Domov se zares nikoli več ni vrnil, je pa sledil svojim sanjam in pred tridesetimi leti začel delovati kot samostojni gostinec. Kot prvi v Sloveniji je začel razvijati gostinsko oskrbo na daljavo oziroma ketering in danes s svojo dejavnostjo še vedno piše zgodovino.

Pred dvema letoma je njegovo podjetje Jezeršek gostinstvo, d.o.o., za projekt Kulinarično središče Okusiti Slovenijo prejelo priznanje za najbolj inovativno turistično podjetje pri nas zlati sejalec, od minulega petka pa se Franc Jezeršek ponaša tudi s častnim priznanjem za življenjsko delo v gostinstvu. V okviru Dni slovenskega turizma mu ga je na svečani razglasitvi v Portorožu podelila Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije.

Pred vami je častitljiv jubilej, avgusta prihodnje leto boste proslavili 50-letnico svojega delovanja. Kaj vam pomeni priznanje za življenjsko delo?

To priznanje mi zelo veliko pomeni. Ob njem sem se nehote ozrl v preteklost in na neki način je to tudi trenutek, ko človek ugotovi, da je najbrž naredil vse tisto, kar si je zamislil v življenju. Nisem ga pričakoval, pomeni namreč novost v naši branži, zato mi je še posebno v čast, da sem njegov prvi dobitnik.

Ste oče keteringa v Sloveniji. Kje ste pred tridesetimi leti črpali svoje ideje, ste se zgledovali po tujini?

To me ljudje pogosto sprašujejo, a smo ideje v glavnem črpali in iskali v domačih logih. Nismo se zgledovali po drugih državah, smo pa vedno z veseljem odhajali v tujino, da smo lahko delali primerjavo o tem, kje smo, ali se razvijamo v pravo smer in ali je to res tisto, kar smo hoteli in kar pričakujejo naši gostje. Lahko rečem, da mi je uspelo prehoditi tisto pravo pot, ki sem jo začrtal in ki ji sledim še danes.

Že vrsto let ji sledi tudi vsa vaša družina; se tudi v tem skriva vaša prednost?

To se mi zdi zelo velik uspeh. Poleg žene so namreč v našo gostinsko dejavnost vključeni tudi vsi najini štirje sinovi, ki zasedajo najpomembnejše položaje v našem podjetju, in lahko rečem, da se danes tudi sam učim od njih. Ponosen sem na to, da nikoli nobenemu od sinov nisem rekel, naj se usmeri v gostinstvo, ampak je to neka logična posledica zgodbe, ki smo se jo šli od vsega začetka. Ko so bili še majhni, smo jih vedno jemali seboj na razne prireditve, in mislim, da smo jih tam zastrupili z gostinstvom. Spoznali so, da gre za lep in zanimiv poklic ter da se da od njega tudi živeti.

Naša Hiša kulinarike je zagotovo zgodba o uspehu, tržno nišo keteringa smo dolgo sami polnili, kasneje so se začeli pojavljati konkurenti, a še vedno mislim, da smo na tem področju vodilni in edini, ki imamo hišo, ki je bila namensko grajena za potrebe keteringa. Seveda smo sčasoma ugotovili, da bi bilo dobro, da se gremo tudi tisto pravo gostinstvo, in splet okoliščin nas je pripeljal do tega, da smo kupili opuščeno kmečko hišo, 240 let staro domačijo na Zgornjem Brniku. Preuredili smo jo v Dvor Jezeršek, v katerem je poleg gostilne, malega hotela, večnamenske dvorane in vinske kleti tudi Kulinarično središče Okusiti Slovenijo.

Gostilna Slovenija je od letošnjega septembra nova kolektivna tržna znamka v turistični ponudbi Slovenije in šteje že 40 gostiln, ki so vključene v njene okvire. Katere so glavne ideje omenjenega projekta?

