Seveda je oceno izrekel z negativno konotacijo, da so protestniki protiameriški, malodane komunisti, ki spodkopavajo ameriške sanje. Da imajo torej slabe namene in jih je treba čim prej utišati, pa četudi s pendreki. Protestniki bi mu lahko pod nos pomolili nedavno poročilo proračunske komisije ameriškega kongresa o razdelitvi prihodkov gospodinjstev v zadnjih treh desetletjih, ki prikazuje vse bolj klavrn dohodkovni položaj ne le najnižjega, ampak tudi srednjega sloja ameriškega prebivalstva. Na pičlih 63 straneh poročila so navedeni vsi podatki, ki jih bodo ameriški protestniki kdajkoli potrebovali za obrambo svojih stališč in zahtev.

Pri tem ne gre izključno za ameriški fenomen. Podoben trend povečevanja razlik v dohodkih velja za velik del razvitega zahodnega sveta, vključujoč v Sloveniji tako dobro zapisane skandinavske, socialno občutljive države. Na Švedskem so se v zadnjih treh desetletjih razlike med najnižjimi in najvišjimi dohodki v klubu razvitih držav OECD najbolj povečale. Seveda to še ne pomeni, da je Švedska postala država z močno dohodkovno neenakostjo. Daleč od tega. Po dohodkovni enakosti je še vedno v samem svetovnem vrhu. A v razvitih državah se ne povečuje zgolj dohodkovna neenakost, zmanjšuje se tudi delež plač v BDP, medtem ko narašča delež kapitalskih dobičkov.

Ta dva podatka sta izjemno pomembna z najmanj dveh vidikov. Ker je plača daleč največji vir dohodkov gospodinjstev - v državah OECD približno 75 odstotkov -, zmanjševanje njihovega deleža v BDP najbolj vpliva na dohodkovni položaj gospodinjstev. Še posebej v nižjem in srednjem sloju prebivalstva, kjer je vir dohodka v obliki kapitalskih dobičkov in rent zanemarljiv. Drugi pomemben vidik pa sta nedavno izpostavila raziskovalca Mednarodnega denarnega sklada (MDS) Michael Kumhof in Romain Ranciére v analizi vzrokov gospodarske krize, iz katere se Evropa še vedno ni izkopala. Ugotovila sta, da sta bila za čas pred gospodarsko depresijo v 30. letih prejšnjega stoletja kot pred sedanjo krizo značilna visok skok dohodkovne neenakosti in hkrati vse večja odvisnost najrevnejših gospodinjstev od posojil. Ko revnejši niso bili več sposobni odplačevati posojil, je "počilo". In pri teh ocenah nista več osamljena. Oba trenda, zmanjševanje deleža plač v BDP in povečevanje dohodkovne neenakosti v razvitih državah, sta z vidika vzdržnosti gospodarske rasti v zadnjih letih pritegnila pozornost številnih raziskovalcev.

Delo izgublja bitko že tri desetletja

Trend spreminjanja razmerja med deležem dohodkov zaposlenih in deležem dobičkov v BDP na drugi strani se je začel obračati nekje v 70. letih prejšnjega stoletja. Če so do takrat tako v razviti Evropi kot čez lužo "zmagovale" plače, vse od takrat "zmagujejo" kapitalski dobički. V Evropski uniji so po podatkih evropske komisije dohodki zaposlenih rekordni delež BDP dosegli leta 1975, in sicer skoraj 70-odstotnega, leta 2006 pa so upadli na slabih 58 odstotkov BDP. Podoben trend velja za ZDA, čeprav je bilo gibanje precej manj drastično. Rekord so plače v BDP dosegle leta 1970, in sicer slabih 66 odstotkov, do leta 2005 pa se je njihov delež znižal na približno 60 odstotkov. Največjo spremembo je v tem istem obdobju doživela Japonska, kjer se je delež plač v BDP znižal z rekordnih 76 odstotkov na 60 odstotkov BDP leta 2006.

