Ste se morda udeležili sobotnega protestnega popotovanja slovenskih kulturnikov od Ljubljane do Vrbe?

Ne. Kot prvo nimam časa, saj sem sredi priprav na koncert, kot drugo pa o tem nisem bil obveščen oziroma sem za to po naključju izvedel od enega glavnih motorjev. Začel me je novačiti za to akcijo, vendar so se mi zdeli njegovi argumenti slabi in privlečeni za lase. Kultura je resda ves čas na udaru in bo še bolj, tista posebna kultura pa je že pod gladino.

Imate status samostojnega kulturnega ustvarjalca?

Imam, vendar je ta danes zgolj minimum, ki ti šele omogoča misel na to, da sploh začneš delati v kulturnem polju. Drugače lahko na to pozabiš.

Ker ste že leta vpeti v mednarodne tokove, ali sledite razvoju dogodkov drugod, v Nemčiji, Avstriji in na Nizozemskem? Tudi tam je očitno prvi recept vlad zmanjševanje proračunskih sredstev za kulturo.

Če dodam še Švico, v teh državah do nedavna vlade niso šle v ostro rezanje javne podpore kulturi in umetnosti. Toda trendu zmanjševanja podpore sledim že vsaj deset let. V Nemčiji zoževanje prostora sovpada z uvedbo davkov za tuje glasbenike, ki bremenijo lokalne promotorje in organizatorje. Avstrijci so jim v milejši obliki sledili. To je bil začetek procesa, ki pa je pri nas sovpadal s predlanskimi zgodbami o medijskih kvotah, s protesti proti, ja, tujcem, proti prostemu pretoku kapitala, če sem ironičen. In to se najbolj začuti na tistih robnih poljih, kjer se dogajajo inovacije, nekomercialne stvari, ki nimajo zaledja pri medijskih vratarjih, "gatekeeperjih".

Vlade po eni strani režejo javna sredstva, po drugi strani pa skušajo ugoditi domačim ustvarjalcem z nekakšnim protekcionizmom, kar je dvorezno. Kaj to pomeni za vas ali za vaše kolege, ko nenadoma po teh kriterijih postanete "tujci"?

Da vse teže realiziramo mednarodni projekt. V Sloveniji je dodatna težava še njena majhnost in jo je težje primerjati z drugimi državami. Ampak problem je strukturno podoben, zato je treba vzeti v obzir segmentiranje glasbene scene. Pri nas glavnina, ki jaha tega protitujskega konja, pokriva komercialo oziroma neki pop, ki ima lokalni domet. To je tista struktura, ki svoje glasbe ne more prodati nikjer drugje razen v Sloveniji. To je ta dvojna zanka, ki je za moj okus popolnoma deplasirana. Vendar je bil tudi v nemškem prostoru, ki pokriva tri države, ki za nameček niso revne, podoben sindrom.

V Ljubljani boste po nekaj letih spet premierno izvedli poseben koncert. Kakšen je vaš odnos do tega mesta?

Je ambivalenten, vroče-hladen, mešata se ljubezen in sovraštvo. Ljubljana je za svoje dimenzije zelo bogato kulturno prizorišče. Je specifična, ker je edino mesto v Sloveniji, ki zasluži to ime. Pa tu nisem pretiran lokalpatriot. Pijem laško, ne union. (Smeh.) Na strukturni ravni se v Ljubljani pa tudi povsod drugod pokaže problem z mrežo vratarstva, kamor je treba všteti medije, saj je od njih odvisna osnovna informiranost ljudi - in z njo ne mislim le na surovi marketing - zaradi katere se lahko odločajo za obisk in poslušanje take in drugačne glasbe. Medije je treba vedno všteti v te vratarske posle. Drugi vratarji so promotorji, organizatorji, ki so spet v povezavi z mediji, bodisi subkulturnimi, internetnimi bodisi dominantnimi. Tu se pokažejo velike razlike v funkcioniranju scen.

Do zdaj vas nisem ravno videl kot glasbenika, ki ustvarja tihožitja. Od kod se je prikradlo tihožitje v naslovu vašega projekta?

Tihožitje sicer zvečine povezujemo s slikarijami v dnevnih sobah. Lahko je tudi nekakšen umik, metafora zatočišča. Toda v tem "tihem" je tudi tišina, eden glavnih medijev, predpostavk glasbe, navsezadnje tudi rezultatov, če se spomniva na slavno Cageovo kompozicijo. Od tod tihožitje; tišina je v njem nekaj, kar je treba ustvarjati in ni vnaprej dana. Glasba je eno glavnih polj, ki definira in artikulira tišino. Tišina v glasbi presega samo trajanje, ki ni metrično določeno kot v glasbeni pavzi, če govorim s klasičnega glasbenega stališča. Spada tudi v druge registre, od tod takšna raziskava razmerij znotraj klasične forme, ki je koncert.

