Beseda je kot kamen. Kamor pade, udariin pusti svojo sled.

Sama menim, da se je veliko bolj pomembno vprašati povsem druge stvari, se zamisliti, kje so meje med pravico do svobode izražanja in nevarnim nestrpnim govorom, kje si bomo kot družba, ki si želi svobodo, pravičnost in mir, postavili ogledalo. Ko nekdo nekoga ubije, vsi takoj vemo, da gre za umor, ko nekdo povzroči prometno nesrečo, to vsi na daleč vidimo. Ko teče kri, debat o tem, ali res teče ali ne, ni, ker je vsem jasno, kaj se je zgodilo, ko tak dogodek vidimo. Ko govorimo o moči besede, ki lahko povzroči škodo, pa so merila različna, nejasna in izrazito subjektivna. Ravno v takšnih primerih mora zato vskočiti pravo in postaviti jasne kriterije. Pravo sicer nikoli ne bo moglo regulirati stanja duha in ravni komunikacije, odreagirati pa mora, ko javnost, torej družba kot taka ali vsaj njen pretežni del, dobi občutek, da nekaj preprosto ni v redu, da pot, ki jo ubiramo z besedo, ne vodi v pravo smer.

Sama sem ovadbo podala zato, ker jo v skladu z zakonom o kazenskem postopku moram, ko v okviru opravljanja svoje funkcije izvem za sum storitve kaznivega dejanja, v tem primeru namreč raziskujem sum zlorabe volilnih imenikov, na kar namiguje pisec spornega besedila. A od pristojnih organov pričakujem več kot samo obravnavo nečesa, kar morajo, ker so dobili ovadbo. Pričakujem, da tudi organi pregona v okviru svojih dolžnosti pomagajo postaviti meje in kriterije za pregon kaznivih dejanj, storjenih z uporabo močnih in pomensko polnih besed. Če si družba sama ogledala ne zna postaviti predse, mora to v okviru vladavine prava storiti tisti, ki je k temu poklican. To nisem ne jaz, ne gospod Majer, ne politiki ali sociologi ali pravni teoretiki. To mora storiti pravosodni sistem, na nas pa je, da ga izzovemo.

Postali smo neobčutljivi

To sporno besedilo je torej le povod za moje pisanje, nikakor pa ni vzrok. Vzroki so vedno globlji. Ko se danes sprašujemo, ali gre v prispevku za tako imenovani sovražni govor ali ne, ko s kirurško natančnostjo naštevamo znake kaznivega dejanja, morda puščamo vnemar bistvo problema - veliko, morda preveliko toleranco oziroma ignoranco naše družbe do verbalnega nasilja nad dostojanstvom posameznika kot takega in posameznika kot pripadnika določene skupine, ki ni in ne more biti vedno opravičljivo s pravico do svobode izražanja.

Za vložitev kazenske ovadbe zoper pisca in izdajatelja elektronske publikacije - spletne strani, ki je namenjena obveščanju in komuniciranju z javnostjo, sem se odločila zavestno, tako kot sem se zavestno pred pol leta odločila za vložitev ovadbe zoper časopisno podjetje Mladina in njenega odgovornega urednika. V slednjem primeru je šlo za prispevek z naslovom "Ni vsak dr. G. že dr. Goebbels". Ob fotografiji nacističnega ministra dr. Goebbelsa z družino je bila objavljena fotografija dr. Branka Grimsa z družino, ob fotografijah pa je bilo tudi kratko besedilo. Žal se o tem primeru ni veliko pisalo in govorilo, pa bi se moralo, saj po mojem mnenju ni šlo samo za žaljenje g. Grimsa osebno, temveč za širjenje nestrpnosti do vseh članov SDS in za oznako celotne stranke za nacistično.

Ovadba pooblaščenca je bila s strani tožilstva zavržena, kar je izničilo možnost, da dobimo nov sodni primer, po katerem bi lahko postavljali meje in o njem pravno in sociološko debatirali. Obžalujem tudi, da objava ni sprožila medijske pozornosti, da ni bolj mobilizirala civilne sfere v obsodbi ravnanja medija. V sedanjem primeru je bil odziv buren, morda je bil komu videti pretiran, vendar menim, da je bil primeren in da je tokrat dosegel svoj cilj. Osebno sicer menim, da je vsebina prispevka takšna, da že ogroža javni red in mir in da z besedami pripravlja teren za nestrpna dejanja, uperjena proti tokratni ciljni skupini, proti "novim državljanom", kot jo je opredelil pisec prispevka.

Želela bi si, da bi na tem področju dobili več odločitev sodišča, da bi dejansko lahko govorili o sodni praksi, saj peščico do sedaj končanih primerov komajda lahko poimenujemo tako. Bistveno v tem primeru je, da so tako mediji kot tudi civilna sfera začutili, da so človekove pravice v določenih primerih lahko nadrejene svobodi izražanja, da pravica do svobode izražanja ne sme biti platforma za legalizacijo posegov v človekove pravice.

