Eden osrednjih praznikov krščanstva, zaznamovanje rojstva Jezusa, je prav tako blizu milijonom nevernikov po vsem svetu. Praznujejo ga celo v državah, ki nimajo ničesar skupnega s krščanstvom ali zahodno kulturo. Lahko bi rekli, da njegova dvojna narava - verska in kulturna - v globalnem kontekstu pridobiva vedno nove pomene, ki presegajo njegove ustaljene zgodovinske okvire. Rezultat tega mešanja kultur in navad je dogodek, ki združuje na videz nezdružljive komponente; povsem oseben praznik, ki za vsakega izmed nas predstavlja nekaj čisto drugega.

Božično rojstvo

Kot vsi večji prazniki ima tudi božič svojega predkrščanskega prednika. December je bil že od nekdaj kot nalašč za praznovanje. V tem času so se stara evropejska plemena veselila najdaljše noči v letu oziroma tistih po njej, ko se noč začne ponovno krajšati in je svet spet deležen več svetlobe. Praznovanja ponovnega rojstva, povezanega s svetlobo, so sovpadala tudi s časom kolin - za mnoge edinega obdobja, ko so uživali svežo zalogo mesa.

V rimskem imperiju so ob podobnem času ves mesec proslavljali v čast bogu Saturnu in še mnogo drugih priložnosti. Mesec dni dolg festival Saturnalija je predstavljal čas hedonizma brez obveznosti za vse, tako bogate kot revne, ki so se za mesec dni prelevili v gospodarje. Natanko na 25. december pa so slavili rojstvo boga nepremagljivega sonca, dan, neposredno povezan z božičem oziroma rojstvom božjega sina. Prav ta poganski praznik naj bi katoliška cerkev zaradi velike priljubljenosti vzela za svojega.

Čas za družino ali nakupovanje?

Dvojnost božiča je med drugim vidna v tem, kako ga obravnavamo kot posamezniki. Po eni strani gre za najbolj svet čas v letu, v prvi vrsti namenjen druženju znotraj družinske celice. Vsi ti prijetni obredi, kot so skupna krasitev božičnega drevesa, pripravljanje prazničnih jedi, obisk polnočnice in podobno, predstavljajo samo bistvo njegove narave. Na žalost pa v ta sveti družinski prostor posega agresiven tržni aparat, ki božič vse bolj spreminja v praznik potrošništva. Tako se središče dogajanja seli iz domačega okolja v nakupovalne centre, novodobna svetišča, ki nam za določeno ceno obljubljajo notranjo izpolnitev, čeprav nas v resnici večkrat nagradijo z glavobolom. Z bogato okrasitvijo, pestrim programom in ugodnimi popusti nas prelisičijo v prekomerno zapravljanje, vse zaradi dobrega namena: da bi končno našli tisto popolno darilo za ljudi, ki so nam tako ali drugače blizu, in jim na tak način izkazali svojo naklonjenost. Pri vsem tem pa pogosto pozabimo, da popolno darilo iščemo na napačnem mestu. Za vse te slabe navade, ki uničujejo bistvo božiča, radi krivimo ameriške vplive, a dejstvo je, da tudi tam ni bilo vedno tako.

Paradoks angloameriškega božiča

Prvi priseljenci, ki so prispeli iz Anglije v novi svet leta 1620, so bili verski separatisti, ki zaradi svojih ortodoksnih puritanskih pogledov božiča niso priznavali. V srednjem veku se je ta namreč sprevrgel v razuzdano veseljačenje, strinjali pa se niso niti z dogovorjenim datumom Jezusovega rojstva, ki ga ni mogoče najti nikjer v Bibliji. Zato je bila v Bostonu za kazanje božičnega duha zagrožena celo denarna kazen. Po odcepitvi od angleške krone so bile vse navade njihove nekdanje domovine še posebno nedobrodošle, tako da je na novo ustanovljeni kongres v duhu neodobravanja praznika zasedal na prvi božič od sprejetja ameriške ustave.

Božič, kot ga poznamo danes, so pravzaprav izumili šele v 19. stoletju, ko so zaradi visoke brezposelnosti vladali socialni nemiri. Zaradi potreb družbene stabilnosti je avtor Irving napisal knjigo o medrazrednem praznovanju božiča, v kateri je iznašel veliko običajev, ki jih danes povezujemo s tem obdobjem. Takrat je božič prvič v zgodovini namesto pivskega festivala postal družinski praznik s poudarkom na vrednotah dobrote in miru, ki je v skupnem praznovanju povezal pripadnike vseh družbenih razredov. Od takrat naprej se je tako okrepil, da je postal eden ključnih dejavnikov ameriške narodne identitete, in se od tam razširil na vse konce sveta v podobi rdečega Božička Coca-Cole, pretirano bogate okrasitve in sprevrženega rituala kupovanja božičnih daril, pa tudi pristne radosti in dobronamernega duha.

Miklavž, Božiček ali dedek Mraz?

Pri nas je kulturološka zmeda okoli dobrih mož, ki v decembrskih dneh prinašajo darila, še posebno očitna. Gotovo pa ne moti naših najmlajših, saj zaradi nje dobijo dvojno, morda kar trojno količino daril. A v resnici so vsi trije le variacija na isto temo. Miklavž, ki je najstarejši, je pravzaprav oče svoje kapitalistične in socialistične različice, ki sta bili umetno ustvarjeni za potrebe sistemske ideologije. Ker smo živeli pod obema družbenima ureditvama, so tako v našem kulturnem prostoru prisotni dvojni običaji, res pa je, da v zadnjem času v večini družin namesto dobrega starega dedka Mraza nosi "ameriški" Božiček.

Ne glede na to, kdo nosi pri vas, pa ne gre pozabiti na ključna božična sporočila. To so vrednote ljubezni in miru, skrite v vsakem plamenu in odblesku bunkic na drevesu, v vonju smrekovih vejic in vsakem darilu, ki ga daste od srca. Preživite ta praznik veselja z ljudmi, ki jih imate radi. In zapomnite si: v tem času sta dovoljena vznesenost duha in upanje na boljše leto, ki prihaja. Naj bo vaš praznik pravilno prazen le dela, ne pa tudi vsebine. Vesel božič in srečno novo leto!