Korenine gledališča namreč segajo v leto 1921, ko so v šentjakobskem predmestju uprizorili prvih 16 premier. Deset let kasneje pa se je gledališče preselilo v Mestni dom, kjer domuje še dandanes. Skozi vsa desetletja delovanja ostaja posebnost Šentjakobskega gledališča, da v predstavah nastopajo ljubiteljski igralci, katerih delo je prostovoljno, usmerjajo pa jih poklicni režiserji in preostali člani strokovne ekipe. Številni poklicni igralci so svojo pot začeli prav na amaterskem odru Šentjakobskega gledališča.

Zbornik za prijatelje gledališča

"V Šentjakobsko gledališče me je pripeljala srednješolska želja po igranju," se spominja Katarina Glavan Batagelj, ki je igralka že od leta 1991. Obenem pa je tudi kustodinja razstave Neskončna igra Šentjakobskega gledališča Ljubljana, ki obeležuje jubilej gledališča in bo na ogled do 23. decembra v Slovenskem gledališkem muzeju. Igranje v gledališču ji sicer pomeni "kakovostno preživljanje prostega časa. Predvsem pa sem v gledališču dobila življenjska prijateljstva tako med igralci kot tudi drugimi sodelavci pri predstavah."

Prijateljstvo kot temeljno vez Šentjakobskega gledališča sicer izpostavljajo vsi njegovi člani. To je bilo tudi vodilo pri ustvarjanju posebnega zbornika ob obletnici gledališča, kjer so vključena tudi razmišljanja članov gledališča. Z njimi se bralcu kaže nekakšna mozaična slika, tudi gledališče samo je "kot mozaik, sestavljen iz unikatnih kamenčkov, saj je vsak član unikaten", pove Tatjana Rebolj, ki je zbornik uredila. Tega bodo delili kot darilo tistim, ki bodo gledališču prispevali donacijo v višini 35 evrov. Sicer pa je Reboljeva tudi sama močno vpeta v gledališče, saj v njem nastopa že štirideset let. "Kot vsi sem tudi sama začela z manjšimi vlogami, skozi leta pa sem nato prišla do zahtevnejših likov. V zadnjih letih sem bila deležna tudi več vlog babic, česar sem izredno vesela. Za nas ljubiteljske igralce so namreč zelo pomembne življenjske izkušnje, ki jih prinesemo s seboj in jih nato vpletemo v interpretacijo vloge," meni Reboljeva.

Včasih omarica, danes vrečka

Sodobnejšo zgodovino Šentjakobskega gledališča so zaznamovala predvsem prostorska prilagajanja. Leta 2009 je namreč Mestna občina Ljubljana prostore Mestnega doma predala v upravljanje Lutkovnemu gledališču, s katerim se mora zdaj Šentjakobsko gledališče usklajevati glede rabe prostora. Reboljeva sicer pove, da z ozadjem te ureditve ni podrobno seznanjena, vendar pa se kot igralka na nov režim še ni navadila. "Prej smo imeli v prvem nadstropju Mestnega doma poleg dvorane tudi garderobe, skladišče, šivalnico in preostale pripadajoče prostore. Zdaj odigramo predstavo v isti dvorani, vendar preostalih prostorov nimamo več. Starejši igralci smo namreč imeli vsak svojo omarico, kamor smo spravljali rekvizite, zdaj pa jih s seboj nosimo v vrečkah."