Prvič po padcu Hosnija Mubaraka so izkoristili možnost, da vplivajo na prihodnost države. Na glasovnicah so lahko izbirali med pestro ponudbo liberalcev, komunistov, socialistov, naseristov, mladinskih gibanj, pripadniki nekdanjega režima in plejado islamskih strank. Po prvih vmesnih rezultatih se prepričljiva zmaga obeta novoustanovljenemu političnemu krilu Muslimanske bratovščine, stranki Mir in pravičnost. Najbolje organizirano egiptovsko gibanje se po letih zatiranja pod Mubarakom spogleduje s prihodom na oblast. Preskočilo je drugi del nedokončane revolucije, ki se je na trgu Tahrir odvijala v dneh pred začetkom volitev. Iz revolucionarnega tabora se je preselila v objem generalov. O potekajoči egiptovski revoluciji in namenih vojaške hunte smo se pogovarjali s Khaledom Fahmyjem, predstojnikom katedre za zgodovino na ameriški univerzi v Kairu. Besedo tranzicija je med intervjujem uporabil zgolj enkrat.

V teh dneh smo bili priča ponovnim množičnim demonstracijam v Egiptu. Kaj smo videli?

To je bil drugi del revolucije, ki se je začela januarja. Ta je ostala nepopolna. Uspelo se nam je znebiti civilnega dela Mubarakovega režima, toda njegov vojaški del je že vedno živ. Mubarak je svojo vladavino trideset let utemeljeval na vojski, policiji, obveščevalnih agencijah, Nacionalni demokratski stranki in konservativnih gospodarskih krogih. To se je sesulo. Mubaraku sodijo, za zapahi so tudi njegovi sinovi. Nekdanjemu notranjemu ministru so že izrekli kazen, Nacionalna demokratska stranka je bila razpuščena.

V teh dneh se dogaja upor proti vojaškemu delu režima, hkrati pa tudi proti ostankom nekdanjega režima na notranjem ministrstvu. Ko je Mubarak odstopil, oblasti ni predal predsedniku parlamenta, kot to predvideva ustava iz leta 1971. Svoje pristojnosti je prenesel na vojsko. V času tranzicije je bila njena naloga ostati na oblasti do izvedbe volitev. Od februarja naprej je izpustila vsako priložnost, da bi izpolnila, kar so zahtevali revolucionarji in kar bi po nekaterih interpretacijah prav tako potrebovala država. Zelo pozno je razpustila Nacionalno demokratsko stranko. Zelo pozno se je lotila tudi lokalnih svetov, legel korupcije, preko katerih so vplivne družine in pripadniki režima uveljavljali svoj vpliv na podeželju. Zelo nerada jih je bila prisiljena razpustiti šele po sodbi sodišča.

Takoj po revoluciji je vojska nadaljevala z aretacijami aktivistov in drugih ljudi. Nadaljevala je Mubarakovo delo in ga še razširila. Samo v zadnjih desetih mesecih so pred vojaškimi tribunali sodili dvanajst tisoč civilistom. To je več kot v vseh tridesetih letih pod Mubarakovo vladavino.

Zakaj je vojska nadaljevala z Mubarakovimi taktikami in jih celo okrepila?

Preprosto zato, ker so nasprotniki revolucije. Vojska bo to seveda zanikala in rekla, poglejte, ko smo 28. januarja odšli na ulice, smo se odločili, da ne bomo streljali na civiliste. To seveda drži, a ne zato, ker bi sprejeli logiko ali ideje revolucionarjev. Pravilno so namreč presodili, da bi bilo to samomorilno početje. Egiptovska vojska je naborniška vojska, ki še nikoli ni streljala na civiliste. Vojaki in častniki takšnih ukazov verjetno ne bi izpolnili. Egiptovska vojska je nacionalna vojska, ne morda vojska posamezne politične frakcije, kot je denimo sirska. Če bi generali izdali ukaz za napad na civiliste, bi izgubili nadzor. Drugi razlog je, da so v revoluciji videli priložnost, da izpeljejo določene poteze. Znebiti so se hoteli Gamala Mubaraka. Ni jim bilo všeč, da ga je njegov oče predvidel za svoje nasledstvo. Gamalu vojska nikoli ni zaupala. Revolucija je bila priložnost, da se znebijo njega in njegovih neoliberalcev.

