Poglejmo, zakaj ta ocena.Eden Virantovih pogojev je, da se država v prihodnje ne zadolžuje. Če bi hotela vlada ta pogoj uresničiti, bi morala takoj krepko znižati pokojnine in plače vsem tistim, ki se jih financira iz proračunskih sredstev. Seveda se tega ne da uresničiti in zato brez dodatnega zadolževanja države v prihodnje ne bo šlo. Ga bo pa treba zmanjšati. Virant bi po mojem ravnal modro, če bi svoj vstop v vlado pogojeval recimo s tem, da se vlada zaveže, da bo v času svojega mandata proračunski primanjkljaj v BDP vsako leto zmanjšala najmanj za odstotno točko (v štirih letih za 4 odstotne točke) in temu ustrezno tudi zmanjševala dodatno zadolževanje države.Naslednji Virantov pogoj je, da vlada ne poveča stopnje davka na dodano vrednost (DDV). Na to zadevo kaže gledati nekoliko drugače. Zgoraj navedeno usmeritev, da nova vlada v času svojega mandata proračunski primanjkljaj v BDP zmanjša za 4 odstotne točke, bo težko uresničiti. Eden izmed scenarijev, kako se tega lotiti, bi lahko bil približno ta: zagotoviti vsaj 1,5-odstotno letno rast BDP; za dve leti zamrzniti pokojnine in plače, ki se jih proračunsko financira; do največje mere racionalizirati, torej zmanjšati preostalo proračunsko porabo z izjemo one, preko katere se posredno pospešuje gospodarsko rast; povečati davčne proračunske prihodke vsaj za 5 odstotkov, ne da bi se zaradi tega dodatno obremenilo gospodarstvo. Za uresničitev tega ali podobnega scenarija je dvig stopnje DDV za eno ali največ dve odstotni točki ukrep, ki se mu bo težko izogniti. Torej Virantovemu pogojevanju, ki zadeva ta davek, ne gre pritrditi.Tretji Virantov pogoj je, da se mora država lastniško v celoti umakniti iz gospodarstva. Gre za pogoj, ki ga doslej še nobena razvita država ni uresničila in bi bila Slovenija prva, če bi to res storila. Za našo državo bi bilo koristno, da se glede tega vprašanja zgleduje po sosednji Avstriji. Ta se namreč gospodarsko in socialno uvršča med najbolj uspešne države v Evropi, k temu njenemu uspehu pa v nemajhni meri prispeva tudi lastništvo države v podjetjih. Naj v zvezi s tem omenim dve v Sloveniji delujoči družbi, to sta Simobil in OMW, ki imata več kot tretjinske deleže na našem trgu, ju pa lastniško v pomembnem delu obvladuje avstrijska država. S podjetji, ki so v državni lasti, imamo v Sloveniji sicer res velike probleme, pa ne zaradi državnega lastništva, pač pa zaradi njihovega vse prej kot učinkovitega upravljanja. Neposredni razlog za slabo upravljanje je v največji meri sestava nadzornih svetov v "državnih" podjetjih. Namesto da bi v te organe imenovali vrhunske gospodarstvenike z dokazljivimi menedžerskimi uspehi, jih izbiramo po vseh drugih kriterijih, največkrat kar po političnih zaslugah. Ta problem bi lahko učinkovito reševali preko organizacijske rešitve, poznane pod imenom AUKN, pa ga za zdaj ne, vsaj ne v zadostni meri. Razloge za njegovo ne dovolj dobro delovanje bi bilo torej treba prednostno odpraviti, ne pa razmišljati o njegovi ukinitvi, kar počne tudi najverjetnejši mandatar. Še neprimerno slabše pa je to, kar predlaga Virant, da bi namreč zaradi ne povsem zadovoljivega delovanja AUKN državno premoženje v celoti prodali, in to v času, ki je za tako prodajo zgodovinsko gledano izjemno neprimeren.Zadnja aktualna zadeva, glede katere se Virant razhaja z najverjetnejšim mandatarjem, je ocena korupcije: Virant meni, da je korupcija pri nas resen problem, mandatar pa jo ocenjuje bolj prizanesljivo. Glede tega ima Virant bolj prav: korupcija spada med dejavnike, ki izjemno obremenjujejo hitrejši gospodarski razvoj Slovenije in jo je zato treba intenzivno zdraviti.Slovenija potrebuje učinkovito vlado. Da bo taka, potrebuje predsednika, ki je dokazljivo vešč vodenja večjih ekonomsko-socialnih sistemov, v parlamentu pa bo morala imeti zadostno podporo; brez te namreč ne bo mogla sprejemati nekaterih, za večino državljanov bolečih ukrepov, ki pa bodo v prehodnem obdobju nujni. Janković je dober vodja, zadostno parlamentarno podporo pa si bo težko zagotovil, če v njegovi vladi ne bo Viranta. Virant naj torej vstopi v koalicijo, tega pa naj ne pogojuje z zahtevami, za katere v tem zapisu ugotavljamo, da so neprimerne. Njegovi volilci mu tega gotovo ne bodo šteli v slabo. Bolj verjetno je, da mu marsikdo od njih na volitvah sploh ne bi dal svojega glasu, če bi mu bilo pred tem obrazloženo, v čem so Virantove zahteve vprašljive.Andrej Cetinski, Ljubljanairantovi volilci gotovo pričakujejo, da bo vstopil v vlado in zavzeto pomagal reševati številne težave, ki jih ima danes Slovenija. Da to stori, pa postavlja najverjetnejšemu mandatarju več pogojev, od katerih so vsaj nekateri vprašljivi. Poglejmo, zakaj ta ocena.