Če se ne motim, ste lani v Cerknem prvič izraziteje rabili konkretne, posnete zvoke, kar boste počeli tudi na nocojšnjem koncertu. Pa se je zdelo, da niste glasbenik, ki bi pogosto posegal po takšni praksi, če odmisliva vaše arhivske glasbeno-filmične projekte.

Pa se motite. Prvič sem to uporabil že na koncertu prve postave skupine Begnagrad v menzi Študentskega naselja leta 1975, kot konstrukt naših lastnih zvokov in posnetih vzorcev na začetku koncerta, ki je prešel v šum. Zunanjost se je preselila v notranjost, ta notranjost pa je bil zvok ljudi, publike. Ni bilo prave meje, kar me tudi najbolj zanima. To je bila igra z virom zvoka, klasičen štos, ki me zanima tudi kot filmskega navdušenca. To je eden principov v glasbi, ki pri meni izhaja iz filmskega vmesnika. O teh problemih v povezavi s sredstvi za reprodukcijo zvoka in zvočnimi posnetki, ki se jih drži nekaj akuzmatičnega, ni dokončnih odgovorov. S tem se rad igram. Drugo pa je, da od Edisona naprej večino glasbe sprejemamo, konzumiramo pa prek medijev. To mi je bilo jasno že v času Begnagrada, ko je bil glavni medij radio. Moje kolažiranje, princip montaže in spreminjanja stilov v eni točki tudi izhaja iz refleksije te slušne izkušnje, iz preklopa med postajami. Ta preklop je tisto, kar me v komponiranju še danes zanima, tam se dogaja zgodba.

In kakšna je ta zgodba?

Od komada do komada je različna. Razpon je širok, od prakrika naprej. Zame je uporaba teh posnetkov, "soundtrackov", ki so danes že arhaična tehnologija, lociranje točke, v kateri se zgodi prelom genealogije, ki jo danes živimo. Igra je vedno v tem, kje je vir zvoka.

Omenili ste, da bo koncert raziskava. Kar zafrknjeno, glede na to, da so nas v porabniškem kapitalizmu tudi pri godbah navlekli na to, da mora biti koncert končni proizvod.

Spet sva pri nekem prelomu, ki se je dogajal od konca petdesetih let naprej in predvsem v šestdesetih letih v tem strukturno-sistemskem polju glasbenega delovanja. Tedaj je bil koncert tudi priložnost, ob kateri si prišel gledat neki proces, za katerega ne veš točno, kaj boš dobil. Pa ne govorim samo o radikalnih praksah, o freejazzu, eksperimentalnem polju, to je bila splošna popularna kultura, povezana z rockom in poznejšimi hibridizacijami glasb. S tem je bila povezana tudi osnovna drža poslušalstva - radovednost. To je bil zeitgeist. Ne rečem, govedo je bilo vedno zraven, tudi "rednecki", toda to je bila ena glavnih množičnih drž mlade generacije. To si je vredno zapomniti in naučiti iz te zgodovine...

... jo reaktualizirati?

Ja, ker smo spet na neki točki preloma. Pa nikoli nisem bil privrženec obujanja preteklosti, sem izrazit antirevival tip. V teh "revivalih" gre ponavadi za neko kvazinostalgijo, nadomestek spomina za nove generacije. Vseeno sem skeptičen glede koncertov benda Rolling Stones, kjer so na kupu tri, že štiri generacije, ki naj bi ustvarjali ključne pogoje za soočanje s spremembami danes. To je bolj muzealizacija, ki konzervira.

Kako ste izbrali glasbenike za ta koncert vašega benda?

Že nekaj let imam trdo jedro glasbenikov, ki tvorijo The Madleys. Drugi krog širitve zasedbe od leta 2003 pa so tudi glasbeniki, ki so z mano že delali. Bend je nekako razpolovljen na akademske glasbenike in na glasbenike, ki igrajo tudi drugod in znajo improvizirati. Moji komadi niso enostavni, čeprav včasih tako zvenijo. Terjajo disciplino in neko odprtost hkrati. Med gostujočimi sta dunajski harmonikar Otto Lechner, s katerim delam že 16 let in je tudi vokalist, druga vokalistka bo Irena Tomažin.

Pogovarjava se na Metelkovi. Kam greste raje na pivo, na njen severni ali južni del?

Na sever.