V nedeljo se je končal jesenski del tekmovanja v slovenski nogometni ligi. Kam gre slovenski klubski nogomet?

Ocenjevati ga je treba po dveh kriterijih. Po prvem, absolutnem ga ocenjujemo glede na kakovost evropskega nogometa, drugi je slovenski subjektivni kriterij glede na vložena sredstva in s tem povezanimi pogoji za delo.

Kje je v primerjavi z evropskimi trendi?

Zelo zaostaja, smo nekonkurenčni. Žal je le Mariboru po dolgem času uspelo priti v ligaški del evropskega tekmovanja. Klub iz slovenske lige je težko konkurenčen v evropski ligi, ker zaostaja v dinamiki, to pomeni v hitrosti gibanja žoge in igralcev, najbolj pa je to vidno v slabši organizaciji igre, kar se odraža predvsem v nesposobnosti dlje časa zadržati žogo, s tem pa je tudi manjša možnost presenečenja znotraj igre. Na področju telesne pripravljenosti ne zaostajamo.

Ob zaostanku v tehnično-taktičnih sposobnostih je pomembna še hitrost.

Na trenerskem seminarju smo skušali ugotoviti, zakaj v slovenski nogometni ligi ne moremo slediti evropski dinamiki. Prišli smo do zaključka, da največji problem ni v kondiciji, ampak v slabi organizaciji in tehnično-taktičnih sposobnostih. Pomanjkljiva je skupna ideja o igri, ker le z njo lahko igraš hitreje. Težava je, kako se gibati, da žogo zadržimo ali odigramo v globino.

Kakšna je ocena lige po subjektivnem slovenskem kriteriju?

Glede na vložek in materialna sredstva, ki jih imamo na razpolago, imamo kakovostno ligaško tekmovanje.

V Mariboru igralci osredotočeni le na trening

Zakaj je Maribor dominanten na slovenski sceni?

Ker je edini na organizacijskem, materialnem in strokovnem področju najbližje evropskim trendom. Ima gledalce in selekcijo igralcev, da pobira najboljše mlade nogometaše po vsej Sloveniji. Glede na pogoje dobro dela, saj so razmere za trening daleč od idealnih. Fantje so v dobro organiziranem Mariboru v glavnem osredotočeni na proces treninga. V večini ostalih slovenskih klubov so razmere neurejene, zato nogometaši niso skoncentrirani le na delo in razvoj, ampak se ukvarjajo z reševanjem množice problemov, ki so organizacijske in materialne narave.

Olimpija je klub iz centra gospodarske in politične moči. Ljubljanski kadrovski bazen je največji glede na število igralcev. Kaj manjka Olimpiji, da bi bila konkurenčna vsaj Mariboru?

Olimpija je pokazala napredek, vendar je prišla do meje, prek katere znova ne more. Nekaj manjka, a ne le ena stvar, lahko gre tudi za skupek malenkosti glede organizacije, vodenja in funkcioniranja kluba, tudi stroke. Težko je ocenjevati s strani, vendar Olimpija ni na ravni Maribora.

Slovenska liga je postala idealna za uveljavljanje mladih igralcev?

Razlog je enostaven, so cenejši. Zaradi finančnih težav klubov mladi dobijo prej priložnost, ker starejši hitro končujejo kariere ali odidejo v tujino. Znotraj klubov imajo mladinske centre, v katerih je strokovno delo dokaj dobro organizirano, čeprav imajo težave s pomanjkanjem igrišč. Površine z umetno travo so le začasna rešitev, ki omogoča treninge, vendar so pogoji za delo težji kot na površinah z naravno travo. Po obdobju, ko smo dobili stadione, je zdaj treba razvijati centre za treninge, v katerih bi bilo na razpolago več igrišč, s čimer bi bilo omogočeno boljše strokovno delo.

Bili ste trener enega najboljših avstrijskih klubov, Austria Dunaj. Koliko Slovenija na klubskem področju zaostaja za Avstrijo?

Veliko. Avstrijski klubi so veliko bolje organizirani, saj imajo klubske centre z vsem potrebnim, obenem imajo na razpolago veliko več denarja. Austria Dunaj ima proračun 20 milijonov evrov, v Sloveniji ima najboljši, torej Maribor, tri milijone, večina ostalih do 1,5 milijona evrov. Tu nastane velika razlika tudi glede tujcev, ki si jih lahko klubi privoščijo.

Ob tem je posebnost, da je Slovenija po reprezentančnih dosežkih uspešnejša od Avstrije.

Temeljni razlog tiči v boljšem delu s slovensko reprezentanco na strokovnem in organizacijskem področju. Čeprav Slovenija po individualnih sposobnostih nima boljših igralcev od Avstrije, je višje uvrščena na račun kolektiva in kakovostnejše igre.

