Se sploh spominjamo, kdaj se je vse skupaj začelo? Težko ugotovljivo. Tako kot je to pri starih zakoncih, ki se po dvajsetih letih komaj še prenašata, a vsak od njiju je trdno prepričan, da je kriv oni drugi, ki da je prvi začel s prepirom. Moj spomin, kolikor je pač zanesljiv, seže v čas od sedemdesetih naprej. Takrat smo se na primer norčevali iz "pedrov", a trdi režim je kljub vsemu preprečeval, da bi se razvilo kaj hujšega od neprimernega zbadanja v zasebnejših krogih robatih "humoristov". Danes večinoma uporabljamo korektno govorico, a geje ob belem dnevu prevzgajamo z molotovkami in gorjačo. Nekateri zagovorniki krščanskih vrednot pa javno izjavljajo, da bi svojemu otroku, če bi bil gej, zapustili le toliko premoženja, kolikor bi ga v času najhujše stiske potreboval za preživetje. Ostalo gre tistim, ki lahko nadaljujejo rod.

Ne se prenagliti

Je to sovražni govor? Je sovražni govor omenjanje slabo pismenih in srbsko govorečih "trenirkarjev"? Ena pot, neizogibna za formalni odziv države, je ta, da vzamemo v roke kazenski zakon in pazljivo preberemo, kateri elementi so potrebni, da so izpolnjeni zakoniti znaki kaznivega dejanja. Taka pot je potrebna tudi zato, da se ne prenaglimo, da ne pozivamo kar na pamet k sodnemu pregonu in ne zmerjamo pravosodja, če se ne odzove po naših pričakovanjih. Morda res ni vseh znakov. Druga pot pa je, da znova rečemo, kar je bila v nekem času pogosta trditev - mislim, da jo je prva izrekla kot generalna državna tožilka Zdenka Cerar -, da vsaka svinjarija pač še ni nujno kaznivo dejanje. Tako kot milijonska nagrada za poslovni neuspeh (mimogrede - v Veliki Britaniji to postaja že pravilo), podobno tudi kaj drugega ne, čeprav nas sicer globoko prizadene.

Zaradi tega pišem o sovražnem govoru v kriminološko-sociološki perspektivi in ne z vidika ustavnopravne ali kazenskopravne dogmatike, ki sta sicer nujno potrebni za sodno presojo dejanj.

Če grem listat po spominski knjigi, se ustavim pri zapisu o Pučnikovih nastopih. Zgodovinar Božo Repe (Mladina, 13. januarja 2011) pripoveduje o zborovanju v Ljutomeru pred plebiscitom leta 1990. Pučnik je tam govoril o neke vrste "dokončni rešitvi", ko bo treba jugoslovansko dediščino odpraviti tudi na neljub način. Nadaljevanje Pučnikove ideje so izbrisani, še vedno nesankcioniran administrativni genocid. Po toliko letih in ob formalnem zastaranju še vedno pride v poštev vsaj moralna obsodba storilcev. A mnogi politiki še vedno brez zadržkov branijo to sramotno ravnanje.

In potem parlament kot valilnica sovražnega govora v naslednjih letih. Od krščanskega poslanca Schwarzbartla, ki je ženske delil na večvredne in manjvredne, prve z otroki in druge brez njih (nekje sem prebral, da si je s to izjavo nakopal še največji srd nun, ki so se prav z devištvom zaobljubile Bogu), do Ruparja, ki je z zahtevo po pregledu mednožja nekaterih poslank sprožil protest, ki so ga podpisale mnoge ugledne osebnosti. Preberimo tri stavke iz takratne izjave:

"Nestrpni so postali pravi mojstri sprevržene logike: ob opozorilih na izključevalni diskurz sebe naredijo za žrtve, da so diskriminirani zaradi svojega 'drugačnega mnenja'! Pri tem pa zabrišejo izvirni greh: da so njihova domnevna 'drugačna mnenja' skrajno problematične in nesprejemljive trditve, kot denimo, da je homoseksualce treba zdraviti kot alkoholizem in kleptomanijo ali problematiko izbrisanih reševati s puškomitraljezom. Seksizem si tu podaja roko s heteroseksizmom, homofobijo, ksenofobijo, rasizmom in drugimi izključevalnimi praksami, ki jih v Evropski uniji sankcionirajo in dosledno preprečujejo (primer Buttiglione), pri nas pa se zdi, da jim v državnem zboru ne le pritrjujejo, temveč jih širijo."

