Ni bilo več prave motivacije. Nisem si predstavljal sebe, da bi lahko še enkrat začel na novo. Na srečo sem imel tedaj okrog sebe prave prijatelje, ki so mi svetovali in me vzpodbujali, naj vztrajam v skakalni areni," pojasni 26-letni Ljubljančan Jure Šinkovec, ki je v svetovnem pokalu debitiral 26. novembra 2005 v Kuusamu na Finskem, prve točke za 21. mesto pa osvojil 21. januarja 2006 v Saporu na Japonskem. Šinkovec je v letošnji sezoni postal trden člen reprezentance A, za kar sta pomembni dve življenjski odločitvi: selitev iz kluba Ilirija v precej manjši SAM Ihan in sočasno izbira trenerja Simona Podreberška, s katerim sta se poznala že iz ljubljanskega skakalnega kolektiva.

"Največ zaslug, da sem ostal v skokih, ima prav trener Simon Podreberšek, ki mi je predstavil zanimiv projekt. Podreberšek je po Planici dobil ponudbo, da odpre svoj klub, a ker to ni bilo mogoče, se je povezal z Ihanom. Na začetku sploh nisem upal kar koli reči glede Ihana, ki je majhen klub, a se je vse razvilo v pravo smer," je pojasnil Šinkovec in poudaril, da je trener neizprosen glede obsega treninga, zato vadi več, kot je v Iliriji.

"Bil sem zasičen z vsem. Potreboval sem nekaj novega. Dobil sem novo svežino in začel uživati. V majhnem klubu je večja vzpodbuda. Enostavno sem potreboval novo okolje in zagon. Odločitev za selitev v drug klub je bila prava poteza. V klubu so izjemno veseli vsake točke svetovnega pokala, vsakega uspešnega skoka, po dolgem času znova uživam," je zgovoren Šinkovec, ki je za smučarske skoke izjemno nadarjen. "A skoki so tako napredovali, da le talent ni več dovolj. Zdaj je treba trdo trenirati, če pa izkoristiš še tisto, s čimer te je obdarila mati narava, in si resen, je mogoče narediti velike stvari. Iz dneva v dan se na skakalnici bolje počutim. Ko pride tekma, je še vedno malo nervoze. Skoki so trenutno povprečni, daleč od blestečih. Verjamem, da sem sposoben biti kos tudi najboljšim. Lahko se začnem uvrščati med najboljših deset," pojasni ljubitelj košarke in nogometa.

Poleti je velikokrat na treningu v Ihanu, pozimi pa se največ zadržuje v atletski dvorani pod tribunami stadiona v Šiški. Šinkovec ne trenira po reprezentančnem programu selektorja Gorana Janusa, ki mu je dal svobodo, da dela po načrtu klubskega trenerja Podreberška. "Dobil sem svobodo, ker verjamem v Simonovo zgodbo. To ne pomeni, da ne zaupam v reprezentančni način dela, saj razlike v metodah skoraj ni. Vse je približno enako. Ker pod Simonovim vodstvom treniram že dve leti, natančno ve, kaj mi manjka v določenem trenutku," pojasni 178 centimetrov visoki skakalec, ki odsotnost trenerja na tekmah nadoknadi na različne načine s komunikacijo na daljavo.

"Imam Facebook, Skype, telefon... Včasih ga pokličem kar med tekmo, ki jo gleda na TV, da mi svetuje za naslednji skok. Na tekmah v Harrachovu me je potolažil, da je skok dober, le razmere niso bile prave," je zgovoren Šinkovec, ki je profesionalec v smučarskih skokih. "Končal sem trgovsko šolo tri plus dva. Z Robijem Kranjcem načrtujeva šolanje za trenerja na fakulteti za šport, s čimer dobiš šesto stopnjo izobrazbe in licenco. Takoj, ko bo možno, se bom vpisal. Želim ostati v skokih, v katerih se vidim kot trener. Zelo rad delam z otroki, želel sem namreč študirati na pedagoški fakulteti," je predstavil naslednji življenjski izziv.