Posebno skrb zbujajoče je to, da skokovito narašča alkoholizem med mladimi. Starost, pri kateri mladi prvič poskusijo alkohol, se pomika v zgodnejša leta in vse več je mladih, ki alkohol uživajo pogosteje. Povprečna starost ob prvem zaužitju se pomika pod trinajst let. Tako je med šestnajstletniki delež tistih, ki so že uživali alkoholne pijače, več kot 90 odstotkov. Tistih, ki so ga pili več kot štiridesetkrat v življenju, je četrtina in skoraj toliko tudi tistih, ki so bili prvič opiti pri trinajstih letih ali še prej. V zadnjih desetih letih se je med mladimi razmahnila tvegana oblika pitja – popiti v čim krajšem času čim več alkohola in se v čim krajšem času tudi opijaniti. Pitje torej postaja nacionalni šport tudi med mladimi.
Med Slovenci (samo) od 100.000 do 200.000 alkoholikov
Alkoholizem pa ni bolezen posameznika, je družinska bolezen in zaradi alkoholizma enega člana družine so prizadeti tudi vsi drugi. Če upoštevamo ocene, ki pravijo, da je med Slovenci od 100.000 do 200.000 alkoholikov, potem moramo to število nujno pomnožiti s štiri, če želimo dobiti pravo sliko.
Vsak, ki živi z alkoholikom, sčasoma duševno in telesno zboli tudi sam. A vendar se o tem danes še vedno premalo ve, govori in piše. Avtorica prve avtobiografije pri nas o odraščanju v alkoholični družini Katarina Nadrag se na primer čudi, kako to, da se nič ne govori o otrocih alkoholikov. Kje so vsi ti otroci, mladostniki in odrasli ljudje, ki izvirajo iz alkoholičnih družin?
Alkoholizem je problem, ki je prevelik, da bi ga kdo zmogel sam, vsak pri tem potrebuje pomoč. Enako velja tudi za soodvisne svojce, med njimi odrasle otroke alkoholikov, zato tudi oni potrebujejo pomoč pri okrevanju. Danes, ko je na voljo zelo veliko različnih oblik terapij in skupin za samopomoč, ki takšnim ljudem pomagajo ozdraviti duševne rane, si je težko zamisliti, da pred dobrimi dvajsetimi leti ni bilo na voljo praktično nič. Če odštejemo terapevtske skupine alkoholikov in njihovih svojcev, ki jih je vodil dr. Janez Rugelj, se s svojci ni ukvarjal praktično nihče. In iz te velike potrebe in stiske so se začele po zgledih iz tujine tudi pri nas ustanavljati prve skupine anonimnih. V nasprotju s tujino pa so pri nas prvi takšni skupini ustanovili tako rekoč na isti dan. Ja, pred natanko enaindvajsetimi leti je začela delovati prva skupina anonimnih svojcev alkoholikov, v sosednjem prostoru pa so se prav tako prvič srečali anonimni alkoholiki. Danes je po različnih krajih v Sloveniji 33 skupin, namenjenih svojcem: ženam, možem, odraslim otrokom, ena pa je namenjena otrokom najstnikom – Alateen.
»Damjan, sin alkoholika«
Nekega nedeljskega dopoldneva je dvorana viške upravne enote v Ljubljani zaživela v povsem drugačnem duhu. Na vseslovenskem srečanju skupnosti Al- Anon se je zbralo zajetno število ljudi. Prišli so iz različnih krajev, bili so povsem različnih poklicev, izobrazbe, starosti in življenjskih slogov. Družila jih je ena skupna izkušnja: vsaj del svojega življenja so preživeli z alkoholikom.
Ta izkušnja jih je zaznamovala v tej meri, da je življenje na neki točki postalo brezizhodno. In potem so prišli v eno od skupin anonimnih svojcev alkoholikov Al- Anon. Na začetku drobna lučica na koncu predora se je v vsakem od njih razsijala v veliko moč in upanje, da si zaslužijo boljše življenje in da si takšnega zmorejo tudi ustvariti ter ga pogumno živeti naprej.
Tako so drug za drugim vstajali in govorili svojo zgodbo. Moški v tridesetih letih se dvigne in se predstavi: »Damjan, sin alkoholika.« »Pozdravljen, Damjan,« mu soglasno odgovorijo ostali. In potem začne. Mirno in zbrano pripoveduje o tem, kakšno je bilo njegovo življenje v alkoholični družini. Kako je potem povsem zlomljen prišel v Al-Anon in tu prvič spoznal, da je kljub vsem svojim napakam vreden in sprejet takšen, kot je. Da z njim pravzaprav ni nič narobe. Za njim vstane ženska v zrelih letih in s solzami v očeh pripoveduje o tem, kako nje ob prihodu v skupino pravzaprav sploh ni bilo. Odraščala je v petčlanski alkoholični družini, v kateri je nihče ni niti videl, niti upošteval, niti slišal. Zato se je nadvse trudila, da bi si priborila vsaj trohico pozornosti in ljubezni, že kot majhno dekletce pridno izpolnjevala naloge, ki so bile primerne za odrasle, a je za to nihče ni niti pohvalil. Kaj hitro pa je bila deležna grobe graje in nerganja, kadar nečesa ni zmogla, ni znala ali je pozabila narediti. Vsi v dvorani jo gledajo in poslušajo, ne komentirajo, sem in tja se opazi kakšno prikimavanje, kakšno odmajevanje z glavo pa kakšna otrta solza. Potem se dvigne starejša ženska in obuja spomine na svoje daljne otroštvo, ko je čudežno preživela ob nasilnem očetu alkoholiku. V njihovi družini je bilo vsega, tudi streljanje. Sledil je tipični beg v zakon – z novim alkoholikom. Potem se je na pragu svojih zrelih let vključila v prvo skupino Al-Anon, ki so jo takrat ustanovili. »V vseh teh letih v Al-Anonu sem se znebila tako rekoč vseh svojih strahov. Uživam življenje. Le ob poku ali celo ob tlesku vrat se še vedno močno zdrznem.« Prepričljivo pove, da je »tu, v tej skupnosti, med temi ljudmi, doživela toliko lepega, da se niti umreti več ne boji«.
