Poleg privoščljivih ali odkrito zlobnih novinarskih in forumskih komentarjev, zlasti o poraženih, ki so sledili volilni zmagi "pozitivne" Slovenije, jih je precej namenjenih tudi novi številčnosti žensk bodoče parlamentarne sestave. Tu je že spet klasičen spolnodiskriminacijski govor, vabeč k seksističnim opazkam med izbiranjem parlamentarne lepotice; in spet so tu sovražni opisi posameznih bodočih parlamentark - tistih, ki jim javnost (še) nima očitati ničesar nelegitimnega, kaj šele nelegalnega. Obenem, in to je treba poudariti, ni malo evforičnih slavljenj uspeha teh volitev glede izboljšanja parlamentarne slike po spolni reprezentiranosti. V konkurenčnem časniku, denimo, so od navdušenja 29 bodočih predstavnic na devetdesetih parlamentarnih sedežih prevedli v 30-odstotni delež žensk namesto 32-odstotnega (ob izpuščenih decimalkah). Če bodo nove politične sile v vročici zmagoslavja vstopile na področje gospodarstva s podobnim načinom preračunavanja po trenutnem in navidezno logičnem navdihu (kot je bil ta, da je tretjina od 90 natanko 30 odstotkov), se osvežitev gospodarskih trendov navzgor odmika. Vsekakor še dlje, kot je to napovedal Maks Tajnikar v komentiranju predvolilnih zagotovil zmagovite stranke.

Brez prostora za drugačnost

K uspehu stranke, ki stavi na neomenedžerstvo, je gotovo prispevalo tudi upanje, da se da zaobiti nadaljevanje krize in da se ne bo treba pošteno spopasti z izkoriščevalskimi razmerji. Mehanizem praznih upov pa nikakor ni bil značilen za predvolilne prognoze glede politične participacije žensk v novem parlamentu. Nasprotno, pred volitvami je bilo mogoče prebrati kritiko strankarskega kandidiranja žensk, češ da se jih predlaga v okrajih z manj možnostmi; to bi resda ponovno spodkopalo dober namen izza zakonskega določila o spolnih kvotah na kandidatnih listah. Vendar pa je ista članica nevladne organizacije, ki je tožila nad slabo umestitvijo žensk v volilne sezname po okrajih, torej tja, kjer stranka običajno ni deležna politične preference, po za ženske odličnem volilnem rezultatu za medije izjavila, da so stranke očitno ženske kandidirale po volilnih okrajih s ciljem, da te dejansko zmagajo.

To prilagajanje trditev bi - in zdaj smo pri srži stvari - le z največjo mero topoglavosti lahko pripisali domnevno prirojeni ženski lažnivosti. Kolegičino prilagajanje "resnice" trenutni situaciji in interesu, da obdrži verodostojnost, ni njena od boga zapovedana lastnost - ker je pač ženska in kot taka lažniva. Brez dvoma je našla vzor v vladajoči politični (ne)kulturi. Tudi sama politika, kljub temu da je metaforično razumljena kot "lahka" ženska, ni zavezana nekim domnevnim ženskim načelom, v skladu s katerimi se je za take ali drugačne dobrobiti treba prodati. Prav nasprotno, institucionalizirana politika kot primarno in z večinsko moško zasedbo zaznamovano polje ne more biti drugega kot odraz "moškega" načina delovanja. Razumljena je kot boj ali vsaj tekma, kjer so dovoljena vsa sredstva, četudi njih najbolj groba uporaba ni nikoli transparentna.

Da za drugačno politiko ni prostora, je po skromnem volilnem rezultatu opozoril predsednik SMS-Zeleni Darko Krajnc. Enako je mogoče sklepati po majhnem številu glasov za Stranko enakih možnosti Slovenije s predsedujočo Eleno Pečarič in Stranko za trajnostni razvoj Slovenije (TRS) z Matjažem Hanžkom. Krivično bi bilo razsoditi, da si niso znali vzeti glasu v predvolilni kampanji - ob njihovem protestu zaradi diskriminacije je nacionalka nonšalantno izjavila, da je vsem dala enake možnosti. Omejevanje volitev na tekmo že močnih se je odražalo tudi v sklepanju, da je glas za kakšno drugo stranko izgubljen glas. Očitno ni prisotnega niti toliko realnega zaupanja v prihodnost (zaupanja onkraj endorfinskega upanja), da bi potrdili vero v vstop zelene, trajnostne opcije v parlament tam enkrat v bodočnosti.

Enako velja tudi za druge opcije, zlasti te, ki zastavljajo kot prvo med vrednotami večjo družbeno enakost. Z glasom "za" bi jim bilo treba dati nekaj zagona že sedaj. In s tem omehčati nemogoči politični antagonizem, pri katerem gre za narcisizem ideoloških razlik, ki bi morale biti že zdavnaj presežene. Na obeh straneh polarizacije sta gospodarstvo in politično odločanje v odnosu medsebojnega spodjedanja v prid elitam. Zato je bil na volitvah, sodeč po zasebnih in tudi nekaterih javnih komentarjih, pomemben motiv za volilno izbiro zgolj navadna človeška pristranskost. Odločalo se je, komu se privošči in komu se ne privošči zlorabe družbenih virov in okoriščanje z državnim premoženjem in s tem večja politična moč tudi v prihodnje. Niti ni čudno, da nas je nekaj levičarsko usmerjenih presodilo, da ima demonizirani Janez Janša manjši manipulativni domet kot njegov z "leve" favorizirani tekmec. Nismo ga volili zaradi želje po ohranitvi lastne integritete, v skladu s katero smo glasovali po vesti za eno od treh predhodno navedenih strank. Tudi logika, da sedaj skoraj-že-mandatar "pusti za seboj vsaj kakšen most ali stadion", ni bila prepričljiva, saj preverjeno vključuje zadolženost in propadanje kulturne dediščine.

