Uvodna glasbena špica Urbana Kodra, ki se je ohranila vse do danes, je bila prvič spuščena v eter 16. oktobra 1965, sledilo pa ji je branje zimzelene pravljice Peter Pan, ki je tedaj trajalo celih 35 minut. Kmalu zatem je bil čas, odmerjen oddaji, skrčen na deset minut. Snovalca projekta, Boža Novak, takratna urednica otroških in mladinskih oddaj, in Tone Sojer, prvi urednik oddaje, si najbrž nista predstavljala, da se bo njuna ideja raztegnila na več desetletij.

Zvesto je starejše poslušalstvo

Pravljice, posnete na omenjeni zgoščenki, so bile nabrane z javnim anonimnim natečajem, na katerega je prispelo kar 742 del skoraj štiristotih avtorjev. Med temi je strokovna komisija izluščila 49 tekstov, ki so bil prebrani v oddaji, najboljših 16 pa si bodo otroci lahko z zgoščenke predvajali kadarkoli. Ker pa je treba iti v korak s časom in tehnologijo, ustvarjalci oddaje mladim poslušalcem omogočajo tudi, da pripovedim prisluhnejo kar preko spleta.

"Zavedamo se, da današnji otroci ne čakajo ravno množično pred radijskim sprejemnikom ob 19.45, kot se je to dogajalo pred tridesetimi leti," razlog za uvajanje novosti pojasnjuje urednica otroškega in mladinskega programa Jana Bajželj. Z novimi mediji so brane pravljice resda otrokom dosegljive kadarkoli, vendar se je s tem tudi porušil svojevrsten ritual, ki je zapovedoval, da je po koncu oddaje Lahko noč, otroci treba zlesti v posteljo.

Sedanja urednica oddaje Alja Verbole je prepričana, da vsak otrok hlepi po tem, da bi mu nekdo glasovno interpretiral pravljico, vendar opozarja: "Še tako spreten pripovedovalec, ki lahko ponudi imenitno radijsko izvedbo, ne more nadomestiti bližine človeka, ki otroku bere ob postelji. Čeprav ta morda slabše bere, je to za otroka bolj dragocena izkušnja." V decembru oddajo dopolnjujejo tudi s projektom Obdarujmo otroke s pravljicami. Z ekipo tako obiskujejo različne ustanove in ponujajo živo interpretacijo izvirnih domačih tekstov. Jana Bajželj je ob teh neposrednih stikih z najmlajšimi opazila, da jih kljub poplavi številnih drugih medijev pritegne avdio oblika zgodbe, iz česar sklepa, da otroci radijskim vsebinam vse redkeje prisluhnejo, ker jih starši preprosto raje posedejo pred televizor ali računalnik.

V uredništvu menijo, da jih, čeprav je oddaja namenjena otrokom od četrtega do desetega leta starosti, zavoljo nostalgije poslušajo predvsem starejši. Frane Podobnik, ki je imel uredniške vajeti v rokah vse od leta 1979 pa do lani (vmes ga je za dve leti nadomestil Vitan Mal), potrjuje, da so ga nemalokrat klicali že priletni gospodje in gospe, ki so si zaželeli kakšne ponovitve. Želje ni vedno izpolnil, ker se je po svojih najboljših močeh skušal držati pravila svojega predhodnika Toneta Sojerja, da se lahko pravljice ponavljajo na tri, šest, devet let, saj so želeli čim bolj premešati vrstni red ponavljajočih se oddaj.

Brez strašljivih zgodb, prosim

Alja Verbole, ki je kljub žlahtni starosti oddaje šele četrta oseba v vlogi urednice, upa, da bo Radio Slovenija v prihodnje redno razpisoval natečaje za nabiranje novih pravljic, saj si želi predvsem še neobjavljenega kakovostnega materiala, tudi še neuveljavljenih avtorjev. Tako so zadnjih nekaj mesecev premierne izvedbe, ki so na sporedu praviloma enkrat tedensko, sestavili zgolj iz izbranih prispevkov z natečaja.