Neuvrstitev na EP ni neuspeh

Ali je za vas kot strokovnjaka neuvrstitev na evropsko prvenstvo 2012 neuspeh?

Ne. Nimamo dovolj kakovosti, da bi se morali uvrstiti na vsako veliko tekmovanje.

Mnenja se krešejo o selektorju Matjažu Keku in njegovem sodelavcu Milanu Miklaviču. Kakšno je vaše strokovno mnenje?

V času naveze Kek - Miklavič je reprezentanca izredno napredovala. Igrala je moderno, imela odlične rezultate, s katerimi je pritegnila veliko pozornost domače in tuje javnosti. Uvrstitev na svetovno prvenstvo v Južni Afriki je bila izreden uspeh. Po vrnitvi s svetovnega prvenstva je prišlo do padca oziroma do nihanj v kakovosti igre in s tem rezultatov.

Kje so razlogi za padec kakovosti igre?

Lahko je tudi naravna posledica razvoja ekipe, katerega del so tudi padci, zato neuvrstitev na evropsko prvenstvo ni katastrofa in ni dramatično, če vidiš možnost, da se ekipa ponovno dvigne. Tukaj je le vprašanje ocene, kje so razlogi za padec na področju igre in rezultatov, in ali se je mogoče ponovno dvigniti. Ti razlogi so zakriti. Jih ne poznam.

Ali je bila potrebna zamenjava selektorja Keka?

Le če poznaš razloge za neuspeh, se lahko odločiš, da Kek ostane ali mora oditi. Lahko le predvidevam na osnovi nekaterih polovičnih informacij, ker nisem zraven reprezentance. Šlo naj bi za poslabšanje medčloveških odnosov med Kekom in nekaterimi igralci, kar pa je povezano s karakternimi lastnostmi Keka in tudi igralcev. Ker naj bi prišlo do konflikta in vpliva skupine igralcev na predsednika NZS, se je ta moral odločiti in sklenil, da bo Keka zamenjal. Če je bila poteza pravilna, bo pokazal čas.

Stojanović lahko postane vrhunski trener

Kaj menite o novem selektorju Slaviši Stojanoviću?

Je eden izmed mlajših trenerjev, ki ima največji potencial v Sloveniji. Ima sposobnosti, da postane vrhunski trener. Obstaja možnost, da je bil prehitro izbran za selektorja. Ima izkušnje z vodenjem moštev v slovenski ligi in rezultate. Bil je pomočnik selektorja Katanca. V velik plus mu štejem, da je doštudiral na fakulteti za šport, kar pomeni, da ima širino, ki je potrebna za vodenje reprezentance.

Ko vas je NZS zaprosila za mnenje o imenovanju selektorja reprezentance A, je bila vaša lestvica: 1. Katanec (pomočnik Stojanović), 2. Miklavič (pomočnik Kavčič), 3. Stojanović (pomočnik Miklavič). Dodali ste, da v ožji izbor glede na nogometno osebnost spada tudi Darko Milanič, omenili pa tudi možnost tujega strokovnjaka.

Ne vem, če je vodstvo NZS sploh vzpostavilo stik s kandidatoma, ki sem ju postavil na prvo in drugo mesto. Ko govorimo o Keku kot selektorju, ne moremo mimo Miklaviča, ki ni bil klasični pomočnik, ampak pravzaprav sodelavec. Šlo je za specifično sodelovanje, kjer je vloga Miklaviča izredno pomembna. Kek mu je zaupal, da je nekatere stvari glede treninga in razvoja modela igre reševal bolj samostojno, vendar vse v sodelovanju in pod kontrolo selektorja. Idealno je, da ima selektor takšnega sodelavca in mu lahko zaupa. Tudi igralci so prepoznali vlogo Miklaviča, zato ga zelo cenijo in mu priznavajo zasluge za uspehe reprezentance. Zato je ob zamenjavi Keka verjetno prišlo do močnega pritiska s strani igralcev na predsednika, da Miklavič mora ostati. Če je Miklavič resnično tako pomemben in ga cenijo, sem razmišljal, naj postane selektor. Tudi logika razvoja narekuje, da Miklavič napreduje. S tem je tudi večja možnost, da ekipa znova pride na višji nivo, saj ne bi bilo treba generalno menjati koncepta igre, ampak ga je treba le nadgraditi.

Trenutno krožijo govorice, da bi Miklavič ostal v strokovnem štabu novega selektorja Stojanovića, s katerim je sodeloval tudi na tekmi proti ZDA.

