komisije z Miranom Potrčem (SD) na čelu ugotavljala, da je za povojne poboje odgovorna takratna oblast, te poboje obsodila, izrazila obžalovanje svojcem pobitih ter se zavzela za popravo krivic. Drugo poročilo je podpisalo drugih pet članov komisije z Jožetom Pučnikom (SDS) na čelu. V njem se krivda za poboje nalaga izključno Komunistični partiji Slovenije, zahteva dostojen pokop žrtev in sodno preganjanje storilcev.

Minimalnega soglasja ni bilo niti v prvi "orožarski" komisiji, ki je preiskovala "najdbo" orožja na mariborskem letališču, tako da je poročilo tik pred volitvami (oktobra 1996) ostalo v predalu predsednika Zorana Madona (SLS). Bolje se je godilo poročilu druge "Mogetove" orožarske komisije, ko je bilo njeno zaupno poročilo štiri leta kasneje (konec junija 2000) vendarle sprejeto. Na isti seji je večina poslancev prav tako za zaprtimi vrati potrdila poročilo komisije, ki je preiskovala okoliščine tega, da se je vohunski kombi vojaške varnostne službe "izgubil" na Hrvaškem, kjer ga je hrvaška policija s prisluškovalno opremo vred zaplenila.

Znova orožarski posli

Med letoma 2000 in 2004 je državni zbor na zahtevo poslancev SDS ustanovil dve preiskovalni komisiji: o političnem ozadju grobega pretepanja novinarja (in kasneje dvakratnega poslanca SDS) Mira Petka ter o poslih z električno energijo. Orožarske parlamentarne preiskave so se nadaljevale v času vlade Janeza Janše (2004-2008). Marca 2007 so tako na zahtevo opozicije ustanovili komisijo, ki je preiskovala nakup oklepnikov 8x8. Ker so se v tej zgodbi pojavljala tudi imena iz sumljive trgovine z orožjem iz začetka devetdesetih let z Janezom Janšo na čelu, se je preiskava dotaknila tudi te zgodbe.

Samo mesec dni kasneje je SDS odgovorila z zahtevo za ustanovitev še ene preiskovalne komisije, tokrat o nakupu oklepnikov 6x6, ki je segal v čas Ropove vlade in še dlje nazaj v leto 1990 in delno razorožitev slovenske teritorialne obrambe. Za kar naj bi bil odgovoren takratni predsednik predsedstva Milan Kučan. Predsedniku te komisije Zvonku Černaču je uspelo pričakovano enostransko poročilo pripeljati do obravnave v državnem zboru, predsedniku komisije 8x8 Milanu M. Cviklu pa to ni uspelo, ker so ga tik pred tem, ko naj bi objavil Janševi vladi nenaklonjeno poročilo, odstranili z mesta predsednika (tako da so ga razglasili za pričo v preiskavi), vodenje komisije, ki poročila potem ni pripravila, pa je prevzel poslanec SDS Robert Hrovat.

Neslavni rekord

Tokratni mandat poslancev državnega zbora se končuje s precej neslavnim rekordom. V samo treh letih pred razpustom parlamenta so se poslanci lotili kar sedmih parlamentarnih preiskav. V primerjavi s prejšnjimi obdobji, ko je bilo v štirih polnih mandatih skupaj ustanovljenih 17 preiskovalnih komisij, je to rekordno število. Pet parlamentarnih preiskav je zahtevala opozicija. Delo sta končali samo dve.

Prva preiskovalna komisija se je ukvarjala z domnevno politično motiviranim ponovnim štetjem izbrisanih. Opozicijo s SDS na čelu je razburilo ponovno štetje izbrisanih, ki je razkrilo, da je bilo število izbrisanih za nekaj tisoč višje od uradne številke iz časov, ko je notranje ministrstvo vodil socialni demokrat Rado Bohinc. Maja 2009 ustanovljena komisija je pod predsedovanjem poslanca SDS Roberta Hrovata svoje delo končala januarja 2011. V poročilu, ki ga je komisija po skoraj dveh letih (v katerih se je sestala osemkrat in zaslišala sedem prič) predložila državnemu zboru, ugotavlja, da z omenjenim preverjanjem števila izbrisanih ni bilo nič narobe. Tako je namreč menila večina članov komisije, ki so predstavljali stranke vladne koalicije.

