Izraz, ki izhaja predvsem iz vojaške terminologije, se zdi, da zelo prepoznavno zaznamuje tisto, tudi že današnje stanje v kulturi, ki smo ga zaslutili na novembrski odprti seji nacionalnega sveta za kulturo z vabljenimi strankarskimi predstavniki. "V kulturi bo bodisi še naprej vladal status quo, kar je hkrati največ, kar si lahko sektor obeta od prihajajočega obdobja..."

(Mojca Pišek: Luknje, že skorajda jame, Dnevnik, 26. novembra).

Če se danes zadovoljimo s tako ugotovitvijo stanja in hkrati močno zasenčeno bližnjo prihodnostjo, se velja zamisliti. Medtem ko je vlada sredi novembra podaljšala javna pooblastila muzejem za opravljanje javne državne službe in se tako po večinskem mnenju slovenskih muzealcev izognila preveritvi in dvigu obveznih standardov za ureditev financiranja muzejev, je direktorat za kulturno dediščino pojasnil, da je treba te uskladiti z veljavno zakonodajo. Očitno je, da dopušča tak zakonski manko zoprne posledice tudi sicer na področju kulturne dediščine: če bi bil odlok o začasni razglasitvi Cankarjevega doma za kulturni spomenik državnega pomena usklajen z vladno službo za zakonodajo in že javno objavljen, ne bi prihajalo do strokovnih zapletov, kaj se sme in kaj mora ostati nespremenjeno pri arhitekturi Edvarda Ravnikarja. Tudi akcija, ki jo je 15. oktobra organiziral Zavod za sodobne umetnosti in kulture Gulag na Slovenskem trgu v Kranju in v sklopu katere sta kiparja Zoran Srdić in Jernej Mali odprla dialog z javnimi plastikami kiparja Lojzeta Dolinarja, je izzvenela v podporo v državni zbor že vloženega predloga ministrstva za kulturo o zakonsko obveznem odstotku za umetniška dela pri javnih gradbenih investicijah. Verjetno tudi Moderna galerija kot javni državni zavod ne bi (ali sicer sploh lahko tako ukrepa?) "zaradi pomanjkanja programskih sredstev ob času zagona novega Muzeja sodobne umetnosti na Metelkovi" (Vojko Urbančič: Mala galerija bo Ganes Pratt, Delo, 18. novembra) odstopila svoje najprominentnejše galerijske lokacije nasproti hotela Slon v najem zasebni galeriji; in to njenim pred šestdesetim jubilejem, ko jo je tedanja Narodna banka (najprej jo je upravljalo Društvo likovnih umetnikov) odstopila v najem Moderni galeriji in ji tako omogočila predstavitev najpomembnejših domačih in tujih modernističnih in sodobnih umetnikov.Tak podjem seveda ne more biti v soglasju z drugo izjavo, da je "velikost MSUM povsem usklajena s proračunom, ki ga ima na voljo Moderna galerija". Njeno vodstvo sicer nima nič proti (neprizidanemu) velikemu fleksibilnemu razstavišču, hkrati pa meni, da "modelu fleksibilnega razstavišča lahko v predznak sicer potisnemo besedo neoliberalen, vendar bi z neprestano izmenjavo dogodkov omogočal le površno in hitro konzumiranje na račun produkcije znanja" (Sandra Krkoč: Sodobna umetnost dobila "izložbo", Dnevnik, 26. novembra). Priznati moram, da takega razmisleka Zdenke Badovinac ne razumem: z aktualno-populističnimi besedami, kot so neoliberalen in produkcija znanja, si res ne znam pomagati. Morda tudi zato ne, ker kljub