Nič bliže drugačni kulturi

Kot že nakazano, volilni uspeh žensk ni jamstvo za izboljšanje obstoječega trajnega scenarija o politični moči in njenih metodah, h katerim spada tudi zgoraj opisana polarizacija. Ne glede na politične barve izvoljenih poslank, ne glede na nam ljubo perspektivo družbenega in alternativnega gospodarskega preroda, je njihov uspeh povsem načelnega pomena. Nič bliže nismo želenim etičnim merilom v delovanju parlamenta, zlasti resnicoljubnosti, večji transparentnosti in legitimnosti strankarskih interesov, strokovnosti. Prav tako ni umestno pričakovati, da bo onesnaževanje parlamentarnega okolja in medijev z demagoškimi govorancami, blaziranimi birokratskimi izvajanji in neumnimi domislicami zaradi večjega števila žensk manjše ali večje. Enako neutemeljeno bi bilo upanje, da bo v novem parlamentu več sočutja in zavzemanja za človekove pravice. Že res, da je socializacija žensk še vedno v večji meri osredotočena na medosebne odnose in da se še vedno bolj spodbuja čustvovanje pri deklicah kot pri fantkih, ni pa nujno, da empatija in čut za skupnost v odraslosti prideta čez domači prag ali da se realizirata na družbeno konstruktiven način.

Kdor vidi kakšno neposredno povezanost med spolno specifično anatomijo ali fiziologijo in spolnimi vlogami, očitno ne pozna raznolikosti spolnih vlog skozi čas in v različnih kulturah. Nuja prisotnosti žensk v parlamentu ni izmislek perverzne družbe, ki naj bi pozabila na naravo, je preprosto nuja po politični reprezentiranosti obeh tradicionalnih spolnih družbenih skupin. V spolni delitvi, ki je še vedno temeljna, sta se predolgo napajala spolna hierarhija in izkoriščanje žensk - pri tem je bil pomemben dejavnik prav odkrito in prikrito omejevanje žensk glede dostopa do političnega odločanja. Le brez tega uvida je mogoče hkrati zagovarjati načeli družbene enakosti in človekovih pravic na eni strani, na drugi pa ohranjati ciničen odnos do participacije žensk v politiki. V tem paradoksu vidimo trk med tradicionalnimi demokratičnimi vrednotami, zlasti enakostjo družbenih "možnosti" (pravilno: pogojev), in nelegitimnimi delnimi interesi, ki jih kapitalizem podpira še bolj, kot jih je socializem. Neplačanemu ženskemu delu doma, podplačanemu delu v ženskih nevladnih organizacijah in drugim "samoumevnim" presežnim prispevkom žensk se namreč ni lahko odpovedati.

Osebne in državne dobrobiti, izhajajoče iz izkoriščanja žensk, so gotovo botrovale dejstvu, da Slovenija enaindvajset let ni presegla ravni 13 do 14 odstotkov žensk v parlamentarnih klopeh. Preboj, ki ga je naredila sedaj, pa je res imeniten. Umešča nas na 8. mesto med državami članicami EU, za Švedsko (46 odstotkov), Finsko in Belgijo (40 odstotkov), Nizozemsko (39 odstotkov), Dansko, Španijo in Nemčijo (38, 37 in 33 odstotkov). Rezultat, ki si ga po prvih podatkih volilne komisije glede na delež izvoljenih žensk delijo DLGV in NSi (50 odstotkov žensk), LZJ Pozitivna Slovenija (40 odstotkov), DeSUS (33 odstotkov), SDS (23 odstotkov) in SD (20 odstotkov), je videti, kot bi prišel z neba. Če drugega ne, je pri priči treba ovreči tradicionalno seksistično domnevo, da ženske ne volijo žensk. Ta ponuja tudi medvrstično "resnico" o medsebojni ženski sovražnosti tudi v sferi javnosti in ne le v zasebnem tekmovanju za moške poglede, naklonjenost ipd. Kljub temu, da z množičnim vstopom žensk v parlament - temu preobratu je pač treba reči tako - ni mogoče zagotoviti ničesar novega, pa je sama pot do obravnavanega rezultata novost. Želeti si je, da bi parlamentarke v tem mandatu izkazale manj strankarske discipline in manj brezpogojne podpore liderju, kar še zlasti velja za stranki obeh dominantnih tekmecev teh volitev. Slepo ščitenje hrbta nadrejenemu moškemu v strankarski hierarhiji namreč deluje družbeno regresivno, kot nekakšna javna ponovitev in premestitev arhaičnega partnerskega odnosa, ki temelji na spolni neenakosti. Obenem večja avtonomija političnega mišljenja prispeva k osebni politični samozavesti. Morda je prav slednje za ženske v politiki in tiste, ki tja šele prihajajo, ta hip najpomembnejše.