V Sloveniji je trend precej podoben gibanjem v Uniji. Primerljivi podatki so sicer na voljo šele od leta 1995, vendar je kljub temu razvidno, da se delež plač v BDP zmanjšuje. Skupaj z dohodki samozaposlenih, ki jih v svojih analizah upošteva tudi evropska komisija, je v Sloveniji delež plač v BDP (gre za bruto plače, skupaj s prispevki delodajalcev) leta 1995 dosegal približno 70 odstotkov, leta 2006 pa slabih 62 odstotkov. Med krizo se je ta delež nekoliko zvišal, vendar velja opozoriti, da gre zaradi proticiklične narave gibanja deleža plač v BDP bolj za kratkoročni učinek kot spremembo v trendu.

Klub temu je Slovenija še daleč od negativnih dohodkovnih trendov, s katerimi se soočajo Američani in na splošno klub najbolj razvitih držav na svetu OECD. Glede na vse prej omenjene kazalce se lahko Slovenija pohvali z visoko socialno kohezivnostjo. Po dohodkovni enakosti je na prvem mestu med evropsko sedemindvajseterico, o čemer smo v Objektivu pred časom objavili obsežen članek, prav tako je blizu vrha po deležu plač v BDP. Slovenski protestniki, ki kampirajo pred Ljubljansko borzo, imajo zato z ameriškimi somišljeniki s tega zornega kota bore malo skupnega. Če gledamo nekoliko črno-belo, bi lahko rekli, da so si enotni zgolj v usmerjanju svoje jeze in zahtev na napačnega naslovnika. Šotore bi morali postaviti pred vlado in parlament, kjer se sprejemajo zakoni. Četudi menijo, da je denar glavni pisec vsebine zakonov. Konec koncev, svoje prihranke ima v delnicah naložene mnogo "navadnih delavcev", še več pa v obliki depozitov na bankah.

V ZDA se resnično odvija razredni boj. A drugačen, kot ga je skušal prikazati republikanec Mitt Rumney, in v njem je med izgubarji dejansko 80 odstotkov ameriškega prebivalstva, gledano od spodaj navzgor. V zadnjih treh desetletjih skupaj zaslužijo vse manj, medtem ko gre zgornji petini najbolje plačanih vedno večji del skupne plačne pogače. Trend je šel tako daleč, da je med letoma 2005 in 2007 zgornjih 20 odstotkov imelo skupaj višje dohodke kot vsi preostali skupaj - njihov delež se je zvišal s 43 na 53 odstotkov.

Še bolj izrazit skok je opaziti pri tistem odstotku, proti kateremu gibanje Zasedimo Wall Street vzklika gesla. Če so člani kluba "1 odstotek" leta 1979 pobrali osem odstotkov vseh dohodkov, so jih leta 2007 že 17 odstotkov. Za 80 ali celo 99 odstotkov Američanov to zagotovo ni uresničitev tako opevanega ameriškega sna. In zdi se, da za razliko od slovenskih protestnikov ameriškim postaja jasno, na koga morajo usmeriti svoj upravičen gnev - gibanju Zasedimo Wall Street se je prav ta teden pridružilo gibanje Zasedimo kongres.

"Ameriška ekonomija vse bolj služi zgolj ozkemu delu družbe… Administracija je prežeta s posamezniki, ki po sistemu vrtljivih vrat povezujejo Wall Street in Belo hišo… Pogosto se zdi, da je edina razlika med republikanci in demokrati ta, da imajo republikance v lasti velike naftne družbe, demokrate pa Wall Street… Odstotku najbogatejših ameriških gospodinjstev še nikoli ni šlo tako dobro kot danes." To so ocene ameriškega ekonomista Jeffreyja Sachsa, ki se ga boste spomnili kot nesojenega svetovalca Sloveniji pri tranziciji v tržno gospodarstvo.

V svoji zadnji knjigi Cena civilizacije: Ekonomija in etika po padcu ugotavlja, da so ZDA skrenile s prave poti, in to s politiko Ronalda Reagana v 80. letih prejšnjega stoletja. S politiko deregulacije in razgradnje socialnih programov vlade, ki jih ameriška družba čuti še danes. Po štirih desetletjih svetovanja državam v razvoju je na njegovo veliko razočaranje na vrsto prišla njegova lastna država.

