Leto 2012 bo torej ključno za prihodnji razvoj evropskih regij. Ker pa bo Slovenija v tem letu dobila novo vlado, bo to za državo velika priložnost, da razmisli o svojem nadaljnjem razvoju. Čas bo torej za razmislek o slovenskih razvojnih prioritetah, o tem, komu in čemu bomo dodelili milijone oziroma milijarde, pri čemer pa bo morala biti vlada zelo previdna. Evropska komisija je namreč predlagala, da bi v primeru javnofinančne nediscipline države regijam dodeljena sredstva zamrznila. Če torej vlada ne bo imela finančnih vajeti v svojih rokah, bodo lahko nastradale regije - v slovenskem primeru Vzhodna in Zahodna Slovenija.

Osredotočiti se bo treba na izbrane prioritete

Nedvomno so kohezijska sredstva izrednega pomena za razvoj vseh evropskih regij, še posebej manj razvitih. Da je večina teh predvsem v novejših članicah EU ter v njenih južnih državah, ni treba posebej poudarjati. Kohezijska politika EU je bila v zadnjih desetih letih po ocenah Bruslja gonilna sila sprememb: ustvarila naj bi več kot milijon delovnih mest, sofinancirala usposabljanje za izboljšanje zaposljivosti več kot deset milijonov ljudi, sofinancirala gradnjo več kot 2000 kilometrov avtocest in 4000 kilometrov železnic ter postavila na noge najmanj 800.000 malih in srednjih podjetij. Tako ugodno statistiko želi Unija beležiti tudi v naslednjih letih, zato se je evropska komisija odločila regionalni denar v prihodnje še bolj osredotočiti na tista področja, ki najbolj spodbujajo gospodarsko rast in ustvarjanje novih delovnih mest. Naložbe, ki jih dovoljujejo novi zakonodajni predlogi, so tako izrazito osredotočene na evropsko agendo za rast in zaposlovanje - strategijo Evropa 2020.

Omenjena strategija govori o pametni rasti s poudarkom na znanju in inovacijah, trajnostni rasti s spodbujanjem bolj konkurenčnega in zelenega gospodarstva ter vključujoči rasti s poudarkom na visoki stopnji zaposlenosti, ki krepi socialno in teritorialno kohezijo. Jasno je torej, da bodo morale regije v svojem razvojnem načrtovanju še bolj upoštevati prioritete EU za izhod iz krize in nadaljnji razvoj. To seveda ni slabo, saj bi sicer nekatera območja denar namenjala projektom, ki sploh ne bi bila ključna za njihov razvoj. Tistim pa, ki tarnajo, da so regije med seboj vendarle različne in da EU ne more imeti enega recepta za vse, komisar za regionalno politiko Johannes Hahn odgovarja: gre za nov princip osredotočenosti in prožnosti. Fokus in fleksibilnost torej.

Regije bodo imele na voljo omejen menu in bodo lahko izbirale med naslednjimi tematskimi cilji: krepitev raziskav, tehnološkega razvoja in inovacij; povečanje dostopnosti do informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter njihove uporabe in kakovosti; povečanje konkurenčnosti malih in srednjih podjetij, kmetijskega sektorja ter sektorja ribištva in akvakulture; podpora prehodu na nizkoogljično gospodarstvo v vseh sektorjih; spodbujanje prilagajanja podnebnim spremembam ter preprečevanja in obvladovanja tveganj; varstvo okolja in spodbujanje učinkovite rabe virov; spodbujanje trajnostnega prometa in odprava ozkih grl v ključnih omrežnih infrastrukturah; spodbujanje zaposlovanja in mobilnosti delovne sile; spodbujanje socialnega vključevanja in boja proti revščini; vlaganje v spretnosti, izobraževanje ter vseživljenjsko učenje; izboljšanje institucionalnih zmogljivosti in učinkovita javna uprava.