Ko je sod poln...
Kako težko, tako rekoč nemogoče je bilo nekoč svojcem poiskati in najti pomoč, pove zgodba Cvetke, članice soustanoviteljice Al-Anona v Sloveniji. »Takrat je bilo že precej govora o tem, kako lahko alkoholiku najdemo pomoč. Kako pa bi si lahko pomagali svojci in družina, ki bistveno bolj trpi kot alkoholik sam (saj je večino časa v alkoholni omami), pa ni nikjer nič pisalo, čeprav sem zelo intenzivno in vztrajno iskala.« Cvetka je takrat poklicala na pomoč prijatelja iz tujine, za katerega je vedela, da je alkoholik in da je vključen v skupine anonimnih alkoholikov. »Bil je tudi možev prijatelj in prosila sem ga, naj pride in pomaga ugotoviti, kaj se da narediti. Rekla sem mu, da ga bo morda on lahko prepričal, da je alkoholik, sama ga ne morem.« Prijatelj ji je dal nasvet, naj poskrbi za sebe, naj se ne ukvarja z njim, saj bo pil, dokler bo moral. Ko bo sod poln, bo začelo teči čez in takrat bo nekaj naredil. Ne mu očitati pitja in ne mu zlivati stran pijače. Ne skušati vplivati na to, da bo on nehal piti. »Jaz pa sem do takrat pravzaprav delala vse za to, da bi on nehal piti. Zlivala sem mu pijačo stran, mu predavala o zdravstvenih težavah, bila sem intimna z njim in nisem bila intimna z njim, skratka vse, kar sem delala in česar nisem, je bilo z namenom, da bi alkoholika prepričala, da je hudo in da je treba nekaj narediti. Da gre za njegovo življenje.«
Konec pridig
Po tem se je nehala ukvarjati z njim, začela je skrbeti zase. Odločila se je, da bo živela po svoje. Našla si je tudi prijatelja. Razočarana je bila nad vsemi moškimi na tem svetu: nad možem, nad očetom, ki je prav tako pil, nad sodelavci: v njenem dotedanjem življenju je bilo vse polno alkoholikov. »Ta prijatelj pa ni pil in to mi je pomagalo, da sem popolnoma izpustila problem alkoholizma v družini, da se s tem nisem več ukvarjala in nisem več tratila svoje energije za to. Tako doma nisem nič več pridigala, bila sem prijazna, hodila sem naokrog, domov sem prišla vedno zadovoljna, nisem se več jezila, če je pil... Mož je uvidel, da me bo izgubil in da bo izgubil družino.« Bolezen alkoholika je namreč v tem, da misli, da ima svoje pitje pod nadzorom. Vsi okoli njega vedo, da ga nima, le on je prepričan, da ga ima. Živi v utvari, da lahko neha, kadar koli hoče. In dokler ima pod kontrolo tudi svojo družino, je utvara popolna, saj se ne počuti ogrožen. »Moj mož je začutil, da to ni več samoumevno in da bo družino izgubil. To ga je premaknilo.«
»Zdravljenje« za vse življenje – obiskovanje skupine
Cvetka in njen mož sta to pomoč najprej iskala v takratnih ustanovah. Potem sta iskala kandidate za to, da bi tudi pri nas ustanovili skupine Anonimni alkoholiki. Pa jih nista našla. Zato sta se vključila v terapevtsko skupnost dr. Janeza Ruglja. To jima je pomagalo prebroditi najhujše stiske. »A bila sva v istem prostoru in to, kar je govoril eden od naju, je bilo ogrožajoče za drugega. Vsak je pripovedoval svojo resnico in na začetku je bila ta resnica seveda večkrat izkrivljena. Vsak zase sva povsem drugače videla najino skupno življenje. To je le povečevalo napetosti v najinem odnosu.« Končno je prišla spodbuda, da bi pri nas naredili skupine AA (Anonimni alkoholiki) in Al-Anon.
»Če deluje v več kot 120 državah sveta, zakaj ne bi tudi pri nas? Svetovna zdravstvena organizacija priznava alkoholizem kot bolezen. A ne pomagajo tablete, ne da se je operirati, niti ni bolezen šibke volje ali značaja. Najsi bo bolezen duše, možganov ali genetskih predispozicij, potrebuje drugačno obravnavo in – jemanje zdravil do konca življenja. Za nas je to zdravilo obiskovanje skupine. Vsak terapevt je samo človek, ki enkrat neha opravljati svojo službo. Želeli smo si, da bi bile v Sloveniji skupine, ki so brezčasne in dostopne tudi med prazniki in ob nedeljah, med počitnicami. Bolezen namreč v tem času ne spi.«
Brez vodij in avtoritete
Takrat sta z možem spet odšla v tujino in ves dopust porabila za to, da sta obiskovala skupine in pridobivala informacije o tem, kako naj bi skupina pod takšnim imenom sploh delovala. »Potem smo začeli. Kmalu smo dobili prostore, v katerih sta bili dve ločeni sobi, tako smo lahko posebej delali s svojci in posebej alkoholiki.« Skupni Al-Anon in AA v Sloveniji sta torej nastali hkrati. Skupino Al-Anon so takoj tudi registrirali na svetovnem sedežu, ki je bil takrat v New Yorku (danes pa je v Virginiji Beach). Bil je november 1989.
