Vzrokov za takšno stanje je več, pravi Lidija Apohal Vučković iz Urada za makroekonomske analize in razvoj. Davčna in socialna politika sta pri blaženju neenakosti nedvomno zelo pomembni. Neenakost v porazdelitvi neto dohodkov je tako precej nižja kot porazdelitev bruto dohodkov, kar je rezultat davčne politike. Socialna politika v Sloveniji pa ne vpliva na nižanje neenakosti le s tem, kolikšen delež prebivalstva je upravičen do socialnih transferjev, ampak tudi s tem, da je precejšen delež tovrstnih pravic odvisen od gmotnega položaja in ne univerzalen, pojasnjuje Apohal Vučkovićeva, a dodaja, da davčna in socialna politika nikakor nista edini vzrok za tako nizko dohodkovno neenakost v Sloveniji.

V OECD ugotavljajo, da k poglabljanju dohodkovne neenakosti največ prispevajo razlike v plačah, saj te predstavljajo več kot tri četrtine vseh prihodkov gospodinjstev. "Za Slovenijo je značilno, da nima visoke stopnje neenakosti v bruto plačah, kar je lahko rezultat kolektivnih pogajanj, sistema minimalne plače, vpliva sindikatov, pa tudi precejšnjega deleža delovnih mest v tehnološko manj zahtevnih dejavnostih," razlaga Apohal Vučkovićeva. Poleg plač so lahko pomemben del dohodkov prebivalstva tudi dohodki iz premoženja oziroma lastnine, in ker je ta običajno neenakomerno porazdeljena med prebivalstvo, dohodki iz lastnine vplivajo na povečanje dohodkovne neenakosti. V Sloveniji pa je del dohodkov iz lastnine v primerjavi z drugimi državami majhen, kar pomeni, da tudi ne more imeti pomembnega vpliva na neenakost.

V OECD so tako izračunali, da so povprečni dohodki 10 odstotkov najbogatejših Slovencev približno štirikrat višji od povprečnih dohodkov 10 odstotkov najrevnejših Slovencev. Sloveniji na lestvici dohodkovne neenakosti sledijo Danska, Češka in Slovaška, kjer so denimo povprečni dohodki najbogatejših deset odstotkov prebivalcev šestkrat višji od povprečnih dohodkov desetih odstotkov najrevnejših. Na rep lestvice se je uvrstil Čile, kjer zgornjih deset odstotkov najbogatejših prebivalcev zasluži v povprečju kar 27-krat več kot spodnjih deset odstotkov. Med državami, kjer je razlika med bogatimi in revnimi največja, so še Mehika, Turčija, Združene države Amerike in Izrael.

Ugotovitve OECD, ki so Slovenijo uvrstile na sam vrh, pa se nemara ne skladajo s splošnim vtisom. Zdi se namreč, da je prepad med bogatimi in revnimi tudi pri nas velikanski, da bogati vse bolj bogatijo, revni pa so medtem vse revnejši. Zakaj?

K precejšnjim razlikam med podatki o neenakosti in mnenjsko sliko zagotovo prispeva to, da so podatki o dohodkovni neenakosti izračunani le iz podatkov o dohodkih, ne pa tudi o premoženju. "Vpliv premoženja na položaj posameznika ali družine je lahko velik, in ko ljudje izražajo mnenje o tem, kakšna je neenakost, nedvomno ocenjujejo tisto, kar vidijo, to pa je v veliki meri premoženje," pravi Apohal Vučkovićeva. Nedvomno k javnomnenjski sliki o porazdelitvi dohodkov precej prispeva tudi dejstvo, nadaljuje, da se pri javni obravnavi tega vprašanja običajno ukvarjamo z obema skrajnostma, najbolj revnimi in najbolj bogatimi. Verjetno pa nekaj prispeva tudi to, da so podatki o dohodkovni neenakosti vedno izračunani za leto ali dve nazaj, kar pa lahko v današnjem času hitrih gospodarskih sprememb prispeva k vtisu državljanov.

"Položaji neenakosti so raznoliki, kompleksni in med seboj prekrivajoči se, merjenje samo dohodkovne neenakosti daje prebivalstvu zelo enostransko sliko o stanju," razlaga Majda Hrženjak z Mirovnega inštituta. Opozarja, da neenakosti ne bi smeli meriti zgolj po dohodkih, in izpostavlja samo nekaj aktualnih primerov izrazite neenakosti v Sloveniji, kot so denimo izbrisani in delavci migranti. Lani je bila objavljena celo raziskava o neenakostih v zdravju, ki je bila povezana z različnimi položaji državljanov, med katerimi je dohodek le eden, drugi pa so še spolna neenakost, etična neenakost in neenakost po državljanskem statusu. Vse našteto pa seveda vpliva na splošen vtis, ki ni povsem enak statistični sliki OECD.