Kako to, da je vojska sovražila Gamala Mubaraka?

Eden od razlogov je, da Gamal ni bil vojak. Pomembno vlogo pri tem pa je igrala tudi Gamalova odločitev, da se tesneje poveže z drugo vplivno elito v egiptovski družbi. Za gospodarske magnate je na široko odprl vrata vladajoče stranke. Sprejel je njihovo skrajno neoliberalno politiko. In tega se je vojska ustrašila. Ne zato, ker bi bila ideološko levo usmerjena, temveč zaradi svojih poslovnih interesov, ki bi jih neoliberalna politika močno prizadela. Še preden je feldmaršal Tantavi po revoluciji prevzel vodenje vojaškega sveta, je kot obrambni minister vložil veto na več predlogov sprememb zakonodaje za liberalizacijo gospodarstva, posebej bančnega sektorja, ki jih je hotel Gamal sprejeti.

Gamal ni bil dober politik. Bil je razvajen in odtujen od egiptovske družbe. Ni se niti poskušal pogoditi z vojsko, kar je pri generalih sprožilo močan odpor. Vojska je prestopila na stran revolucionarjev zgolj na površju. Ljudem so priznali, da imajo nekatere legitimne zahteve. Skupaj z ljudstvom so se znebili režima, toda sistem je preživel. Prav zaradi svojih gospodarskih interesov je vojska še danes zaskrbljena. Sprašujejo se, kaj bodo revolucionarji storili z njihovimi obsežnimi privilegiji.

Kaj imate v mislih?

Vojska po različnih ocenah na tak ali drugačen način nadzoruje od 8 do 40 odstotkov egiptovskega gospodarstva. Nad temi posli ni nikakršnega nadzora, prav tako ničesar ne vemo o vojaškem proračunu. Vojska proizvaja vse mogoče - od lahkega orožja do testenin. Močni so tudi v storitvenem sektorju. Ukvarjajo se s turizmom, hotelirstvom, cateringom, gradnjo cest. Vojska in mnogi nekdanji generali so se podali v poslovni svet. Zagotovo si ne želijo nadzora nad temi posli. Ob tem ne gre pozabiti, da vojska od ZDA vsako leto dobi 1,3 milijarde dolarjev pomoči. Nad porabo tega denarja prav tako ne obstaja nikakršen nadzor. V ameriškem kongresu so sprejeli smernice, kako je to pomoč nadzorovati in v katere namene naj se porabi denar. V Egiptu podoben dokument ne obstaja. Parlament nima vpogleda v porabo pomoči, tudi mediji s svojim poročanjem ne morejo nič. Potem je tu še vojaški proračun. O tej veliki črni luknji državnega proračuna se prav tako nič ne ve. Kot nekdanji obrambni minister je z njim zagotovo seznanjen Tantavi, toda drugi člani vlade, finančni ali gospodarski minister, o tej postavki niso vedeli kaj dosti. Enako velja za orožarske posle. Ne trdim, da obstaja korupcija, v vsakem primeru pa ni nadzora.

Vojska politike in družbe ne nadzoruje na način, kot se je to dogajalo pod Naserjem v šestdesetih letih. Takrat so večino ministrstev in egiptovskih veleposlaništev v tujini nadzorovali nekdanji častniki. Njena prisotnost na političnem prizorišču je sedaj drugačna. Imajo le nekaj guvernerjev, toda tudi med njimi je več nekdanjih policijskih kot pa vojaških oficirjev. To dovolj jasno pove, na koga se je Mubarak zanašal za notranjo varnost. Vojska je imela svoje privilegije. Ohranjala je distanco. Dokler jim nihče ni stopil na prste, je bilo vse v najlepšem redu.

Z revolucijo je vse to ponovno postalo stvar pogajanj. Vse od leta 1952 je bila vojska vajena delovati iz ozadja in takšna ureditev je sedaj pod vprašajem. Revolucija ni bila uperjena proti vojski, temveč proti političnemu sistemu. Politični zemljevid Egipta se riše na novo. Slej ko prej bi na pogajalsko mizo prišli tudi vojaški posli. Generali so to vedeli. Zato so bili zadržani do podpore revoluciji. Ko so ljudje začeli postavljati vprašanja o vojski, je postala ta bolj napadalna. Generali v vladajočem vojaškem svetu so tako kot generali drugod po svetu po svoji naravi konservativni. To niso ideologi, to niso politična bitja.