A v Bruslju so šli še dlje. Ne le, da bodo morale regije izbirati cilje z omejenega seznama prioritet, ampak bodo morale v določena področja vložiti točno določen delež denarja. Komisija je prepričana, da morajo biti finančna sredstva v bolj razvitih regijah in tistih v prehodu porabljena bolj osredotočeno kot v najmanj razvitih: razvite bi po njenem morale kar 80 odstotkov dodeljenih sredstev iz evropskega sklada za regionalni razvoj usmeriti v energetiko, mala in srednja podjetja ter inovacije; prehodne oziroma tiste, ki so bile prej manj razvite, zdaj pa to niso več, 60 odstotkov; manj razvite regije bodo lahko dodeljena sredstva sicer namenile za več ciljev, ki odražajo njihove širše razvojne potrebe, a tudi one bodo morale po predlogu komisije najmanj 50 odstotkov dodeljenih sredstev usmeriti v omenjena področja. Tudi pri načrtovanju ukrepov v okviru evropskega socialnega sklada bodo regije morale upoštevati, da bo treba vsaj 20 odstotkov sredstev nameniti socialni vključenosti in boju proti revščini.

Poleg najmanj razvitih še "regije v prehodu"

Če smo slišali pripombe že na predlagano tematsko osredotočenost, saj ta regijam jemlje nekaj svobode pri razvojnem načrtovanju, pa so kritike letele tudi na predlagano kategorijo regij. Kot vedno doslej bo največ denarja namenjenega najmanj razvitim regijam, torej tistim, ki ne dosegajo 75 odstotkov povprečnega bruto domačega proizvoda (BDP) EU. Te regije bodo prejele okoli 70 odstotkov vseh sredstev.

Druga kategorija so "regije v prehodu", v katerih se BDP na prebivalca giblje med 75 in 90 odstotki povprečnega BDP EU; te naj bi prejele okoli 12 odstotkov celotne malhe. Okoli 15 odstotkov pa bo na voljo razvitejšim regijam. Razvitost posamezne regije bodo uradniki določili glede na podatke o BDP v obdobju 2006-2008. Iz kohezijskega sklada pa bodo pomoč prejele še države (upravičene so torej države in ne regije), katerih bruto nacionalni dohodek (BND) na prebivalca, izračunan za obdobje 2007-2009, ne dosega 90 odstotkov povprečnega BND EU.

Nekatere države javno nasprotujejo novi rešitvi, do katere se je dokopala komisija. Menijo namreč, da bodo tako imenovane regije v prehodu, lahko bi jim rekli tudi "tranzicijske regije", prejele bistveno preveč denarja, in to na račun najmanj razvitih. Gre sicer za 51 regij s skupno več kot 72 milijonov ljudi. Pri tem pa je treba vendarle dodati, da imamo že v trenutnem finančnem obdobju kategorijo regij, ki niso zelo razvite, pa vendar presegajo magični 75-odstotni prag. To so "statistično prizadete" regije - torej tiste, ki so nad mejo 75 odstotkov zato, ker se je povprečni BDP EU znižal s širitvijo Unije v letih 2004 in 2007.

Evropski komisar za regionalno politiko Johannes Hahn je nasprotnikom regij v prehodu navrgel, češ da je iluzija verjeti, da bi manj denarja za tranzicijske regije pomenilo več denarja za ostale. Tudi nekdanja komisarka za to področje Danuta Hübner se strinja z njim in to kategorijo regij tudi sama podpira. Po njenih besedah se zanje zavzemajo tudi države, v katerih je večina teh regij: Francija, Španija, Velika Britanija, Grčija, Nemčija.

Posebej pa moramo omeniti še eno določbo v novi zakonodaji, ki je pisana na kožo Sloveniji oziroma njeni zahodni regiji. Namreč, v prihodnje bodo vse regije, v katerih je za proračunsko obdobje 2007-2013 BDP na prebivalca znašal manj kot 75 odstotkov povprečja EU, vendar se je sedaj zvišal na več kot 75 odstotkov, prejele dve tretjini sredstev, dodeljenih za obdobje 2007-2013. Z drugimi besedami: če je bila neka regija doslej polno upravičena do kohezijskih sredstev, se ji ta sredstva tudi v primeru velikega poskoka v rasti ne odvzamejo kar čez noč, temveč se pomoč zmanjšuje postopoma.