Od tehnologije in globalizacije …

O razlogih za usihanje deleža dela v BDP v zadnjih skoraj štirih desetletjih so bile spisane številne analize. Med glavnimi razlogi sta največkrat omenjena tehnološki napredek, ki je najbolj prizadel manj izobražene delavce, in globalizacija, zaradi katere se je po izračunih MDS ponudba dela v svetu v zadnjih treh desetletjih početverila. In to predvsem na račun odpiranja Kitajske in vzhodne Evrope. Na zviševanje deleža dobičkov v BDP v škodo dela je imel po mnogih ocenah največji vpliv hiter tehnološki razvoj v informacijsko-komunikacijskem sektorju, ki je deleže dobičkov v razvitih državah zvišal na najvišje ravni v zadnjih 50 letih.

Med bolj kontroverznimi razlogi za neuspešno "bitko" dela s kapitalom raziskovalci navajajo rigidnost oziroma fleksibilnost trga dela. Tako naj bi v državah, kjer je trg dela bolj reguliran, delež plač v BDP bolj upadel kot v tistih, kjer je manj reguliran. A precej raziskovalcev je prišlo tudi do povsem nasprotnih zaključkov, zato si s tem pojasnilom kaj dosti ne moremo pomagati.

Seveda prava odgovora na negativne učinke globalizacije in tehnološkega razvoja nista protekcionizem in branje knjig ob kresovih Applovih napravic. Odgovor je v pravičnejši delitvi plusov in minusov obeh procesov med socialnimi razredi, pri čemer so se razvite države zelo slabo odrezale. Morda velja opozoriti, da različne inštitucije in raziskovalci podatke o deležu dohodkov od dela in od kapitala v BDP zajemajo na neenotne načine, zaradi česar se odstotki pogosto precej razlikujejo. Vsi pa opažajo enak trend - delo v deležu BDP neizpodbitno izgublja težo.

Res je, da so kljub upadanju relativnega pomena dela v BDP plače realno v tem istem obdobju močno rasle. V anglosaksonskih državah na račun večje zaposlenosti, v kontinentalni Evropi pa na račun rasti realne plače na zaposlenega. Anglosaksonske države so torej več dale na polnejšo zaposlenost, kontinentalna Evropa pa na rast plač v zameno za višjo brezposelnost. A socialni razredi od te vzhajajoče pogače na žalost niso imeli vsi enakih koristi. To je lepo razvidno iz grafa, ki prikazuje povprečno letno rast razpoložljivega dohodka gospodinjstev v najnižjem in najvišjem decilu. V Nemčiji so najbogatejši najrevnejše po rasti dohodkov prehitevali več kot 11-kratno, na Švedskem več kot petkratno in v Italiji 4,5-kratno.

… do superzvezdnikov in finančnikov

Če se osredotočimo zgolj na odstotek najbogatejših, ki si jih ameriška "okupacijska" gibanja želijo videti na sramotilnih stebrih, ugotovimo, da največjo skupino najbolje plačanih s 30 odstotki predstavljajo menedžerji in nadzorniki v nefinančnih družbah, zdravstveni delavci so s 16 odstotki na drugem mestu, finančni s 14 odstotki na tretjem in odvetniki z osmimi odstotki na četrtem, vse ostale podskupine pa niso presegle petodstotnega deleža. Niti superzvezdniki iz filmske in glasbene industrije ali športniki, ki so se jim prihodki močno povečali zaradi večje izpostavljenosti v množičnih medijih.

Ko boste naslednjič šli na koncert kakšne svetovno znane glasbene skupine in za vstopnico odšteli 100 evrov ali pa za navijanje za vaš najljubši nogometni klub na tekmi v ligi prvakov še dvakrat toliko, pomislite, koliko sami prispevate k bogatenju tistega enega odstotka na vrhu "potrošniške verige". Če vas motijo bančniki, ki letno domov odnesejo po več milijonov dolarjev ali evrov, ni razloga, da bi morali biti kaj bolj prizanesljivi do pevcev, filmskih igralcev ali nogometašev. Sploh ker so slednji, vsaj v italijanski ligi, že ob omembi kakršnegakoli solidarnostnega davka med krizo zagrozili s stavko. Zgolj zato, ker je delo slednjih vidno v obliki izdane zgoščenke, predvajanega filma ali pač odigrane tekme, medtem ko je delo bančnika precej manj otipljivo, še ne morete reči, da si tistih milijonov ni zaslužil. In konec koncev, večina ženske populacije je verjetno mnenja, da je brcanje žoge, s čimer si največje zvezde letno prislužijo več milijonov evrov, povsem pogrešljivo za blaginjo družbe.

