V London se je namreč v zadnjih sedmih letih preselilo 45.000 Poljakov, iz Slovenije (uvrščajo jo v paket priseljencev iz nekdanje Jugoslavije) in drugih "bratskih" republik pa je s trebuhom za kruhom odšlo okoli 2000 željnih sprememb in zaslužka. Slovansko dušo je mogoče prepoznati in slišati vsepovsod po nekdanjem Londiniumu, središču rimske province Britanije, ki je pozneje postalo glavno mesto britanskega imperija. In če človek vsaj nekaj časa ne želi slišati slovenskega jezika, čeprav je vanj zaljubljen in z njim goji prijateljski odnos, se hitro zave, da je izbral napačen kraj.

Slovenec je kot golob, povsod ga najdeš!

Si je res treba edino ljubezen deliti s številnimi Slovenci, ki jih pot iz Ljubljane na Stansted in nazaj stane manj kot denimo izlet v Kranjsko Goro? Je greh zaželeti si, da bi nizkocenovne polete ukinili, jih spet finančno obremenili in uvedli stražarje Queen's Life Guard, ki pred Buckinghamsko palačo dan in noč stražijo kraljico in bi na meji po kapljicah v kraljevino, ki leži zgolj 24 metrov nad morjem, spuščali (sicer drage) sodržavljane? Težko si ga je namreč deliti, sprejeti, da ga kdo pozna bolje, a ljubezen do njega nikoli ne bo popolnoma usahnila. Tudi zaradi kotičkov, ki jih človek odkriva tudi po tem, ko misli, da London zares pozna, in zaradi katerih ga vedno znova postavlja ob bok najzanimivejšim.

Blišč in beda Londona

Vodovodarjem, kot Britanci radi "ljubkovalno" poimenujejo vse z desnega "brega" železne zavese, po poročanju časopisa Guardian ne gre najbolje, vsaj večini ne. Priseljenci iz Vzhodne Evrope namreč niso upravičeni do socialne podpore in mnogi so tako siromašni, da za hrano beračijo, ugotavlja britanska dobrodelna organizacija za brezdomce Thames Reach. Pretiravanje? Morda tudi, a na londonskih ulicah, kjer naj bi kraljevala kar četrtina brezdomcev iz novih članic EU, tega res ni opaziti. Drži, bistvo je očem nevidno in verjetno je podobno z bedo Londona. Res je tudi, da med bivanjem v mestu, ki je bilo v začetku 18. stoletja največje na svetu, danes pa se lahko pohvali z "zgolj" 8 milijonov prebivalcev, ne gre iskati nevarnih in neprijaznih kotičkov, ki jih je denimo videti na poti od letališča do njegovega centra. Oči se raje spočijejo ob "evergrinih", ki ponujajo trenutke, ki jih je treba ovekovečiti s fotografskim objektivom.

Prvega ne pozabiš nikoli…

London je bilo nujno obiskati še v najstniških letih, ob koncu devetdesetih. Z osmimi kovanci in štirimi bankovci, prav toliko, kot jih imajo Britanci v obtoku. A niso bili različnih vrednosti, pač pa se je na njih bohotila najnižja vsota in jih ni bilo težko zapraviti, pravzaprav so kopneli že na postajališčih avtoceste. Vozniku tovornjaka je bilo treba (ali se je to vsaj spodobilo) plačati kako kavo in si kupiti žeton za prho. In tako je pot na ulice, po katerih so se sprehajali William Shakespeare, Jack Razparač (prve prehodim s ponosom, druge prestrašen) ter kup kronanih glav, vohunov, skladateljev, umetnikov in znanilcev seksualne revolucije, ki je bila logična posledica zatiranja spolne sle in v času katere se London zdi najbolj zanimiv, trajala slab teden. Dva dni je bilo dovolj, da se je rodila ljubezen, ki je iz leta v leto usihala. In med spraševanjem, kako domov, človek ob pogledu na bose poslovneže, ki imajo na voljo le 20 minut za malico v zasebnem parku blizu podjetja, lične nakupovalne ulice, modno Bond Street in "drugačna" Soho in Camden Town pozabi na dejstvo, da bo verjetno treba na pomoč poklicati slovensko veleposlaništvo! Najstniška izguba nedolžnosti z Londonom in Združenim kraljestvom ni trajala dolgo, a ravno dovolj, da je/ga ne bom pozabil nikoli.