V zadnjih mesecih so naredili veliko napak...

Drži. Preprosto se ne znajdejo v politiki. Ne le da ne poznajo novih mladinskih voditeljev, tudi izkušeni starejši politični mački so zanje popolna neznanka. Nimajo intelektualnih sposobnosti za nastopanje v politiki. So preprosto vojaki, ki se dejansko nikoli niso borili. To je njihova druga težava. Po letu 1973 egiptovska vojska ni sodelovala v nobeni vojni. Svoje legitimnosti ne morajo črpati iz velikih dobljenih bitk. To ni zmagovita vojska, kot je denimo izraelska, ali spoštovana vojska, kot denimo turška. Če pogledamo nekoliko širše, januarska revolucija ni bila zgolj upor proti Mubaraku, temveč tudi proti režimu iz leta 1952. Vojska se je temu odločno zoperstavila. Revolucionarjem so obljubili Mubarakovo glavo in njegovo elito, a jim hkrati zabičali, naj ne poskušajo spremeniti sistema: eden izmed pomembnih stebrov sistema smo mi - vojska. Prav zato je bila januarska revolucija nepopolna. Vojska si vsekakor ni želela, da bi se revolucija širila in bi se tudi častniki začeli spraševati o revolucionarnih ciljih, kar se je potem zgodilo 9. aprila. Nekateri so dezertirali, na kar se je vojska izjemno ostro odzvala. Druga možnost je namreč bila, da bi generali in srednji častniški sloj izvedli vojaški udar.

O vojski se sedaj postavljajo tako kritična vprašanja kot še nikoli doslej. Nekoč je bila zgolj omemba vojske, pa četudi bi bila pozitivna, v egiptovskih časopisih prepovedana. Od januarja je vojska postala del politične razprave. Včeraj sem fotografiral grafit na ulici, na katerem je pisalo, da je vojna leta 1973 poraz. Kaj takega se doslej ni dogajalo. Odpiranja tem, kot je bila vojna leta 1973, so se doslej lotevali zgolj akademiki, sicer pa so veljale za nedotakljive. O vojni leta 1973 se ni dvomilo. Sedaj se v številnih televizijskih kontaktnih oddajah tako rekoč dnevno razpravlja o vojski. Ne postavljajo se zgolj vprašanja o vlogi vojaškega sveta, temveč o vojski nasploh. Prav zato so lahko zelo zaskrbljeni.

Vse to so razlogi, zakaj so vsaj nekaterim osnovnim zahtevam ugodili šele po velikem pritisku z ulice. Hkrati so poskušali čas zavrteti v preteklost. Zapirali so vplivne politike in aktiviste. Mladinsko gibanje 6. april so obtožili, da so petokolonaši. Odprli so preiskave o financiranju nevladnih organizacij za človekove pravice, s čimer so jim hoteli zapreti finančne pipice. Pripravili so slabo volilno zakonodajo.

S pripravo dokumenta o ustavnih spremembah so se ustrelili v koleno. V ustavo so hoteli zapisati določila, s katerimi bi zaščitili položaj vojske. Za vojsko so predvideli status branilca ustave in legitimnosti. Česa takšnega v dosedanji ustavi ni bilo, čeprav se je izvajalo. Prav tako so hoteli zaščititi vojaški proračun pred civilnim nadzorom.

So vzornike za takšne rešitve iskali v turški vojski iz časov tamkajšnjih državnih udarov?