svojemu dolgoletnemu stažu v domači in tuji galerijsko-muzejski zgodbi ne sodim med tisto strokovno javnost, ki si je lahko večer pred javno otvoritvijo ogledala zbirke v novem muzeju!Zato pa sem se z zadovoljstvom odzval vabilu mariborske Umetnostne galerije, ki je za člane svojega kluba in prijavljene ljubitelje sodobne umetnosti priredila izlet v Gradec, kjer so 26. novembra zvečer ob dvestoletnici prvega muzeja odprli novo muzejsko četrt (avtor je španska arhitektna skupina Nieto Sobejano) pod tradicionalnim nazivom Joanneum na 11.450 kvadratnih metrih v vrednosti 33,4 milijona evrov: ta združuje na novo preurejeno zgradbo Nova galerija, prenovljeno deželno biblioteko in v tretji zgradbi novi Prirodoslovni muzej (odprt 2013). Nova galerija, ki je delovala na prvotni drugi lokaciji vse od šestdesetih let preteklega stoletja in predstavila tudi številne slovenske umetnike, se je v novih prostorih kritično ozrla na obrat modernizma od reprezentacije k resničnosti skozi primerjalno razstavo del iz lastne zbirke od leta 1800 dalje pod nazivom Modernizem - samomor umetnosti?; dalje je tu na ogled pregledna retrospektiva arhitekta Hansa Holleina in študijski center, posvečen dejavnosti avstrijskega konceptualista in performerja Güntherja Brusa. V graškem Kunsthausu pa so prav ob tej slovesnosti odprli razstavo, v domovini spornega, družbeno angažiranega kitajskega umetnika Ai Weiweia, ki se ga spominjamo z zadnje Documente, ko se je v Kasslu pojavil s tisoč izbranimi rojaki, ki so aktivno sodelovali v njegovi akciji. Izključno fotografska razstava beleži tudi umetnikovo začetno sodelovanje pri oblikovanju znanega Ptičjega gnezda - olimpijskega stadiona v Pekingu. Njegova javna odklonitev, da bi sodeloval pri njegovem dokončnem oblikovanju, ker sta tako stadion kot olimpijada politično obarvana, me je spomnila na čudno paradigmo o brisanem prostoru: kajti kot je Ai Weiweijevo zavrnitev sodelovanja izzvala predhodna nasilna preselitev 600.000 pekinških prebivalcev, da so pridobili prostor za novogradnjo, pa je požar po olimpijadi enega od novih stolpov kompleksa državne kitajske televizije (delo Evropejca Rema Koolhaasa) izzval nepričakovano veselje med kitajskimi prebivalci. e se danes zadovoljimo s tako ugotovitvijo stanja in hkrati močno zasenčeno bližnjo prihodnostjo, se velja zamisliti. Medtem ko je vlada sredi novembra podaljšala javna pooblastila muzejem za opravljanje javne državne službe in se tako po večinskem mnenju slovenskih muzealcev izognila preveritvi in dvigu obveznih standardov za ureditev financiranja muzejev, je direktorat za kulturno dediščino pojasnil, da je treba te uskladiti z veljavno zakonodajo. Očitno je, da dopušča tak zakonski manko zoprne posledice tudi sicer na področju kulturne dediščine: če bi bil odlok o začasni razglasitvi Cankarjevega doma za kulturni spomenik državnega pomena usklajen z vladno službo za zakonodajo in že javno objavljen, ne bi prihajalo do strokovnih zapletov, kaj se sme in kaj mora ostati nespremenjeno pri arhitekturi Edvarda Ravnikarja.

