Povabilo na predstavo Zato sem srečen v organizaciji Gledališča Glej obsega ponudbo celostnega večernega dogodka v ambientalno decentni postavitvi z nežno privito svetlobo in glasbeno podlago za ožji krog izbrancev, ki si ob večerji naliva čašo čistega vina. Predvsem pa je povabilo v glavo nekega subjekta, konstrukta Jureta Novaka, ki prek neke "resničnostne zgodbe" izpostavlja vprašanje psihičnega zdravja sodobne potrošniške družbe.

Njegov razlog za srečo - pravzaprav za stanje popolne evforije - tiči v zgodbi o malignem tumorju in kolateralno podivjanih hormonih (navdihnjeno po knjižni predlogi Grega Egana Reasons to be cheerful). Jure Novak, sicer režiser, pod vodstvom Katarine Stegnar pa tokrat tudi performer, v polzaupni intimi dnevne sobe igra uglajenega gostitelja, ki se dobro počuti v svoji (ne)srečni performerski koži. Med kuhanjem, znojenjem v napornem polfetusnem položaju, preoblačenjem večerne galanterije je sproščen, ne patetičen, faktičen, ko polterapevtsko klinično do napol nonšalantno stresa znanstvenofantastične prigode z eksaktno medicinsko terminologijo. Žanrskemu kontekstu avtobiografskega performansa primerno ostaja meja med fakcijo in fikcijo zabrisana. Občinstvo je prijateljsko pritegnjeno v asistiranje pri pogrinjkih in ob priložnostnem klepetu ter odstira narativne, gastronomske, muzikalne, koreografske in druge plasti predstave.

Zakrinkana v formo "zadnje večerje" predstava koplje predvsem po gledalčevi intimi, potipa njegovo mentalno zdravje, sposobnost empatije in trpežnost želodca, intriganten je njen konceptualni zahtevek, naj se naseli v gledalca od znotraj in od tam tudi povsem fizično učinkuje, medtem ko po-uživa njeno vsebino. V razkošju dnevne ponudbe ga uščipne z rakci, če se mu ne zatakne ob terminalnih temah. V kontrapunktu materialne in duhovne hrane zakuha bizarno nasprotje slehernikove anemičnosti, čustvene invalidnosti in nemočne izgubljenosti ter mešanici doda začimbo absurdnosti, ki jo zajema že frustrirajoča napetost v paroli sodobne družbe v obliki imperativa: "Uživaj!" (O posledicah na bazi simbolnega oziroma kulture, tukaj torej gledališke, je imel že dovolj povedati Lacan.)

V znanstvenem nadzoru človeškosti je prepoznati vsebinsko vzporednico z drugimi umetniškimi obdelavami tematike, kakšnim Narodom prozaca in principielno s Peklensko pomarančo. Kubrickovski moment je izkoriščen tudi v momentu deusa ex machine, ko se ob pompozni spremljavi fanfar iz Straussovega Zaratustre s stropa spusti obskurna kontrolna naprava: do sreče z enim pritiskom na gumb. S podobno medcitatnostjo vnaša predstava tudi nekaj komičnega efekta, deprimiranost v potrošniški družbi pa zreducira na stresnost ob urejanju administracije.

Dramaturško prečiščena (Urška Brodar) predstava s funkcionalno premišljenimi prizori taktično zavija gledalca v suspenze in ovinke interno gledaliških in ideološko pravovernih citatov, ki so pomensko razprti, a obenem premalo oprijemljivi, prenežni - premalo se (samo) razgali psevdoprivatna raven operiranja karakterja, da bi lahko dovolj naostrila notranji konflikt in (pre)drzno uščipnila gledalca za daljše procesiranje, potem ko ga sredi finalnega suspenza nedorečeno prepusti samemu sebi. Čeprav je evforičnost gledalca res odvisna tudi od posameznikovega prebavnega sistema.