Trojica iz opozicije se s tem ni strinjala. V ločenem mnenju so Hrovat in poslanska kolega iz SNS in SLS sicer ocenili, da podlage za ugotavljanje politične odgovornosti notranje ministrice Katarine Kresal (LDS) ni. So pa trdili, da je šlo najmanj za neutemeljeno povečanje števila izbrisanih, ki je nastalo zaradi zelo malomarnega in nestrokovnega dela v notranjem ministrstvu. Zahtevali so revizijo vseh izdanih odločb in ovadbo zoper ministrico Kresalovo zaradi nevestnega dela, vendar državni zbor o teh predlogih sploh ni glasoval. Ponovno štetje izbrisanih je bila tudi ena od obtožb opozicije v interpelaciji zoper zdaj že bivšo ministrico Kresalovo.

Poleg Hrovata je parlamentarno preiskavo uspelo dokončati samo še poslanki SD Meliti Župevc. Župevčevo so marca 2010 postavili na čelo komisije, ki je preiskovala politična ozadja izhajanja brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres pred volitvami 2008. Komisija se je sestala na 18 sejah in zaslišala 30 prič. Za to komisijo je značilno, da so v njej sodelovali samo poslanci koalicijskih strank, ki so preiskavo tudi zahtevale. SLS in SNS sta se članstvu v tej komisiji odpovedali, njen član iz SDS Aleksander Zorn je že na začetku dela komisije iz nje izstopil, ker je zavrnila njegovo zahtevo, da naj preiskuje tudi brezplačnik Dobro jutro. Tik pred sprejetjem poročila se je SDS želela vrniti v komisijo, a je komisija z delom končala, še preden so se končali formalni postopki zamenjave člana komisije.

Druga značilnost so bile grožnje predsednici Župevčevi in nekaterim pričam, naj pazijo, kaj delajo. Prihajale naj bi od vplivnih posameznikov iz Štajerske, toda dokazov za to ni bilo. Oktobra letos je državni zbor za zaprtimi vrati potrdil njeno poročilo, v katerem komisija med drugim ugotavlja, da sta bila brezplačnika ustanovljena z namenom, da bi z diskvalifikacijo tekmecev SDS vplivali na izid volitev. Šlo je za nezakonito prikrito predvolilno propagando, vsaj sporno financiranje političnih strank ter niz kaznivih dejanj od davčnih utaj do uničevanja poslovnih listin. Poročilo, za katerega je poslanec SDS Branko Grims trdil, da pomeni grob in nesramen napad na svobodo medijev in na ustavno pravico do informiranosti, in zbrano dokumentacijo je državni zbor poslal pristojnim organom pregona.

Politično najbolj odmevni sta bili komisiji, ki sta na muho vzeli ljubljanskega župana Zorana Jankovića in ministra za visoko šolstvo in znanost ter predsednika Zares Gregorja Golobiča. Obe preiskavi so zahtevali poslanci opozicijske SDS (pridružili so se jim tudi poslanci iz SNS in SLS) in ju tudi vodili in usmerjali. Golobiča so med drugim v povezavi s podjetjem Ultra, katerega desetodstotni lastnik je, obtožili zlorabe položaja, korupcije in utaje davkov. Komisija je pod taktirko predsednika poslanca SDS Rudolfa Petana z delom začela oktobra 2009. Na dvajsetih sejah v dveh letih je zaslišala 21 prič, toda v ugotovitvah in sklepih v predlogu poročila, ki ga je pred razpustom parlamenta oktobra letos pripravil Petan, Golobič, čeprav ves čas glavni politični obtoženec, sploh ni omenjen. Poročila komisija ni obravnavala.

