"Poškodovala sem se januarja lani v Južni Afriki. Pred tem sem bila dobra kot še nikoli. Hodila sem od terapije do terapije. Vmes sem skušala trenirati, a poškodba se je ponavljala. Preživljala sem težke čase," se je na Zavodu za varstvo pri delu na Chengdujski ulici v Ljubljani, ki je na področju medicine dela, prometa in športa zlati strokovni partner Olimpijskega komiteja Slovenije, uvodoma pojasnila po poklicu sicer srednjeprogašica na stezi Sonja Roman. "Veliko denarja sem zapravila. Lahko rečem, da od Prekmurja do Kozine poznam vse fizioterapevte."

Težkih časov se bronasta atletinja z dvoranskega EP v Torinu leta 2009 na 1500 metrov spominja z grenkobo na obrazu. Opazi se, da je v zrelih letih (letnik 1979) preživljala težke čase. "Zdaj je v redu. Sicer ne bi tekmovala v Velenju. Vesela sem, da sem s pomočjo OKS našla mesto, kjer se zdravim. Opravila sem vse meritve. Prišla sem do spoznanj, o katerih v času atletske kariere nisem imela pojma. Očitno imam izjemno močan kvadriceps, zadnjo ložo pa precej manj. Bržčas je zato prišlo do poškodbe. Tu je za športnike res odlično poskrbljeno," hvali prostore na vzhodu Ljubljane Sonja Roman.

Hodošanka pravi, da na polno trenira šele tri mesece. Pa še od tega so bili prvi tedni smešni v primerjavi s tistimi, ki jih je delala na vrhuncu kariere. "A je razumljivo, saj sem se morala postopoma vrniti v vadbeni proces. Zakaj sem se odločila za nastop na krosu? Zaradi Atletske zveze Slovenije in ker je kros v Velenju. Vedno sem rada nastopala za reprezentanco. Sicer bi mi bolj ustrezalo, da bi bila proga dolga 6000 metrov, kot je to bilo nekoč, ko sem na krosih tekla že večkrat in tudi dosegala vidnejše uvrstitve. Zdaj je dva kilometra daljša. Malce predolga. Čudežev ne pričakujem, a lahko obljubim, da bom dala vse od sebe," pred nedeljskim nastopom v Velenju napoveduje Romanova. "Že dva dneva po nastopu v Velenju bom šla za dva tedna na priprave na Portugalsko. Čez novoletne praznike bom doma, 4. januarja pa grem za mesec dni v Južno Afriko. Potem bom tekmovala na kakšnem dvoranskem mitingu. Da se privadim na tekmovalni ritem. Če se bo 'poklopilo' za nastop na svetovnem dvoranskem prvenstvu v Carigradu, se bo, če ne pač ne. Izzivov bo v olimpijski sezoni, ko bomo imeli tudi evropsko prvenstvo, še veliko."

Težke čase je Prekmurka podoživljala tudi drugače: "Zakaj se nisem ozrla na strokovno pomoč Atletske zveze Slovenije? Saj sem se. Poglejte, vse tele papirje nosim s seboj, da vam pokažem, koliko elektronske pošte sem poslala in nisem dobila nobenih odgovorov. In tudi klicala sem po telefonu. Le dr. Branku Cvetičaninu iz Izole se lahko zahvalim, da sem sploh konec junija naredila magnetno resonanco in dobila kontakt za Center za medicino in šport. Ko sem dobila izvide, sem jih poslala celotnemu medicinskemu osebju AZS, se javila predsedniku strokovnega sveta Martinu Steinerju... Ni bilo odgovorov. Od Izmirja, kjer so me vlekli na evropsko ekipno prvenstvo, kjer zaradi poškodbe nisem mogla nastopit, je vse le še slabše. Od takrat ni nikogar zanimalo, kaj se dogaja z mano, če se sploh zdravim ali če potrebujem kako pomoč! Tudi nihče ni odgovoril, ko sem na AZS 30. septembra poslala letno poročilo, kjer sem napisala tudi svoje težave z medicinskim osebjem. Najbolj me prizadene to, da so na zvezi malodušni in se ne potrudijo za atlete, ki jih imajo. Res ne vem, zakaj je tako, saj sem vedno v svoji karieri dala slovenski reprezentanci vse, kar sem zmogla."

Kot pravi, je na Olimpijskem komiteju Slovenije naletela na razumnejše ljudi. Po dokazilu medicinske dokumentacije so ji brez težav podaljšali mednarodni razred. Pravi, da sicer še ne ve, v kateri plačilni razred AZS bo določena prihodnji teden, ko bodo vodilni kraljice športov predstavili program. Ve pa, da bo olimpijska sezona izredno draga. A pomembno je, da je motivirana ter odločna, da se povzpne vsaj do tja, kjer je že bila.