Gre za strategijo gastronomske in kulinarične razpoznavnosti naše države, prvi zametki so bili narejeni v okvirih Slovenske turistične organizacije in jih je pomembno nadgradil tudi sin Martin z diplomsko nalogo na Visoki šoli za gostinstvo in turizem v Mariboru. Z njo je uspešno sodeloval tudi na nekem mednarodnem natečaju v Maroku in kasneje smo pristojne v Sloveniji le uspeli prepričati, da gre za projekt, ki bi ga naša država potrebovala. Vsi na svetu smo namreč vedeli, kaj je pub ali čarda, niti Slovenci sami pa nismo vedeli, kaj je slovenska gostilna. Našim namigom je sledil razpis, na katerega smo se prijavili in na njem uspeli. Za projekt smo v letošnjem letu prejeli 80.000 evrov evropskih sredstev in zgodba je stekla. Štiridesetim hišam, ki so že vključene v projekt Gostilna Slovenija, se bo v prihodnje pridružila še kakšna, zagotovo pa se bo zgodilo, da bo kakšna, ki ne bo sledila našim kriterijem, zgodbam in zahtevam, tudi izpadla.

Ali razmišljate o prodoru znamke Gostilna Slovenija tudi v tujino?

Mislim, da ne bo prav nič čudnega, če bomo čez leto ali dve našli Gostilno Slovenija tudi na Japonskem, čeprav mislim, da so trenutno poleg Slovenije optimalna območja za njen razvoj še Avstrija, Italija in Bavarska.

Kaj pa restavracijske in kavarniške ponudbe, kdaj bodo tudi slovenski hotelirji na tem področju zavzeli višjo raven in gostom ponudili izbrane okuse pristnih slovenskih jedi?

Prvi poskus te zgodbe se je zgodil prav na Dnevih slovenskega turizma, ko se je po končanem uradnem delu predstavilo devet ponudnikov, vključenih v Gostilno Slovenija, in osem hotelskih hiš. Vsak od njih je gostom postregel z eno predjedjo, glavno jedjo in sladico, s katerimi smo želeli povedati, da ne pristajamo na krmljenje ljudi. Prepričan sem, da se premalo zavedamo, da je panoga gostinstvo v bistvu ponujanje gostinskih storitev, ne pa prodajanje hrane in pijače. Naša naloga oziroma naša dodana vrednost ni prodati liter vina, ampak prodati postrežbo litra vina. S tem zgledom, ki smo ga naredili, smo skušali prepričati vse gostince in turistične delavce, da dodana vrednost ni v dekagramih, ampak v postrežbi in zgodbi, ki jo ponujajo jedi.

Smo Slovenci vse bolj kulinarično izobraženi ali večina še vedno prisega zgolj na zadovoljevanje svojih potreb po hrani?

Še vedno je veliko ljudi, ki stavijo na velike porcije, a je vedno več tistih, ki iščejo dodano vrednost v ekološko pridelani hrani ter odkrivanju okusov hišnih, lokalnih, regionalnih in slovenskih jedi. Ko smo na Dvoru Jezeršek začeli projekt Okusiti Slovenijo, smo sebi in tudi drugim gostincem, predvsem pa gostom, želeli dokazati, da je Slovenija izredno bogata v svoji kulinariki. Želeli smo prebiti led, da se Slovenci ne bi več sramovali klobase, medle ali golaža in da ne bi več mislili, da je bistvo vsega v karpaču ali biftku. Ljudi smo želeli prizemljiti in jih vrniti k prehrani naših babic, čeprav je kdaj pa kdaj še vedno interesantno obiskati slow food restavracijo, kjer ne samo, da vse popoldne jemo majhne grižljaje, ampak tudi poglobljeno razmišljamo o kulinariki, okusih in o kombinacijah hrane in vina. Sicer pa lahko zatrdim, da smo v Sloveniji zelo bogati, pa ne glede denarja, ampak glede na kulinarične zgodbe, ki jih lahko uživamo. V Londonu, na primer, kar 95 odstotkov ljudi ne je več s porcelanastih krožnikov in s kovinskim priborom, ampak svoje potrebe po hrani zadovoljuje kar po parkih ali na cesti…