Slovenija si je močno prizadevala, da je evropsko komisijo prepričala, naj sprejme takšno rešitev. Do konca leta 2013 namreč velja ureditev, po kateri je Slovenija enotna regija, ki ne dosega 75-odstotne meje razvitosti, po letu 2014 pa bosta obveljali dve regiji: Vzhodna, ki dosega povprečno 74-odstotno razvitost EU, bo spadala med najmanj razvite in bo s tem upravičena do precejšnjih razvojnih sredstev, ter Zahodna Slovenija, ki se bo s 107-odstotno razvitostjo uvrščala med najbolj razvite. Če omenjene določbe ne bi bilo, bi se lahko nadejali občutno manj denarja.

Koliko denarja naj bi Slovenija dobila, javno sicer še ni znano, čeprav prvi izračuni že obstajajo. Če smo bili doslej upravičeni do okoli štirih milijard evrov, bomo sedaj vsekakor dobili manj.

Sporno pogojevanje pomoči

Med najbolj spornimi rešitvami za boljše rezultate črpanja in kohezije v naslednjem sedemletnem obdobju pa je nedvomno makroekonomsko pogojevanje. Če so predhodni pogoji - da ima regija oziroma država vzpostavljene vse institucionalne pogoje in pripravljene vse dokumente, ki so osnova za črpanje kohezijskih sredstev - nujni in tudi povsem razumljivi, pa pri makroekonomskih merilih mnogi opozarjajo na možne negativne posledice. Gre namreč za zamrznitev finančnih sredstev regijam, če bo država kršila javnofinančna pravila EU.

Slovenija je že povedala, da nasprotuje sankcioniranju držav z zadrževanjem kohezijskih sredstev. Po njenem takšno sankcioniranje ni najbolj učinkovito niti najbolj preprosto. Kot nam je pojasnil Peter Wostner, namestnik direktorja službe vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko, bi bile s tem ukrepom ob neenakomerni odvisnosti od kohezijskih sredstev manj razvite države potencialno bolj prizadete. Drugi problem pa je relativno dolg postopek aktiviranja sankcij, ki ni najbolj učinkovit.

Kot je v pogovoru za Dnevnik povedala Hübnerjeva, sedaj evropska poslanka in predsednica parlamentarnega odbora za regionalno politiko, sama odločno nasprotuje idejam komisije o zamrznitvi kohezijskih sredstev. "To je zelo, zelo slaba ideja in upam, da tega ne bo," je poudarila in dodala, da ni razloga za kaznovanje ene politike EU zaradi slabega delovanja druge politike. Sprašuje se tudi, kako bo regija lahko nadaljevala projekte, če ji bo Bruselj kar sredi finančnega obdobja prekinil dotok denarja, da problema bančnih kreditov, ki so v ozadju projektov, niti ne omenjamo.

Vsi seveda niso proti tovrstnim predlogom. Nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Nicolas Sarkozy sta že poleti v skupnem pismu zapisala, da podpirata makroekonomsko pogojevanje pri vseh skladih. Logično je, da se za strožji pristop zavzema Nemčija, ki je tudi največja plačnica v evropski proračun.

Hübnerjeva je poudarila, da se njuno stališče navezuje zgolj na države območja evra, medtem ko komisija predlaga makroekonomsko pogojevanje za vse države EU, pri čemer bodo po njenem na slabšem predvsem nekatere nove članice Unije, ki niso prevzele evra. Da nekatere sicer nimajo pomislekov glede tovrstnega pogojevanja, omenila je Estonijo, poslanko preseneča: "Kako ne vidijo, da je zadeva diskriminatorna?" Sicer pa je Hübnerjeva jasno povedala, da ne vidi logike v pristopu, ki z eno roko daje denar, z drugo pa ga jemlje.