Iz prej omenjenega poročila ameriškega kongresa je razvidno, da se je delež finančnikov v zgornjem odstotku v minulih treh desetletjih podvojil. Glavne razloge za nadpovprečno rast dohodkov finančnikov od leta 1990 dalje raziskovalci vidijo v vse bolj kompleksnem finančnem sektorju, ki zahteva vse bolj izobražene in sposobne ljudi. Vendar je to le del zgodbe, s katerim se je pred preiskovalno komisijo ameriškega kongresa zagovarjal tudi Goldman Sachs, ki je prav med krizo zabeležil zgodovinsko rekordne dobičke.

Drugi del pojasnil se skriva v deregulaciji finančnega sektorja. Čeprav zagovorniki prostega trga "dobijo ošpice" ob vsakršni omembi obdavčitve finančnih transakcij in hitijo z argumentiranjem, da bo kapital čez noč pobegnil, svetu ne bo preostalo drugega kot obdavčenje negativnih eksternalij tudi v finančnem sistemu. Obdavčili smo negativne vplive na okolje zaradi izpustov ogljikovega dioksida, dodatno smo obdavčili alkoholne pijače in tobak, ker škodujejo zdravju, v nekaterih državah so ali pa še bodo uvedli dodatne davke na nezdravo hrano, ker je vse večji delež njihovih državljanov predebel.

"Okupacijska" gibanja po svetu se, kljub enotnemu sporočilu, ki ga ponazarja slogan "mi smo 99 odstotkov", v izhodiščih močno razlikujejo. Če bi slovenski protestniki svojim ameriškim ali pa španskim kolegom (v Španiji je brezposelnih kar okoli polovica mladih) povedali, da je Slovenija dohodkovno ena najbolj enakih družb na svetu; da je država sredi krize minimalno plačo zvišala za približno petino; da je mogoče ob študiju brez težav tudi delati in kljub temu končati študij in si za to vzeti še precej več časa kot velja v evropskem povprečju, bi si verjetno vsi želeli živeti v Sloveniji.

Populizmi in opletanja z ocenami, ki jim podatki ne pritrjujejo, so škodljivi v obeh skrajnostih. Zgolj za ilustracijo. V Sloveniji imamo nadpovprečno obdavčeno delo in podpovprečno obdavčen kapital. V Sloveniji so bogataši vsi, ki letno zaslužijo nekaj več kot 15.000 evrov neto, kar je druga najnižja vhodna meja za najvišji dohodninski razred v Uniji. Ko zagovorniki uvajanja dodatnih dohodninskih stopenj govorijo o nujni višji obdavčitvi bogatih, je najbolje, da se primete za denarnico, saj boste v razred bogatih padli že z nekaj sto evri nad povprečno plačo.

Nasprotno velja za obdavčitev kapitala, kjer je Slovenija pod evropskim povprečjem. Kot glavni razlog za ohranjanje nizke stopnje obdavčitve kapitala se običajno navaja ustvarjanje privlačnega investicijskega okolja za tuje vlagatelje. Seveda s to logiko ne bi bilo nič narobe, če ne bi hkrati Slovenija tujih vlagateljev odganjala s politiko nacionalnega interesa. Slovenija kljub davčnemu favoriziranju kapitala ni nič kaj bleščeča v prilivu tujih neposrednih investicij.

Glede na razlago Kumhofa in Ranciéreja, da je kriza zgolj odgovor na nevzdržno rast dohodkovne neenakosti in poglabljanja zadolženosti revnejših, ki so s posojili skušali krpati zaostanek, se razviti svet ni le slabo odrezal pri delitvi sadov globalizacije in tehnološkega napredka, ampak je celo zakuhal eno najhujših gospodarskih kriz po drugi svetovni vojni. V ZDA, kjer je izbruhnila aktualna kriza, je pet odstotkov tistih z najvišjimi dohodki leta 1920 prejemalo skoraj četrtino vseh dohodkov, leta 1928 pa že več kot tretjino, in skoraj identične številke veljajo za zadnje napihovanje balona dohodkovne neenakosti. Preden je ta leta 2007, ko reveži niso bili več sposobni odplačevati posojil, dokončno počil.