Mesec dni za Petanovo preiskovalno komisijo je parlament prav tako na zahtevo poslancev SDS (in SLS ter SNS) ustanovil "gradbeno" komisijo. Predsedovala ji je poslanka SDS Alenka Jeraj. Komisija naj bi preiskovala politično odgovornost pri nakupu neprofitnih stanovanj v Ljubljani, pri gradnjah in obnovi stavb primorske univerze, zdravstvenih objektov ter pri delovanju državnega stanovanjskega sklada. Toda komisija se je na 22 sejah ukvarjala najprej z omenjenim nakupom stanovanj, vendar pri tem ni odkrila očitanih nepravilnosti. Zatem pa se je ves čas ukvarjala županom Jankovićem in prostorskim načrtom mestne občine ter s posli njegovih sinov, medtem ko se drugih zadev iz akta o ustanovitvi praktično ni dotaknila. Izjema je le račun za obnovo dveh stavb Univerze na Primorskem, ki ga je, potem ko tega ni hotela storiti Janševa vlada, podpisal novi minister za visoko šolstvo Gregor Golobič. Komisija mu je zato očitala negospodarno ravnanje.

Jerajeva je zaslišala 30 prič in v poročilu ugotavlja, da ta pričanja in zbrani dokumenti iz davčne uprave dokazujejo, da je županov sin Jure lastnik v nekaterih družbah, ki imajo v lasti zemljišča v Ljubljani, katerim se je s pomočjo župana Jankovića spreminjala oziroma poskušala spreminjati namembnost. Jerajeva tudi ugotavlja, da so zaradi prekupčevanja z zemljišči ustanavljali družbe v tujini, s čimer so poskušali prikriti lastništvo in utajiti davke. Pri tem je zanimivo, da vmesnega poročila s podobnimi ugotovitvami komisija nekaj mesecev prej ni sprejela, sredi oktobra, ko je že bilo jasno, da bodo kmalu predčasne volitve, pa je za dvesto strani obsežno poročilo poleg Jerajeve (SDS), Franca Pukšiča (SLS) in Silvena Majheniča (SNS) glasoval tudi poslanec DeSUS Anton Urh, medtem ko se je poslanec Zares Franci Kek glasovanja vzdržal. Proti je glasoval samo član komisije iz SD Anton Colarič.

Zoran Janković je vse te očitke komisije zavrnil in jih pripisal predvolilni mrzlici. Napovedal je tudi tožbe zoper častnik Finance in tednik Reporter, ki sta vse to sprožila. Opozicija je, kljub temu da je bil parlament že razpuščen, za obravnavo tega poročila zahtevala sklic izredne seje še pred volitvami, vendar se to ni zgodilo.

Zdaj si priča, ne moreš biti več predsednik

Za medije spektakularna zaslišanja je pripravil tudi predsednik septembra 2009 ustanovljene preiskovalne komisije poslanec SDS Rado Likar. Zlasti so bila medijsko odmevna zaslišanja šefa SCT Zidarja, ki je povedal to, kar je javnost že vedela. Namreč, da so se slovenska gradbena podjetja z odgovornimi v državni družbi za avtoceste dogovarjala o poslih, katerih posledica naj bi bila, da je bila gradnja avtocest v Sloveniji za približno 2 milijardi evrov dražja, kot bi smela biti. Na dan je prišel tako imenovani zemonski sporazum, ki je vseboval kartelno delovanje gradbenih podjetij s SCT in ajdovskim Primorjem na čelu.