Eden Virantovih pogojev je, da se država v prihodnje ne zadolžuje. Če bi hotela vlada ta pogoj uresničiti, bi morala takoj krepko znižati pokojnine in plače vsem tistim, ki se jih financira iz proračunskih sredstev. Seveda se tega ne da uresničiti in zato brez dodatnega zadolževanja države v prihodnje ne bo šlo. Ga bo pa treba zmanjšati. Virant bi po mojem ravnal modro, če bi svoj vstop v vlado pogojeval recimo s tem, da se vlada zaveže, da bo v času svojega mandata proračunski primanjkljaj v BDP vsako leto zmanjšala najmanj za odstotno točko (v štirih letih za 4 odstotne točke) in temu ustrezno tudi zmanjševala dodatno zadolževanje države.

Naslednji Virantov pogoj je, da vlada ne poveča stopnje davka na dodano vrednost (DDV). Na to zadevo kaže gledati nekoliko drugače. Zgoraj navedeno usmeritev, da nova vlada v času svojega mandata proračunski primanjkljaj v BDP zmanjša za 4 odstotne točke, bo težko uresničiti. Eden izmed scenarijev, kako se tega lotiti, bi lahko bil približno ta: zagotoviti vsaj 1,5-odstotno letno rast BDP; za dve leti zamrzniti pokojnine in plače, ki se jih proračunsko financira; do največje mere racionalizirati, torej zmanjšati preostalo proračunsko porabo z izjemo one, preko katere se posredno pospešuje gospodarsko rast; povečati davčne proračunske prihodke vsaj za 5 odstotkov, ne da bi se zaradi tega dodatno obremenilo gospodarstvo. Za uresničitev tega ali podobnega scenarija je dvig stopnje DDV za eno ali največ dve odstotni točki ukrep, ki se mu bo težko izogniti. Torej Virantovemu pogojevanju, ki zadeva ta davek, ne gre pritrditi.

Tretji Virantov pogoj je, da se mora država lastniško v celoti umakniti iz gospodarstva. Gre za pogoj, ki ga doslej še nobena razvita država ni uresničila in bi bila Slovenija prva, če bi to res storila. Za našo državo bi bilo koristno, da se glede tega vprašanja zgleduje po sosednji Avstriji. Ta se namreč gospodarsko in socialno uvršča med najbolj uspešne države v Evropi, k temu njenemu uspehu pa v nemajhni meri prispeva tudi lastništvo države v podjetjih. Naj v zvezi s tem omenim dve v Sloveniji delujoči družbi, to sta Simobil in OMW, ki imata več kot tretjinske deleže na našem trgu, ju pa lastniško v pomembnem delu obvladuje avstrijska država.

S podjetji, ki so v državni lasti, imamo v Sloveniji sicer res velike probleme, pa ne zaradi državnega lastništva, pač pa zaradi njihovega vse prej kot učinkovitega upravljanja. Neposredni razlog za slabo upravljanje je v največji meri sestava nadzornih svetov v "državnih" podjetjih. Namesto da bi v te organe imenovali vrhunske gospodarstvenike z dokazljivimi menedžerskimi uspehi, jih izbiramo po vseh drugih kriterijih, največkrat kar po političnih zaslugah. Ta problem bi lahko učinkovito reševali preko organizacijske rešitve, poznane pod imenom AUKN, pa ga za zdaj ne, vsaj ne v zadostni meri. Razloge za njegovo ne dovolj dobro delovanje bi bilo torej treba prednostno odpraviti, ne pa razmišljati o njegovi ukinitvi, kar počne tudi najverjetnejši mandatar. Še neprimerno slabše pa je to, kar predlaga Virant, da bi namreč zaradi ne povsem zadovoljivega delovanja AUKN državno premoženje v celoti prodali, in to v času, ki je za tako prodajo zgodovinsko gledano izjemno neprimeren.

Zadnja aktualna zadeva, glede katere se Virant razhaja z najverjetnejšim mandatarjem, je ocena korupcije: Virant meni, da je korupcija pri nas resen problem, mandatar pa jo ocenjuje bolj prizanesljivo. Glede tega ima Virant bolj prav: korupcija spada med dejavnike, ki izjemno obremenjujejo hitrejši gospodarski razvoj Slovenije in jo je zato treba intenzivno zdraviti.

Slovenija potrebuje učinkovito vlado. Da bo taka, potrebuje predsednika, ki je dokazljivo vešč vodenja večjih ekonomsko-socialnih sistemov, v parlamentu pa bo morala imeti zadostno podporo; brez te namreč ne bo mogla sprejemati nekaterih, za večino državljanov bolečih ukrepov, ki pa bodo v prehodnem obdobju nujni. Janković je dober vodja, zadostno parlamentarno podporo pa si bo težko zagotovil, če v njegovi vladi ne bo Viranta. Virant naj torej vstopi v koalicijo, tega pa naj ne pogojuje z zahtevami, za katere v tem zapisu ugotavljamo, da so neprimerne. Njegovi volilci mu tega gotovo ne bodo šteli v slabo. Bolj verjetno je, da mu marsikdo od njih na volitvah sploh ne bi dal svojega glasu, če bi mu bilo pred tem obrazloženo, v čem so Virantove zahteve vprašljive.