Teoretično je seveda vse mogoče, tudi to, da izgubiš več kot deset odstotkov prednosti v dveh, treh dneh, a študenti bodo vseeno morali znati znameniti Janšev teorem. Strogi profesor bo namreč vprašal, kako je kaj takega mogoče, in prav gotovo ne bo priznal samo odgovorov, ki jih ponuja zdrava pamet: da lahko prednost desetih odstotkov politik X izgubi le v primeru, če bi na primer dva dni pred volitvami znorel in si pred televizijskimi kamerami mrtvo pijan slekel gate pred otroškim vrtcem ali če bi se - na misel mi ne pride nobena druga razlaga - dan pred volitvami ubil s šibrovko.

Pred petindvajsetimi leti je na primer v polfinalu svetovnega košarkaškega prvenstva v Španiji Jugoslavija štirideset sekund pred koncem vodila proti ZSSR s 85:76. Zanesljivih, ogromnih devet točk razlike bi realno gledano lahko izgubili samo, če bi se v jugoslovanski ekipi štirideset sekund pred koncem med sabo pobili s šibrovkami. Ali če bi - na misel mi ne pride nobena druga razlaga - Arvidas Sabonis na primer zadel hitro trojko, Dražen Petrović še hitreje izgubil žogo, Valdemars Homičus zadel drugo trojko, Vlade Divac potem vzel žogo, krenil v zadnji napad in zgrešil pri vodenju žoge, Vladis Valters pa v zadnji sekundi iz obupa zadel tretjo trojko in ZSSR v podaljšku zmagala s košem razlike.

Jugoslavija je, kot vemo iz moderne zgodovine, to tekmo v resnici izgubila, a glede na to, da so se s šibrovkami medsebojno pobijali šele pet let pozneje, ostane samo ta druga, čeprav precej manj verjetna razlaga. In točno tako je na koncu tudi bilo, Sovjeti so zadeli tri trojke, Jugoslavija pa se je od žalosti… jebiga, ubila s šibrovko.

Če bi zgolj branili rezultat, če bi Divac žogo skril pod majico, Rusi ne bi mogli organizirati napada za izenačenje in Jugoslavija bi prišla v finale.

Če bi na primer Janez Janša zadnja dva, tri dni pred volitvami samo molčal, če bi zadrževal žogo in rezultat, če ne bi črhnil niti besede, ampak se samo trapasto nasmihal, če bi v televizijskem studiu samo pomenljivo kimal z glavo in se čohljal za ušesi - če bi, konec koncev, zadnja dva, tri dni lenobno preležal, se izgovoril na vročino in doma pred televizijo na kavču grizljal čips - bi šel danes k predsedniku Türku po mandat za novo vlado.

Iz nekega razloga pa predsedniku SDS ni bilo dovolj, da prepričljivo zmaga na volitvah. Iz nekega razloga - vragsigavedi katerega - se je odločil, da najbližjega tekmeca Zorana Jankovića, čeprav je bil po anketah za deset odstotkov boljši od njega, javno osramoti in enkrat za vselej opravi z njim. Iz nekega razloga se je Janša odločil, da vzame žogo in krene v zadnji napad.

Svoje ljudi je tako poslal brskat po arhivih tajnih služb, policijskih dosjejih, davčni upravi, ljubljanskem mestnem računovodstvu, kjerkoli, samo da bi našli kaj, kar bi predsednika Pozitivne Slovenije hudo kompromitiralo in izločilo iz tekme.

"Šef, imamo nekaj senzacionalnega!" se je ves razburjen končno oglasil Andrej Rupnik, nekdanji šef Sove. "Lahko se zanesete, da je Janković politično mrtev!"

"To, to!" je Janša vriskal od sreče. "Hitro, povej, kaj ste našli!"

"Ne boste verjeli, ampak Zoran Janković je...," je ta poskakoval in užival v Janševem nestrpnem pričakovanju, "...Srb!"

"Srb?" ga je šef debelo pogledal.

"Mmh! Celo rodil se je v Srbiji," je Rupnik vzel list iz fascikla. "Takole: rojen 1. januarja 1953 v Saraorcih pri Smederevu, kjer je hodil v prve štiri razrede..."

"Janković Srb?!" ga je prekinil Janša.

"Mmh. Nate, poglejte še sami."

"Ampak to vendar vsi vedo, kreten!!!" je ponorel predsednik SDS. "Ne mi govoriti, da je to vse, kar imate!"

"Jaz imam nekaj," se je po kratki, neprijetni tišini oglasil Janšev človek iz davčne uprave.

Komaj je Janez Janša dočakal naslednji dan, ko je volilne tekmece pozval, naj javnosti pokažejo dokumente o svojem premoženju, in pred novinarji mahal s papirji o Jankovićevih nepremičninah, dolgovih in sumljivih poslih na Cipru. Ti so malce zmedeni pokazali dokumente o svojem premoženju, potem pa nenadoma, iz čistega miru, zahtevali od Janše, naj še on pokaže svoje.

"Kako to mislite?" je bil zdaj zmeden tudi Janša.

"Lepo, mi smo pokazali svoje, zdaj pa pokaži še ti."

"Ampak, ampak...," se je Janez Janša nemočno obrnil k ljudem iz svojega štaba. "Je to, kar zahtevajo, zakonito?"

Iz nekega razloga, torej, predsednik SDS sploh ni razmišljal o tem, da bi, če že od svojih nasprotnikov zahteva, naj javno prikažejo svoje premoženje in transparentno dokažejo njegov izvor, isto moral narediti tudi sam. Nikogar ni bilo, ki bi Janši razložil, da je precej neinteligentno, če odprte karte zahteva nekdo, ki ima s poslansko plačo hišo, počitniško hišico, stanovanje, ki ga je kupil od podjetja, ki je poslovalo z državo, ko je bil on premier, in 130.000 evrov na računu.

Od tod naprej je šlo gladko, Janković je zabil tri trojke in v zadnjih štiridesetih sekundah pobasal zmago. Pa Janšev teorem?

Najlažje bi bilo seveda reči, da je Janez Janša politični idiot, ampak to je preveč preprosto. Noben profesor vam ne bo priznal tega odgovora. To je politologija, ne medicina.