Kot selektor ima Stojanović vodilno in odločilno vlogo, vsa odgovornost je na njegovih plečih. Vprašanje je, koliko sploh pozna Miklaviča ter njegov koncept dela in igre. Povsem ga razumem, če se ne bo odločil za Miklaviča, ker ga premalo pozna. Če bi bil jaz v vlogi Stojanovića, bi Miklaviča vzel za sodelavca.

Kakšen vtis je zapustila reprezentanca z novim vodstvom na tekmi proti ZDA?

Opazna je bila motiviranost fantov, bili so borbeni z veliko želje in volje po dokazovanju, dali so vse od sebe. Velikega napredka v igri ni bilo, kar je tudi nemogoče narediti z le nekaj treningi. Veliko več tudi nisem pričakoval.

Prvih pet mesecev leta 2010 ste bili direktor reprezentanc, nato pa ste odstopili.

Dogovor je bil, da ko končam delovanje na fakulteti za šport, se povsem posvetim delu na NZS. Glavni razlog za odstop je podrejen položaj in podcenjujoč odnos do stroke na NZS. Izvršni odbor NZS se na svojih sejah skoraj ne ukvarja s problematiko stroke, ampak s samim seboj, kupčkanjem in osebnimi interesi posameznikov. Izvršni odbor bi moral analizirati stanje in omogočiti boljše delo z igralci v klubih, razvoj igre in boljše delo z reprezentancami, a ga te stvari ne zanimajo. Ostali razlogi za odstop so bili še: nesorazmerje med plačo Keka in selektorji mlajših reprezentanc; nisem imel nobenega kontakta z reprezentanco A; nisem bil povabljen na sprejemanje pravilnika o reprezentancah; na svetovno prvenstvo v Južno Afriko ni bil povabljen nihče iz strokovnega dela NZS, odpotovali pa so skoraj vsi člani izvršnega odbora; slabo funkcioniranje zdravniške službe ter organizacija tekem in priprav mlajših reprezentanc, zato sem se namesto s strokovnimi ukvarjal z organizacijskimi problemi.

Kakšna je situacija zdaj, ko ste predsednik strokovne komisije?

Podobna. Bolje da si tiho, ker tako ali tako ne moreš doseči nič.

Zavrl je bil idealen predsednik

Imate izkušnje z vsemi tremi predsedniki NZS v zgodovini samostojne Slovenije. Z njimi ste sodelovali v različnih funkcijah. Pri Rudiju Zavrlu ste bili selektor.

Zavrl je bil v prednosti že na startu. Bil je optimalen predsednik z vsemi znanji, ki jih mora imeti za takšno funkcijo. Znanja so bila vezana na igranje nogometa, saj je bil profesionalec v Olimpiji, izobrazbeno strukturo, saj je končal fakulteto za pravo, imel je vodstvene sposobnosti, ki jih je razvijal kot direktor na čelu podjetja, ki ga je vodil. Za nameček je imel dolgoletne izkušnje vodenja nogometne zveze. Ob sebi je imel zelo posrečeno izbrano skupino sodelavcev, zato ga problemi, ki se pojavljajo zdaj ali v času Ivana Simiča, niso mogli presenetiti, ampak jih je zelo kakovostno reševal. Bil je idealen predsednik, zato je lahko samostojno izbral oba selektorja, Katanca in Keka, ki sta Slovenijo popeljala na tri velika tekmovanja. To je naredil, ker je znal oceniti, kaj je prav v določenem trenutku.

V času Ivana Simiča ste bili pet mesecev direktor reprezentanc.

Simič je izhajal iz nogometa, bil je vratar, bil je pred zaključkom študija na fakulteti za šport, zato je vedel nekaj več o tem, kaj se v nogometu dogaja, kaj je proces treninga, tekma... Simič je v preveliki vnemi, da bi nekaj spremenil, pogosto prihajal v spore. Zaradi tega in zaradi nepopustljivosti so stvari prerasle v take zadeve, da so bile včasih že skoraj nerešljive.

Aleksandru Čeferinu ste kot predsednik strokovne komisije v nekaj urah morali poslati predlog za selektorja, ki ga ni upošteval.

Ko je bil izvoljen, sem imel pozitivno mnenje, da je spet prišel pameten človek, ki bo reševal probleme in dal stroki tisto, kar ji pripada, da bo šel razvoj nogometa v pravo smer. A tudi pri Čeferinu stroka ostaja nepomembna. Družba, ki ne ceni razvoja in znanja, ne more napredovati. To je vsesplošen problem slovenske družbe in ne le na NZS. Naredil sem predlog, kaj je treba spremeniti, da bodo slovenski trenerji imeli takšno znanje kot njihovi kolegi v najrazvitejših nogometnih državah.