Začasni minister za kulturo Boštjan Žekš, šesti minister po vrsti, ki se bo podpisal pod obdobje, ko je trajala zasnova in prenova te v zadnjih letih največje investicije na področju kulture pri nas in ki jo ocenjujejo na dobrih 43 milijonov evrov, pa je poudaril, da - po številnih zapletih - zdaj ni čas za diskusije in prepire, temveč za slavje in nato delo, ki čaka ravnatelja in umetniški ansambel. Dejal je še, naj prihodnji minister ne pričakuje, da bo v tej hiši za delo potrebnega manj denarja, kvečjemu več.

Ob hitenju se zgodi tudi kakšna nevšečnost

Dogodku primerna rdeča preproga je na osrednjem vhodu v starem delu hiše počasi srkala goste iz politike in gospodarstva, obiskovalci pa so lahko vstopali tudi skozi oba stranska vhoda, kjer nas stopnice peljejo v spodnjo etažo stavbe s prostori z blagajno in garderobami za obiskovalce.

Nedavna pridobitev tehničnega in uporabnega dovoljenja za hišo je imela za posledico izjemno hitro selitev in zagon prostorov, ob hitenju pa se zgodi tudi kakšna nevšečnost, kot je bil denimo neprijeten vonj iz toaletnih prostorov v kleti, ki je sprejel prve obiskovalce in je nato vel celo v dvorano.

Nekaj težav so imele tudi hostese pri nasvetih obiskovalcem, saj so se vsi skupaj še lovili po hodnikih in novih sedežnih redih v dvorani, vseeno pa te porodne malenkosti niso očrnile slovesnega vtisa večera, ki je bil dejansko v prvi vrsti - praznovanje.

Solze sreče

Marsikatera solza sreče in nostalgije je pritekla, kajti med povabljenci so bili tudi nekdanji direktorji, ravnatelji, umetniške vodje in umetniki, ki so soustvarjali operno-baletno kulturo na Slovenskem v preteklih letih.

Nov zagon in strast vseh treh trenutno delujočih umetniških ansamblov pa se je to soboto kar prelivala v dvorano in obljubljala, da vsi skupaj nismo čakali zaman in da bodo umetniki odslej le še rasli.

Začetek praznovanj 120-letnice opere

Slovesni večer so poimenovali Zlitje stoletij, ki naznanja tudi začetek praznovanj 120-letnice opere v Ljubljani. Režiserka in scenaristka večera Neda R. Bric si je zamislila gibljiv kolaž opernih in baletnih biserčkov, ki so nas popeljali od ene najstarejših slovenskih oper Gorenjski slavček (arijo Minka je zapela Martina Zadro), prek baletne predstave v nastajanju Otroci z roba resničnosti po glasbi Stravinskega in v koreografiji Kristine Aleksove, kjer smo slišali tudi obetavnega tenorista Mateja Vovka, vse do arije Escamilla iz Bizetove opere Carmen, ko je na oder stopil toreador Jože Vidic z moškim opernim zborom.

Svečan poklon večeru in slovenski umetnosti je bila scena s Povodnim možem iz opere Slovo od mladosti Danila Švare (s solisti Juretom Kušarjem, Andrejem Debevcem, Slavkom Savinškom, Robertom Vrčonom, gostoma Nino Dominko in Francem Javornikom, Ivanom A. Arnškom in Dejanom Vrbančičem), svoje klasično baletno znanje pa so baletniki razkazovali v odlomku iz baleta Rajmonda Glazunova po koreografiji Petipaja (baletna prvakinja Regina Križaj in solisti Yuki Seki, Ana Klašnja, Rita Pollacchi, Tjaša Kmetec, Urša Vidmar, Lukas Zuschlag, Petar Đorčevski, Lejla Pantić Š., Eva Gašparič...).

Ta večer so dirigirali kar trije dirigenti: Igor Švara, Loris Voltolini in Marko Gašperšič.

Prestala akustični preizkus

To je bil tudi prvi pravi akustični preizkus, ki ga je dvorana pravzaprav presenetljivo dobro prestala.

Šele v polni dvorani ljudi se zvok razvije do svoje optimalne mere in silovitost ljubljanskih zboristov ter opernih prvakov, slednji so na oder stopili šele za finale odlomka iz Verdijeve Aide (Saša Čano, Branko Robinšak, Juan Vasle, Milena Morača, Mirjam Kalin in Marko Kobal), je bila tolikšna, da si se spraševal, ali imamo tako odlične glasove ali je akustika tako dobra.

Posebni balzam za ušesa je, ko iz orkestrske jame slišiš tudi zadnjo violino. Na koncu so na odru stali vsi, ki do takrat še niso, denimo tudi baletna solista Sanja Nešković Peršin in Iulian Ermalai.

Obiskovalci, kolikor je bilo mogoče zbrati vtise, so odhajali zelo zadovoljni in s posebnim zanosom, da imamo spet opero, in tokrat so bili prav vsi povabljeni še v zaodrje na kozarček.