V prvem primeru bi namreč moralo biti predvsem pravnikom očitno razumljivo, da neparlamentarnim strankam ni treba nameniti točno 1/3 razpoložljivega časa in da se sme soočiti kandidate parlamentarnih strank tudi s tistimi iz neparlamentarnih strank.
V drugem primeru pa bi moralo biti predvsem pravnikom jasno, da pravni red, politični sistem in država v predvolilnem času ne morejo biti odvisni od pravnih konceptov, ki ne bi imeli vnaprej jasne in razumno utemeljene vsebine. Ali drugače, predvsem pravnikom bi moralo biti jasno, da delovanje države ne more biti odvisno o tega, kakšna definicija koncepta "tekoči pravni posli" bo obveljala v času tik pred volitvami. Torej od naknadne opredelitve, kaj so in kaj niso tekoči pravni posli.
Vsebina takšnega koncepta, ki odločilno določa obseg in značaj delovanja države pred volitvami, ne more biti vnaprej nedoločno opredeljena, ohlapna in odvisna od večinskega sprejema ene od ponujenih naknadnih razlag pravnikov, politikov ali njihovih pomočnikov. Da država na ta način ne more dobro delovati in da si te vrste negotovosti nikakor ne more privoščiti, bi moralo biti predvsem pravnikom kristalno jasno. Morali bi tudi razumeti, da mora biti takšen koncept vnaprej in jasno vsebinsko določen. In da hkrati ne more pomeniti drugega kot "nadaljevanje običajnega dela", ki pa ne sme biti obremenjeno z nenadnimi in pretiranimi odstopanji, ki bi pomenile poskus zlorabe oblasti ali javne funkcije: na primer nenadna zaposlitev večjega števila ljudi za nedoločen čas tik pred volitvami, nepotizem, finančne nečednosti pri poslovanju ipd. Tako kot je pravno nevzdržno, če predstavniki pravne stroke javno zatrdijo, da je treba vsebino koncepta "tekoči pravni posli" šele določiti v času pričakovanja volitev, je tudi pravno nevzdržno, če pozovejo parlament, da naj v tem času zaseda "samo ob posebej nujnih primerih". Nasprotno, država mora delovati učinkovito in nemoteno, brez večjih sprememb, tudi v obdobju pred volitvami.
Zatorej, ko pravim, da so se skozi pravniško optiko volitve končale podobno, kot se je začela predvolilna kampanja, in da se je proces potrditve poslanskih mandatov nove sestave državnega zbora začel podobno, kot se je začel proces predvolilne priprave poslancev v parlamentu na prve predčasne volitve v Sloveniji, mislim na napoved nekaterih županov, ki jim je uspel preboj v državni zbor, da bodo na ustavno sodišče naslovili pobudo za presojo ustavnosti zakonske ureditve, ki določa prekinitev županskega mandata s potrditvijo izvolitve v parlament.
Kot že tolikokrat prej tudi v tem primeru ne gre za težje ali zapleteno ustavnopravno vprašanje. Nasprotno: vprašanje, ki so ga sebi in javnosti, posredno pa tudi že ustavnemu sodišču postavili župani, je dokaj enostavno pravno vprašanje, rešljivo z očitno pravno logiko oziroma z očitnim pravilnim odgovorom. Zakon jasno določa, da župan, ki je potrjeno izvoljen v državni zbor, preneha biti župan. Kandidati, ki so kandidirali na državnozborskih volitvah, so to dobro vedeli, ko so vložili svoje kandidature.
To pravilo, ki je po vsebini in cilju jasno, je bilo določeno vnaprej. Ustavnopravna logika te ureditve je očitna in razumljiva. V Sloveniji je bila končno sprejeta zakonska ureditev, ki ne dovoljuje več hkratnega opravljanja županske in poslanske funkcije. Končno sta obveljala zdrav razum in ustavnopravna pravilnost, da ti funkciji nista združljivi. Tako je, če na to vprašanje pogledamo z vidika načela demokratičnosti in reprezentativne narave mandata poslanca, ki je avtonomen in svoboden poslanec. Deluje kot predstavnik celotnega ljudstva in v funkciji zaščite in uresničevanja občih interesov državljanov ali obče dobrobiti državljanov.
Zakonska ureditev, ki zahteva, da se izvoljeni župan takoj po izvolitvi ne more odpovedati pridobljenemu poslanskemu mandatu, je utemeljena z ustavnopravno nujnostjo: treba je preprečiti manipulacijo z volilnimi kandidaturami in pridobljenimi glasovi. Tako je utemeljena tudi zakonska zahteva, da novo izvoljeni poslanec, ki se kasneje svojemu mandatu vendarle odpove, tega ne more enostavno prenesti na drugega kandidata na parlamentarnih volitvah, ampak je treba za njegov mandat izvesti nadomestne volitve. Ustavnopravni razlog za to je isti.
Utemeljen je z isto, ustavnopravno utemeljeno nujnostjo in je nadvse enostavno razumljiv: preprečuje volilno manipulacijo, izrabljanje volje volilcev, kandidiranje s figo v žepu in pravno nesprejemljivo zlorabo volilnega procesa. Takšna pravna ureditev očitno ne pomeni protiustavnega posega v predhodno pridobljeno župansko funkcijo in očitno ne ustvarja protiustavne neenakosti pred zakonom v primerjavi s tistimi župani, ki so bili v prejšnji sestavi državnega zbora tudi poslanci.
Za razumevanje tega vprašanja ni potreben poseben miselni napor, niti podrobna strokovna analiza, niti pravniška izobrazba, najmanj pa pisanje dragih pravnih mnenj. Pravilni pravni odgovor na to vprašanje, ki so ga javno postavili v parlament izvoljeni župani, je zatorej enostaven in očiten. Načenja pa nadvse pomemben politični problem, ki se odraža v vprašanjih, ali gre za komaj verjetno pravno ignoranco nekaterih v državni zbor izvoljenih županov, ki je zaradi svoje očitnosti tudi politično nesprejemljiva, ali pa gre celo za premišljeno sprenevedanje, osupljivo politično nedostojnost in državljansko predrznost teh ljudi. Ne le slabo, tudi politično nesprejemljivo je, če katerikoli izvoljenec ljudstva tako začne svoj politični mandat poslanca v državnem zboru. Podobno nesprejemljivo je tudi, če s pomočjo osredotočene medijske pozornosti to stori pred očmi volilcev in brez zadrege.
V tem smislu je vse ostalo po starem: zgodil se je takojšen prikaz politično nespodobne pravne ignorance, pod katerega se je podpisalo nekaj dosedanjih županov, ki bodo kmalu samo še poslanci. Oni niso v zadregi. V zadregi sta politični status državljana in demokracija.
Dr. Andraž Teršek, ustavni pravnik, Univerza na Primorskem