Tako kot so neenotne države, je neenoten tudi evropski parlament, ki bo prav tako vključen v pogajanja. Na vprašanje, kako se bo po njenem parlament opredelil, je Hübnerjeva, sicer odlična poznavalka razmer, odgovorila z "ne vem".

Slovenska poslanka in članica odbora za regionalno politiko Mojca Kleva pa nam je povedala, da zaenkrat kaže, da makroekonomskemu pogojevanju najostreje nasprotujejo socialisti, nordijski levičarji, stranka evropskih zelenih in posamezni poslanci iz novih držav članic. Po njenih besedah se tudi evropski konservativci in liberalci s takšno obliko pogojevanja ne strinjajo, vendar pa so od komisije zahtevali, da se situacija dodatno preuči. Kleva je še dodala, da se tudi v neformalnih pogovorih makroekonomsko pogojevanje pojavlja kot največja težava.

A Bruselj je za zdaj neomajen. Komisar Hahn se brani, češ da so dobili veliko pozivov, naj vendar ukrepajo ob prekomernem zadolževanju držav. Komisiji nekateri očitajo, da samo govori in ničesar ne naredi. Bruseljska administracija pod vodstvom Joseja Manuela Barrosa brani svoje stališče, da želi s tako ostrim pogojevanjem kohezijske pomoči povečati nadzor nad prekomernimi javnofinančnimi primanjkljaji držav - tako članic kot tudi nečlanic območja evra. To pa je pravzaprav tudi jedro spora. Gre seveda za večji nadzor nad državami in regijami in običajno so finančne sankcije najbolj učinkovite. Ker denarja povsod primanjkuje, kohezijska pogača pa je relativno velika, bi pač lahko zarezali vanjo. Res pa je, da bi tako lahko ostale brez sredstev prav regije, ki denar najbolj krvavo potrebujejo.

Tako kot lahko EU proti državi, ki ne spoštuje pravil o javnofinančnem primanjkljaju in javnem dolgu, uvede postopek, bi torej komisija na podoben način uvedla sankcije na področju kohezije. Te bi prišle v poštev, kadar država na poziv Bruslja ne bi spremenila svojih programov in jih uskladila s širšimi smernicami ekonomskih politik ter smernicami zaposlovanja, kadar ne bi upoštevala priporočil, ki jih je dobila zaradi prekomernega primanjkljaja, in v primeru, če že prejema finančno pomoč Unije, pa ni naredila vsega za čim večji učinek strukturnih skladov na rast in konkurenčnost.

Če država na zahteve komisije ne bi odgovorila v enem mesecu, bi bila to že osnova za prekinitev črpanja kohezijskih sredstev. Hahn je zatrdil, da bi šlo resnično za "skrajno možnost", in dodal, da ne bi nujno ustavili vseh sredstev za vse programe naenkrat.

Sodelavec belgijskega kraljevega inštituta za mednarodne odnose Egmont Stijn Verhelst je v svoji analizi poudaril, da novi pristop v bistvu ne bi poslabšal proračunskega stanja v državah, saj jim ne bi ničesar odvzel - le dal jim ne bi ničesar. Po njegovem je pozitivno, da bi ukrep veljal tako za članice kot nečlanice območja evra, saj lahko zaradi slabega gospodarskega upravljanja EU zdaj ukrepa le proti članicam evra. Ob tem pa avtor našteje nekaj slabosti omenjenega predloga. Najprej ponovi, na kar opozarjajo že drugi kritiki: da bodo kaznovane regije, čeprav ne upravljajo državnih javnih financ, verjetno pa bodo prizadete prav tiste najmanj razvite. Nadalje poudari, da bi odvzem denarja stanje dejansko poslabšal, saj bi imela v tem primeru država oziroma regija na voljo dvoje: da bodisi sama financira projekt in se s tem samo še bolj zadolži, bodisi projekta ne izpelje in posledično ne prispeva k rasti. V vsakem primeru bi se težave samo poglobile.