Slovenska ustava v 63. členu določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Glede na ustaljeni način komunikacije tako s strani medijev kot tudi s strani posameznikov, še posebej na internetu, pod plaščem anonimnosti, pa se zdi, da nam za ustavne in tudi občečloveške vrednote ni veliko mar. Zdi se, da je omalovaževanje, vrednostno ocenjevanje in tudi povsem neposredno žaljenje vernikov, ateistov, priseljencev in njihovih potomcev, Romov, homoseksualcev ipd. postalo družbeno sprejemljivo. Postali smo neobčutljivi za okrnjeno dostojanstvo pripadnikov verskih skupnosti, neobčutljivi za bolečine in težave pripadnikov drugih narodnosti.

Včasih se zdi, da namesto v strpnem in argumentiranem dialogu, v komunikacijo vpeti kar tekmujejo v nestrpnosti in izbiri čim bolj sočnih izrazov, s katerimi bi na čim bolj negativen način označili nasprotnike. Ker tudi v svetu javnih komunikacij velja, da se ta prilagaja zakonu ponudbe in povpraševanja, bi človek lahko sklepal, da so sporočila takšna, ker pisci menijo, da si jih takšne bralci želimo. Da torej naslovniki sporočila hrepenimo po krvi, solzah, blatenju, žaljenju, psovanju - da se prodajajo le nasilne in slabe novice. Če ljudje to res sporočamo medijem in drugim akterjem javne komunikacije, je skrajni čas za razmislek in samorefleksijo.

V imenu svobode izražanja

Odziv civilne javnosti na prispevek, ki je povod za pisanje tega članka, sama razumem kot prvi korak na poti v boljšo, prijaznejšo, manj konfliktno družbo. Seveda se odzivanje ne sme zožiti na nošenje "trenirke", ki je v tem kratkem času postala nekakšen simbol upora proti ločevanju na nove in stare slovenske državljane, tako kot pri ovadbi pooblaščenca ne gre neposredno za zaščito "priseljencev". Pomembno je razumeti, da se borimo za dostojanstvo slehernega pripadnika določene skupine, da se borimo proti predsodkom do osebnih okoliščin posameznika. Pravica do svobode izražanja ne trpi, če svoje mnenje povemo odločno, pa vendar na način, ki za nikogar ni žaljiv, ki ne obsoja in ne omalovažuje drugih. Tudi kritiko in nestrinjanje je mogoče izraziti, ne da bi prizadeli dostojanstvo tistih, s katerimi se ne strinjamo ali ne delimo njihovih vrednot.

V tem primeru je šlo res za tako imenovane nove državljane, lahko pa bi šlo za katerokoli drugo skupino posameznikov, ki jih druži skupna veroizpoved, rasa, narodnost ali druga osebna okoliščina. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, pa je, ali bomo iskali pravne vrzeli, zaradi katerih določen prispevek vsebuje ali ne vsebuje tako imenovanega sovražnega govora, ali bomo raje vsi skupaj kaj naredili za kulturo dialoga v naši družbi.

V zadnjih letih smo razvili preveliko toleranco do padajoče medijske in politične kulture, v glavnem v imenu svobode izražanja. Da se te pravice ne bo zlorabljalo za teptanje drugih pravic, smo na koncu odgovorni vsi, predvsem pa pisci, ki svoja besedila objavljajo v uredniško urejevanih okoljih - novinarji in vsi drugi, ki se spustijo na "bojno" polje javnega objavljanja svojih razmišljanj. Zagotovo pa so na vrhu te piramide uredniki in odgovorne osebe za vsebino na spletnih straneh (tudi političnih strank). O nizkem nivoju govora na internetnih forumih, ki ne sodijo pod uredniško oblikovane vsebine, tokrat ne bom zgubljala besed, ker morda vse jeze in žalosti in gneva, ki ga gojim do agresivnih anonimnežev, niti ne znam dobro opisati, a naj za konec vendarle opozorim, da so pod plaščem internetne anonimnosti komentarji polni žalitev posameznikov in skupin, v pogosto mnogo bolj sočnem, sovražnem in neposredno žaljivem jeziku, kot ga je uporabil po vsej verjetnosti prav tako anonimnež Majer, kar brez dvoma tudi kaže na skrb zbujajoče stanje duha naše družbe.

A hkrati je pomembno poudariti, da objava posameznikovega komentarja na forumu ni in ne more biti isto kot objava prispevka na uradni spletni strani politične stranke, ki ji zaupa na stotisoče ljudi, ali pa medija, če vzamemo primer Grims-Goebbels, ki ga bere in mu prav tako zaupa na tisoče ljudi. Na obeh je velika odgovornost za oblikovanje kulture naše družbe. Ni vseeno, kaj zapišeta. Njune besede pri ljudeh štejejo.

V teh dneh večkrat izrečem ta stavek - pozivam k strpnosti in modrosti. Me slišite?

Nataša Pirc Musar je Informacijska pooblaščenka.