Tokratni režiser Borut Šeparović se k predstavi izhodiščno vrača kot k iniciacijski točki lastnega gledališkega delovanja. To stori na prizorišču njenega nastanka, v kletni dvorani Slovenskega mladinskega gledališča, in s sodelovanjem dramaturga Tomaža Toporišiča ter takratnih akterjev: dveh v istih vlogah, drugih v prispevanju spominov na preteklost in hkratnih pogledov na spremembe oziroma čas, ki ga živimo. Razredni sovražnik po devetindvajsetih letih namreč obuja nekdanjo predstavo, jo obenem razstavlja in postavlja v perspektivo spremenjenega družbenega sistema.
Šeparović tako koncipira tridelno celoto: najprej obnavlja prizore Tauferjeve uprizoritve, da bi v drugem delu s prispevki igralcev spregovoril o njej sami, njenem nastajanju in najradikalnejši izvedbi (na gostovanju v Beogradu, ki je "zahtevala" liter prave krvi), nato pa besedilno/uprizoritveno problematiko obravnava s pozicije sedanjega časa, v prevpraševanju razrednega sovražnika danes (za razliko od nekdaj), težje oprijemljivosti tega pojma, v udarnem zastavljanju vprašanj o boleznih sodobnega sveta in našem odnosu do teh; vprašanj, ki bolj kot k posameznim odgovorom (da ne rečemo takojšnjem spreminjanju sveta) kličejo k (vnovičnem) premisleku o aktualnih družbenih razmerah. Šeparovićev pristop je celovit: ne le da se vpenja v že prisotno prakso rekonstrukcij in vpeljuje današnjo stvarnost, ampak tudi vzpostavlja primerjavo med socialističnim in neoliberalnim sistemom. Samo reflektiranje sprememb pa se kaže kot bistveno vodilo, angažma uprizoritve.
V fokusu je nekdanje gledališko dejanje - uprizoritev po Williamsovi pankovsko intonirani igri iz leta 1978, ki odraža megleno sliko prihodnosti v pogledu jeznih mladeničev znotraj tedanje angleške družbe in ki je v Tauferjevi priredbi prenesena v kontekst slovenskega okolja osemdesetih in uporniško reagira na politiko "usmerjenega izobraževanja". Šeparovićeva uprizoritev se preko "rekonstruirane" uprizoritve predvsem odziva na naš (negotovi) čas. Zato je prvi del, v katerem je obnavljanje na šolsko tablo projicirane predstave vidno zaznamovano, pravzaprav zgolj uvertura. Boris Kos, Uroš Maček, Uroš Kaurin, Blaž Šef, Marko Mlačnik in Željko Hrs (slednja v svojih nekdanjih vlogah) se s primerljivo nepopustljivostjo lotevajo veristične razbijaške akcije. Natančna igra - poseben poudarek gre Kosu, Kaurinu in Šefu - tako zajema uprizarjanje vlog (interpretacijo interpretacij) v fizično silovitih prizorih zgoščene Tauferjeve postavitve (kasneje analitično dopolnjene z drobci opuščenih delov), ki jo šesterica nato razpre v ohranjanju vlog izvorne zasedbe, tako da v dokumentaristični maniri odigra spominjanje. Opraviti imamo z obliko razplastitve, ki vnaša odmik (različnih stopenj zaradi odigravanja tujih in lastnih vlog); obenem smo priče podajanju individualnih mnenj, pri katerem je prisoten skorajda presenetljiv vnos avtentičnosti, vendar tudi ta v nekolikšnem (uprizarjanju lastnem) odklonu. Še eno raven poudari sklepni del: raven igralcev kot izvajalcev čez vloge, ki udarijo s kopico vprašanj neposredno v osrčje občinstva, kar artikulirajo z vključitvijo podob aktualnih protestniških nastopov in (pop) ikon, torej v eksplicitnem izrazu. Ob tem in množini zastavljenih vprašanj se porodi izrazit dvom o učinkovitosti tovrstnega kopičenja že očitnega. Zdi se, da skuša predstava nanj odgovoriti s samo vztrajnostjo spraševanja.