Podobnik je nekoliko skeptičen do takšnega sistema dela, saj se mu zdi preveč ozko zakoličen. Sam je tekste nabiral na različne načine: tako med zimzelenimi pravljicami kot tistimi, ki so prispele na uredništvo, včasih pa je tudi sam spodbodel kakšnega avtorja, da je kaj ustvaril posebej za oddajo. Vedno pa se je držal načela, da se noben pisec ne sme preveč udomačiti, saj bi se ga poslušalci kaj hitro nasitili, in ohranjal harmonijo med modernimi avtorskimi ter ljudskimi in klasičnimi pravljicami. Slednje so namreč vedno aktualne, medtem ko se novejši izdelki velikokrat sučejo okoli določenih tem - v zadnjem času je priljubljena predvsem ekologija -, ki lahko kaj hitro zbledijo. Tako Podobnik kot Verbolejeva pa sta soglasna, da se pravljice v teh desetletjih niso pretirano spreminjale, morda so le posredovane v nekoliko bolj sproščenem jeziku.

Seveda ni vsaka pravljica primerna za radijsko izvedbo. Dolgi stavki, pretirana vsebinska zgoščenost in kompleksnost niso zaželeni, zato pa je denimo dobrodošlo pogosto ponavljanje imen nastopajočih likov. "Preveč zapletene povedi smo vedno razbijali na bolj kratke in jedrnate, veliko besedila je bilo treba tudi prečrtati. Včasih sem imel toliko dela s krušenjem, da se mi je zdelo, da sem že sam postal avtor pravljice," pravi Podobnik, ki k omenjenim zahtevam dodaja še, da pripovedi za lahko noč ne smejo biti strašljive, saj sicer otrok ne bodo zazibale v spanec. Omenja tudi, da so v preteklosti poskusno predvajali neke vrste nadaljevanke, a se te niso obnesle.

V uredništvu oddaje pojasnjujejo, da je dobro besedilo zgolj podlaga, na katero je treba "položiti" še kakovostno interpretacijo, režijo in glasbeno opremo. Ana Krauthaker, ki je poskrbela za režijo sedmih izvedb na najnovejši zgoščenki, o izbiri interpretov pravi, da ima "vsak tekst svoje zakonitosti, zaradi česar niso vsi igralci primerni za branje česarkoli, nekateri pač bolj obvladajo milino, drugi komične situacije. Ko sama prebiram pravljico, enostavno slišim igralca, s katerim bi predstavila določeno besedilo."

Žlahtna blagovna znamka

Že od samih začetkov so pri ustvarjanju oddaje sodelovali eminentni igralci, denimo Polde Bibič ali Duša Počkaj, dandanes pa njihovo tradicijo nadaljujejo mlajše igralske generacije s Polono Juh, Vesno Jevnikar ali Sabino Kogovšek Zrnec na čelu. Med izjemno izkušenimi na tem terenu je tudi Zvezdana Mlakar, ki pripovedovanje pravljic dojema kot velik izziv: "To so prvi vtisi, ki si jih človek spravi v spomin, zato imamo igralci do tega dela izjemno odgovoren odnos." O samem načinu pripovedovanja pa pravi, da sedaj, ko je že nabrala precejšnjo kilometrino, pusti, da jo zgodbe same povlečejo v pravo smer. "Med branjem se skušam vedno poigravati s slogom; pravljice namreč narekujejo igranje ter prebujanje otroka v nas, malega ali velikega."

Nihče izmed sogovornikov ne ve povedati, koliko pravljic se je v vseh teh desetletjih nakopičilo v arhivu, vendar je urednik z najdaljšim stažem prepričan, da lahko že govorimo o "muzejskem fondu". Jana Bajželj pa z gotovostjo trdi, da se Lahko noč, otroci uvršča v krog najstarejših radijskih oddaj pri nas. S čim si je izborila tako dolgo življenjsko dobo? "Pravljice imajo še vedno velik pomen, ne le v otroški dobi, temveč tudi med odraslimi. Poleg tega se je oddaja po vsej verjetnosti ohranila tudi zato, ker predstavlja neke vrste blagovno znamko. Prvi radijski program si namreč vseskozi prizadeva za žlahtno konzervativnost."