Zagotovo jim turški model iz preteklosti roji nekje po glavi. V petdesetih, šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih letih prejšnjega stoletja je turška vojska lahko imela tako velik vpliv na državo, ker je dejansko bila ustanoviteljica novodobne Turčije. Primerjajmo dve največji osebnosti 20. stoletja v Turčiji in Egiptu, Atatürka in Abdela Naserja. Atatürk je bil velik uspeh, medtem ko je bil Abdel Naser s svojim vojaškim projektom veliki poraženec. V Istanbulu imate letališče, poimenovano po Atatürku. V Kairu to ni možno. Tukaj ne najdete nobenega kipa ali trga Abdela Naserja, saj je družba globoko razdeljena o njegovi zapuščini in zapuščini njegovega vojaškega režima. S porazom v vojni leta 1973 vojska tako ne premore tiste brezmadežne preteklosti, s katero bi lahko utemeljevala svojo legitimnost in ponovila večdesetletno prevlado turške vojske nad političnim prostorom. Turška vojska se je tega naprej lotevala z državnimi udari, kasneje pa z ustanovitvijo nacionalnega varnostnega sveta, ki razmere nadzoruje izza odra.

Nekaj podobnega so si želeli tudi egiptovski generali, a so se ušteli. Še zdaleč niso tako močni, kot je bila turška vojska. Prav tako nimajo ustreznega partnerja v civilni družbi, čeprav so ga iskali pri Muslimanski bratovščini in drugih strankah. Vmes je v družbi ponovno naraščal revolucionarni duh. Ljudje se niso hoteli sprijazniti z zastojem v prenosu oblasti. Drugi dejavnik, zakaj so ponovno odšli na ulice, je bilo notranje ministrstvo. Sprva smo mislili, da je z njim opravljeno. Toda pred dnevi so se izjemno surovo znesli nad protestniki na Tahrirju. Ko so začela na dan prihajati poročila, kaj so počeli z ljudmi pred upravnim poslopjem Mugamo, so mnogi ponoreli, vključno z menoj. Med drugim so žrtvam januarske revolucije lomili bergle, invalide pa so z vozički vlačili po trgu in jih verbalno napadali. Takšne stvari so se dogajale v preteklih tridesetih letih in nikomur niti kraj pameti ni padlo, da bi se lahko kaj takega dogajalo tudi sedaj po revoluciji, in to na plečih njenih žrtev. Poleg tega je močno načeto tudi gospodarstvo, revolucija pa ni obrodila sadov z novo politično realnostjo.

To naj bi prinesle volitve.

Drži. Toda ljudje s Tahrirja so se začeli spraševati, kakšno vrednost bi volitve sploh imele, če bo policija nadaljevala s takšno brutalnostjo. Morda se vam zdi, da gre zgolj za retorično vprašanje, toda v ozadju so globlji politični premisleki, posebej o bodoči vlogi Muslimanske bratovščine. Sedaj so pred volilno zmago. To samo po sebi ni sporno. A volilna zakonodaja je bila spisana tako, da je mladinskim gibanjem, levičarskim in sekularnim strankam onemogočila, da dobijo več kot deset odstotkov glasov. Tahrir je spremenil svojo podobo. Ni več podoben revolucionarnemu trgu izpred desetih mesecev. Na njem ni več konsenza.

Kako se je trg Tahrir spremenil?

V egiptovski družbi ljudje sedaj krivijo Tahrir za pomanjkanje varnosti v državi. Želijo si stabilnosti. To je Mubarakov argument. Tudi v tem pogledu revolucija še ni uspela. Revolucija se je namreč uprla lažni dilemi stabilnost ali svoboda. Januarja smo se podali na ulice z jasnim ne - pravico imamo do obojega, stabilnosti in svobode. Toda zaradi načina, kako se je vodilo državo po revoluciji in kako ni bilo poskrbljeno za varnost, je tiha večina, vključno z nekaterimi poslovneži v središču Kaira, sita Tahrirja. Revolucionarje vidijo kot razlog za slab gospodarski položaj.

Mar trg Tahrir izgublja svoj vpliv na egiptovsko politiko?

Tahrir nikoli ni vzpostavil prevlade nad politiko, kar je tudi eno od znamenj, da revolucija ni bila popolna. V vladi ni ljudi s Tahrirja. Prav tako jih ni v medijih. Vpliva Tahrir ni mogel izgubiti, ker si ga niti ni izboril. Lahko razpravljamo, ali so mladina in druge skupine s Tahrirja spodletele v poskusu, da o svojih zamislih prepričajo tako imenovano tiho večino. Obstaja pa tudi razlaga, da poskušajo množični mediji z manipuliranjem očrniti podobo Tahrirja. Po mojem mnenju se je zgodilo oboje.

