"Samo sanjal si, Janez, vse bo v redu," ga je tolažila Urška.

"Ne… preveč resnično je bilo… na trgu so obračali odojke… stotine vrtečih prascev… povsod so bili trubači… pa majice s sliko Ratka Mladića so prodajali…"

Urška ga je spomnila, da mu je nedavno tega Zmago tako opisoval svoj izlet v Gučo in da se mu je takrat zazdelo, da mu opisuje pekel na zemlji, da se mu je to najverjetneje zarezalo v podzavest in da je sedaj izbruhnilo na površje, da je to normalno in da je z njim še vedno vse v najlepšem redu, da so samo sanje. Nežno ga je poljubila na čelo, ga pokrila in mu rekla, naj zaspi, da mu kot zdravnica ukazuje obvezen počitek.

Janez pa je planil pokonci.

"To niso bile navadne sanje! Bilo je živo kot še nikoli. Vsi so plesali kolo… pa brade so imeli… take… srbske brade… in plesali so kolo… skupaj z Jankovićem so plesali kolo… tudi Dimitrij je plesal… grozno…"

"Janez, saj sva tudi midva plesala kolo," ga je skušala spomniti Urška na tisti mrtvaški ples na Gospodarskem razstavišču, ko ji je Janez besen prišepetaval na uho, da je to patetično in da samo Srbi praznujejo svoje poraze. "Minuli dnevi so bili stresni in tvoja podzavest je razburkana. Še nekaj noči boš imel nočne more, potem pa bo vse spet tako, kot je bilo prej."

"Kako misliš, kot je bilo prej?! Kdaj prej?!" je nenadoma zarohnel Janez. "Misliš tako kot prej, ko še nismo imeli svoje države, ampak smo bili srbski sužnji!? Ali misliš tako kot prej, ko nam je vladal pasji kartel?"

"Janez! Sva se zmenila, da boš prenehal govoriti o psih…"

Janez je utihnil, a globoko dihanje je izdajalo njegov nemir. Vstal je in začel ves živčen hoditi gor in dol po sobi.

"Kar ni uspelo srbski vojski in Miloševiću, bo uspelo srbski mafiji in Kučanu! Vse nas bodo okupirali, tako kot so okupirali Ljubljano. Še v Lepeni bodo čevape prodajali! Videl sem to. Bil sem tam. V Bovcu so vsi govorili srbsko…"

Urška je razočarano zavzdihnila, a se Janez ni oziral nanjo.

"…in jedli so na pokopališču. Ljudje so stali med grobovi in vsak je imel piščančje bedro v eni roki in flašo rakije v drugi. In so jedli. Tudi Dimitrij je jedel z njimi. Pa tisto njihovo kapo je imel na glavi pa štiri es na čelu…"

"To so bile samo sanje, Janez. Pomiri se in zaspi."

"Ti si še mlada… ti ne veš, kakšni so Srbi… Videl sem jih. Kamorkoli sem pogledal, povsod so bilo samo Srbi. In Dimitrij je bil z njimi. Hodili so po cesti in eni so držali Titove slike, drugi Milanove, tretji pa Zoranove in peli so Oj, Moravo pa Tamo daleko pa Stani Ibar vodo pa… streljali so v zrak… Tam sem bil… to niso mogle biti samo sanje… videl sem to…"

"Janez, jutri zjutraj bom poklicala kolegico, zdaj pa…"

"…agresorjem so izplačevali odškodnine… v re-ce-si-ji…"

Janez bi ob besedi recesija skoraj zajokal.

"Janez, obljubil si mi, da boš postal bolj pozitiven…"

"Tudi ti si meni obljubila, da v moji prisotnosti ne boš uporabljala besede pozitivno!!!"

Urška je obupavala, spet se je zaslišal otroški jok. Janez je bil na koncu z živci in ni vedela, kaj naj reče in kaj naj stori, da bi ga pomirila.

"Oprosti, ampak hotela sem samo reči, da bi bilo lahko še slabše."

"Kako?! Kako bi lahko bilo še slabše! A ne vidiš, da so povsod sami Srbi. Tristo tisoč Srbov ima v Sloveniji volilno pravico! Prištej še njihove otroke in videla boš, da smo ogroženi, da se bomo kmalu kuhali v njihovih loncih zaviti v zelje! Sarme in polnjene paprike bodo delali iz nas. Kako bi bilo lahko še slabše!?"

"V Piranu imajo za župana črnca!"

Janez se je ustavil. Moral je priznati, da ima tokrat Urška po svoje prav, in zamišljeno, komaj slišno je zmencal: "Tudi Ljudmila je rekla, da je bolje Srb kot gej."

"No, vidiš. Zdaj pa zaspi…"

Janez se je obrnil na bok in Urška je pomislila, da bo lahko končno spet zaspala.

"…vegetarijance so zapirali… bilo je tako živo…"

Le še enkrat več je razočarano zavzdihnila. Janez pa je nadaljeval.