Tudi akcija, ki jo je 15. oktobra organiziral Zavod za sodobne umetnosti in kulture Gulag na Slovenskem trgu v Kranju in v sklopu katere sta kiparja Zoran Srdić in Jernej Mali odprla dialog z javnimi plastikami kiparja Lojzeta Dolinarja, je izzvenela v podporo v državni zbor že vloženega predloga ministrstva za kulturo o zakonsko obveznem odstotku za umetniška dela pri javnih gradbenih investicijah. Verjetno tudi Moderna galerija kot javni državni zavod ne bi (ali sicer sploh lahko tako ukrepa?) "zaradi pomanjkanja programskih sredstev ob času zagona novega Muzeja sodobne umetnosti na Metelkovi" (Vojko Urbančič: Mala galerija bo Ganes Pratt, Delo, 18. novembra) odstopila svoje najprominentnejše galerijske lokacije nasproti hotela Slon v najem zasebni galeriji; in to njenim pred šestdesetim jubilejem, ko jo je tedanja Narodna banka (najprej jo je upravljalo Društvo likovnih umetnikov) odstopila v najem Moderni galeriji in ji tako omogočila predstavitev najpomembnejših domačih in tujih modernističnih in sodobnih umetnikov.

Tak podjem seveda ne more biti v soglasju z drugo izjavo, da je "velikost MSUM povsem usklajena s proračunom, ki ga ima na voljo Moderna galerija". Njeno vodstvo sicer nima nič proti (neprizidanemu) velikemu fleksibilnemu razstavišču, hkrati pa meni, da "modelu fleksibilnega razstavišča lahko v predznak sicer potisnemo besedo neoliberalen, vendar bi z neprestano izmenjavo dogodkov omogočal le površno in hitro konzumiranje na račun produkcije znanja" (Sandra Krkoč: Sodobna umetnost dobila "izložbo", Dnevnik, 26. novembra). Priznati moram, da takega razmisleka Zdenke Badovinac ne razumem: z aktualno-populističnimi besedami, kot so neoliberalen in produkcija znanja, si res ne znam pomagati. Morda tudi zato ne, ker kljub svojemu dolgoletnemu stažu v domači in tuji galerijsko-muzejski zgodbi ne sodim med tisto strokovno javnost, ki si je lahko večer pred javno otvoritvijo ogledala zbirke v novem muzeju!

Zato pa sem se z zadovoljstvom odzval vabilu mariborske Umetnostne galerije, ki je za člane svojega kluba in prijavljene ljubitelje sodobne umetnosti priredila izlet v Gradec, kjer so 26. novembra zvečer ob dvestoletnici prvega muzeja odprli novo muzejsko četrt (avtor je španska arhitektna skupina Nieto Sobejano) pod tradicionalnim nazivom Joanneum na 11.450 kvadratnih metrih v vrednosti 33,4 milijona evrov: ta združuje na novo preurejeno zgradbo Nova galerija, prenovljeno deželno biblioteko in v tretji zgradbi novi Prirodoslovni muzej (odprt 2013). Nova galerija, ki je delovala na prvotni drugi lokaciji vse od šestdesetih let preteklega stoletja in predstavila tudi številne slovenske umetnike, se je v novih prostorih kritično ozrla na obrat modernizma od reprezentacije k resničnosti skozi primerjalno razstavo del iz lastne zbirke od leta 1800 dalje pod nazivom Modernizem - samomor umetnosti?; dalje je tu na ogled pregledna retrospektiva arhitekta Hansa Holleina in študijski center, posvečen dejavnosti avstrijskega konceptualista in performerja Güntherja Brusa.

V graškem Kunsthausu pa so prav ob tej slovesnosti odprli razstavo, v domovini spornega, družbeno angažiranega kitajskega umetnika Ai Weiweia, ki se ga spominjamo z zadnje Documente, ko se je v Kasslu pojavil s tisoč izbranimi rojaki, ki so aktivno sodelovali v njegovi akciji. Izključno fotografska razstava beleži tudi umetnikovo začetno sodelovanje pri oblikovanju znanega Ptičjega gnezda - olimpijskega stadiona v Pekingu. Njegova javna odklonitev, da bi sodeloval pri njegovem dokončnem oblikovanju, ker sta tako stadion kot olimpijada politično obarvana, me je spomnila na čudno paradigmo o brisanem prostoru: kajti kot je Ai Weiweijevo zavrnitev sodelovanja izzvala predhodna nasilna preselitev 600.000 pekinških prebivalcev, da so pridobili prostor za novogradnjo, pa je požar po olimpijadi enega od novih stolpov kompleksa državne kitajske televizije (delo Evropejca Rema Koolhaasa) izzval nepričakovano veselje med kitajskimi prebivalci.