Več mesecev že krožijo ugibanja, da sta se Muslimanska bratovščina in vojaški svet dogovorila o delitvi oblasti. Ikvanu bi bilo dovoljeno sestaviti koalicijsko vlado, vojska pa bi v zadnjem trenutku na predsedniških volitvah nastopila s svojim "močnim človekom". Je ta dogovor, če je sploh obstajal, še aktualen?

Ne moremo vedeti, kaj je bilo izrečeno za zaprtimi vrati, ali je obstajal dogovor, kaj šele, kakšna je njegova vsebina. Vemo pa, kakšna so javna stališča Muslimanske bratovščine in vojaškega sveta. Muslimanska bratovščina se je prejšnji teden odločila, da ne bo sodelovala na demonstracijah na Tahrirju. Jasno so se postavili na stran vojske. Hoteli so volitve, ker so prepričani v relativno zmago. S tem obetom se niso hoteli poigravati. Če torej vemo, kaj si želita obe strani, lahko ugotovimo, da se je zgodila "poroka iz koristoljubja". Njene podrobnosti niso jasne.

Vedno sem bil prepričan, da je Muslimanska bratovščina edina skupina, ki utegne spremeniti ravnotežje med Tahrirjem in vojsko. Odločili so se za vojsko. Menim, da so se dogovorili, da se bodo zavzemali za stabilnost vojaškega proračuna in da ne bodo zastavljali težkih vprašanj, ki bi posegala v gospodarske interese vojske. Kdo bo naslednji predsednik države, je pomembno, a hkrati simbolno vprašanje. Precej bolj pereče je, kaj bo zapisano v novi ustavi in kaj se bo dogajalo v parlamentu. Zadnje javne izjave predstavnikov Muslimanske bratovščine kažejo, da ne bodo zavzeli kritične drže do vojske. V zameno so jim v vojski zagotovili izvedbo volitev, v katere ne bodo posegli, čeprav vedo, da bodo zmagali. Vojaški svet sestavljajo konservativni, tudi verni ljudje, vendar niso člani Muslimanske bratovščine. Ker generali ne morejo sprejeti logike s Tahrirja, nimajo druge skupine, s katero bi se lahko pogodili. Z liberalnimi in sekularnimi strankami dogovor ni mogoč, večinoma zato, ker so šibke politične sile. Na Tahrirju se sedaj dogaja "bitka moči" oziroma "bitka volje". Zaradi obstoječih delitev znotraj vojaškega sveta, Muslimanske bratovščine, političnih strank in družbenih skupin obstaja velik potencial za nasilje. Večji kot kdaj prej. Volitve ne bodo končane v enem dnevu, vlekle se bodo kar tri mesece. To je izjemno "vnetljivo" stanje.

Bodo revolucionarji v tako razdeljenem političnem prostoru po volitvah sploh še lahko vplivali na dogajanje v državi?

Stvari se spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Ne vemo, ali bo vzdržala ta "poroka iz koristoljubja", tako zaradi notranjih trenj v Muslimanski bratovščini kot tudi zunanjih pritiskov. Obstaja cel kup dejavnikov. Eden izmed njih so salafisti. Kakšno moč imajo? Koliko glasov jim bo uspelo dobiti? Kako bo to vplivalo na odnose z Muslimansko bratovščino? S salafisti na političnem parketu v Egiptu nismo nikoli imeli izkušenj. Prav tako doslej nismo izkusili svobodnih in poštenih volitev.

Vemo, da je Muslimanska bratovščina močna. Precejšnja razlika pa je, ali bodo dobili 30 ali 70 odstotkov glasov. Bratovščina se je v zelo kritičnem trenutku odločila, da jih ne bo več na Tahrir, medtem ko so salafisti ponovno prišli. Vprašanje je, kako bodo ljudje to sprejeli. Bo razumljeno oportunistično? Več mladih Muslimanskih bratov je vseeno odšlo na Tahrir, deljena mnenja glede odhoda s Tahrirja vladajo tudi med političnim krilom bratovščine, stranko Mir in pravičnost ter centralo gibanja.