Parlament se v dovolj dolgem obdobju dokazuje kot institucija s pogosto prižgano zeleno lučjo za sovražni govor. Zato ni čudno, da dogajanje v svetišču demokracije (sicer precej oskrunjenem, po mojem mnenju) naravnost spodbuja podobna ravnanja še drugje po deželi. Tudi pred pravkar minulimi volitvami smo lahko prebrali marsikaj. Po zapisu Ranke Ivelja povzemam nasvet Družininega kolumnista, ki bralce spomni na "žalostno procesijo" na Magistratu in Kongresnem trgu, nato pa po posvari pred "Jugom". Takole zapiše: "Na prihodnjih državnozborskih volitvah poskrbimo, da bo Jug dokončno odstranjen iz našega javnega pa tudi miselnega obzorja."

Zapis o "Jugu" bo nekdo branil kot neškodljivo iskrivo prispodobo, dobro pa je vedeti, da je množica takih idej privedla do "dokončne rešitve" problemov z določenimi prebivalci. Od Židov v preteklosti do Hrvatov, Bošnjakov in tudi Srbov v balkanski vojni, še prej enako Slovencev. Kaj pa pomeni odstranitev "Juga" iz našega miselnega obzorja? Meni pač vzbuja asociacijo na nekaj, kar je tako zavržnega, da se človeku tudi v mislih ne bi smelo prikazovati - nekaj podobnega kot smrtni greh. Se temu reče krščanska ljubezen, v kateri smo si vsi bratje in sestre? Morda ni kaznivo dejanje, je pa svinjarija "par excellence".

Virant je molčal o izbrisanih

Naj se dotaknem še dogajanja po volitvah, ki ni naravnost povezano s sovražnim govorom, je pa z občutkom za pravičnost. Gregor Virant, ki se je v marsičem ločil od Janeza Janše, opozarja na njegova posamična nedopustna ravnanja, od ponarejanja arhivskih dokumentov, kopanja po daljni preteklosti do žaljivega označevanja slovenskega pravosodja in podobno. Zaradi te, po mojem upravičeno kritične drže do nedavnega zaveznika in partnerja si v primerjavi z Zoranom Jankovićem, nad katerim je sum malverzacij, pripiše vodenje pravosodja kot edini neomadeževani politik. Virant nima po mojem prepričanju nikakršnega moralnega kapitala za tako pravičniško držo, še manj za vodenje pravosodja.

Ne zaradi sicer zakonitega, a moralno spornega prejemanja nadomestila, pač pa zato, ker se ga v času skupne vladavine z Janšo ne spominjam, da bi ugovarjal sovražnemu govoru, da bi ugovarjal vztrajnemu opravičevanju ravnanja z izbrisanimi in še mnogo tega bi se našlo. Izgovor, da marsikaj ni bilo "v njegovem resorju", je nemoralen. Če se zdaj nenadoma ne strinja z marsičim, kar je počela vlada, katere član je bil, je to precej prepozno. Moralen človek bi se oglašal takrat, in če ne bi dosegel sprememb, bi iz take druščine izstopil.

Sovražni govor pomeni predvsem nespoštovanje temeljnih človekovih pravic. Zanimivo je, če nisem česa spregledal, da nobena parlamentarna stranka ni v svoj program na prvo mesto postavila prav tega spoštovanja. Iz njega namreč izvira vse drugo, od pravne do socialne države. Je že res, da je pravna in socialna država vselej le nekaj, k čemur stremimo, pa se je kot asimptote nikoli ne moremo (vsi v vsem) dotakniti. A sovražni govor še bolj oddaljuje možnost približevanja. Toliko bolj, kolikor nas pušča molčeče ali neodzivne.

Nevarnost molka je tudi v tem, da se v nekem trenutku nakopičenega odpora zaradi mnogih sovražnih dejanj, ko ne zmoremo več molčati, odzovemo pretirano in nasilno. To pomeni, da se je treba odzivati dosledno in primerno, nikakor ne nujno s kazenskopravnimi instrumenti. Srečanje ljudi v trenirkah je bilo po moji oceni dovolj bistro in humorno dejanje, ki je na specifičen način potrdilo brutalni primitivizem SDS-ovega zapisa. Še najbolj zgovoren pa je volilni rezultat, vselej kadar odraža odpor in upor zoper vztrajno spodbujanje sovraštva in razprtij. Evropa v tem ni kakšen poseben zgled Sloveniji. Je morda možnost, da je Slovenija zanjo? Ali zgolj za Breivika?

Televizijski pogled na namestnika varuhinje v trenirki je bil vsaj za hip pomirjujoč. Podobno kot mirno srečanje pod Prešernom. Kaj je že ta pesnik napisal? Nekaj takega kot "Žive naj vsi narodi". Slovenci celo vstanemo ob teh verzih. Pa ni menda mislil tudi na Jug? Nekateri bolj daljnovidni državljani že nekaj časa opozarjajo na potrebo po spremembi himne.