Politično dogovarjanje pri gradnji avtocest je Likar dokazoval tudi z v Večeru objavljeno nepodpisano zabeležko o sestanku, na katerem naj bi se dogovorili o tem, kako si razdeliti posel z gradnjo predorov na Trojanah in v Ljubljani. Po tej zabeležki naj bi se tega sestanka udeležila tudi takrat vodja poslancev LDS Anton Anderlič in generalni sekretar vlade Mirko Bandelj, a sta oba obstoj zabeležke in navzočnost na sestanku, ki ga opisuje, zanikala. Komisija se je zadnjič sestala konec oktobra, ko je bil parlament že razpuščen, zato njenega poročila, ki je vsebovalo zelo posplošene ugotovitve in sklepe, državni zbor ni mogel več obravnavati. Likarjeva preiskovalna komisija bo šla v anale tudi po zaspanosti. Skupaj je namreč v dveh letih zasedala le 13 ur.

Po trajanju zasedanj je med sedmimi preiskovalnimi komisijami na prvem mestu komisija, ki naj bi se ukvarjala s financiranjem spornih menedžerskih prevzemov, zlasti Pivovarne Laško in Istrabenza. Komisija, ki ji je predsedoval poslanec Zares Alojz Posedel, se je sestala 21-krat, seje pa so skupaj trajale 48 ur. V vmesnem poročilu je ugotovila, da je za nepravilnosti deloma kriva prevzemna zakonodaja, ne do konca razčiščeno je ostalo tudi vprašanje, kdo je kriv, da je odpovedal nadzor nad tajkunskimi posojili. Nazadnje je Posedel še napovedal, da bodo poskušali najti politične botre za ta posojila, vendar pri tem komisija ni ravno hitela in jo je prehitel razpust parlamenta.

Zadnjo preiskovalno komisijo v tem mandatu je državni zbor na zahtevo opozicijske SDS (do ene tretjine poslancev, kolikor jih za ustanovitev preiskovalne komisije zahteva ustava, so jim tradicionalno pomagali poslanci Jelinčičeve SNS) ustanovil potem, ko je postalo javno znano, da bo med petimi obtoženimi korupcije pri nakupu oklepnikov patria tudi vodja poslancev SDS Janez Janša. Dokazala naj bi, da so politični nasprotniki SDS afero pred volitvami 2008 sprožili samo zato, da bi Janši preprečili ostati na oblasti.

Komisija je bila ustanovljena septembra 2010, prvič pa se je sestala šele decembra istega leta. Tudi sicer so to komisijo spremljali zapleti. Najprej je državni zbor za njenega predsednika na predlog SDS imenoval Zvonka Černača, podpredsednika SDS, ki je sicer že vodil komisijo za nadzor tajnih služb. Poslanci vladajoče koalicije, ki so ustanovitvi te komisije nasprotovali, a tega niso mogli preprečiti, so se, da bi zavlekli začetek delovanja komisije, zatekli k temu, da so Černača razglasili za pričo, kar je po zakonu o parlamentarni preiskavi pomenilo, da ne more biti več član, kaj šele predsednik komisije.

To se ni zgodilo prvič. Na enak način se je SDS v času, ko je bila na oblasti, znebila predsednika preiskovalne komisije "oklepniki patria" Milana M. Cvikla. Ko je Cvikl napovedal objavo poročila, so ga razglasili za pričo, zamenjal ga je podpredsednik Robert Hrovat iz SDS in poročilo nikoli ni prišlo na klopi članov komisije. Za razliko od takrat so poslanci SD, Zares, LDS in DeSUS tokrat operacijo ponovili, ko je SDS za predsednika preiskovalne komisije "patria" določila poslanca Branka Grimsa. Tudi njega so določili za pričo in predsednica je postala Grimsova poslanska kolegica Eva Irgl.

Ta je delo komisije pospešila, vendar je morala po osmih sejah in 14 zaslišanih pričah odnehati, ker je medtem predsednik države zaradi padca vlade razpustil parlament. Čeprav je Irglova ves čas ponavljala, da se komisija ne vmešava v sodni proces, ki je tekel vzporedno s to parlamentarno preiskavo, so poznavalci vendarle prepoznavali namen prepričati javnost, če ne tudi sodišča, da je bila afera o vpletenosti Janeza Janše in SDS v korupcijo pri tem poslu politično skonstruirana.