Ja, priznajmo si, kulturniki so res nadležni. Niso kdo ve kako glasni, še zdaleč niso vplivni, še manj nevarni za družbeni red, so pa zagotovo nadpovprečno tečni s svojimi vedno novimi zahtevami po izboljšanju razmer. Te zloglasne "razmere v kulturi" so za njih namreč od nekdaj nespremenljivo katastrofalne. To pa le zato, ker za njih niti najboljše ni dovolj dobro. So pač poklicni nergači in nergajo ob vsaki najmanjši priložnosti, ob tem pa je, da bi bilo vse skupaj še bolj žalostno, večina kulturnikov še kolikor toliko pismenih in rada pisari po časopisih, daje solidno artikulirane izjave za televizije ali se gre kakšne protestne akcije.

Nasploh so kulturniki s svojim nerganjem v naši družbi vseprisotni do te mere, da jih je izjemno težko ignorirati in marsikateri nič hudega sluteči kulturni minister se je lahko na lastni koži prepričal, da ti ljudje sploh ne potrebujejo povoda za svoje negodovanje. Ne, oni so sposobni popljuvati tako tiste ministre, ki delajo, kot tudi one, ki ne delajo. Kakorkoli se naš kulturni minister obrne, se kulturnikom namreč dozdeva, da jim kaže rit. Če bo tako minister povečal sredstva za film, mu bodo za vrat skočili zapostavljeni literati, če bo odprl muzej sodobnih umetnosti, bo deležen kritik zaradi škandalozne prostorske stiske treh akademij, če bo prenovil opero in zgradil njen prizidek, pa bodo kulturniki kar tekmovali v tem, kdo se bo bolj zgražal.

Še najslabše pa jo, kot vemo, minister odnese, če se loti urejanja teh zloglasnih "razmer v kulturi". Takrat do njega (ali nje, seveda) ni milosti in brez izjeme je deležen kolektivnega upora naših kulturnih mislecev, ki nikakor nočejo in tudi ne zmorejo misliti z eno glavo, a kljub temu zlahka z eno pestjo udrihajo po kateremkoli politkulturnem siromaku.

Zato je povsem razumljivo, da so se, vsaj ko gre za področje kulture, naši politiki gospodarske krize razveselili še bolj kot referenduma. Recesija jim je namreč v tem večnem in vnaprej izgubljenem verbalnem boju s kulturniki v roke končno potisnila magični argument, ki utiša še tako glasnega jamrača - s pomanjkanjem denarja.

Vsesplošno pomanjkanje denarja je za kulturne politike prišlo kot naročeno in verjetno po tihem celo upajo, da bo kriza trajala v nedogled. Po dolgih letih lahko namreč spet na veliko razpredajo o izjemnem državotvornem in narodnostno budilnem pomenu kulture, lahko imajo polna usta velikih besed, lahko se ponosno trkajo po prsih in postavljajo kulturo pred bulmastife in patrie. Lahko se celo postavljajo v kožo kulturnikov in razumejo njihove tožbe in pritožbe, se brez zadržkov strinjajo z njimi in se brez posledic pretvarjajo, da so na njihovi strani.

Vse to pa samo zato, ker ni denarja. Ni denarja za bogatejše kulturne programe, za dolgoročnejše vizije, za velikopotezne projekte, za novo infrastrukturo, za mednarodne preboje, za boljši socialni položaj kulturnih delavcev, za učinkovitejšo promocijo. Za nič od naštetega ni denarja in tako je lahko po dolgih letih vse našteto spet potrebno in pomembno in nujno in zaželeno in z vsem se lahko naši potencialni bodoči kulturni ministri in ministrice poistovetijo in vse lahko načelno, z javno izrečenimi besedami podprejo brez najmanjšega strahu, da bi kdo od njih pričakoval, da bi za vse to v prihodnjih letih karkoli naredili.

Končno lahko torej politiki tečnim kulturnikom zaprejo usta in jih izrinejo v neslišno območje družbeno odgovorne uvidevnosti, kjer s svojim tečnarjenjem o postranskih rečeh ne bodo pri delu motili velikih mož. Končno jim lahko odpovedo sodelovanje brez skrbi za lastno politično prihodnost. In končno politikom ne bo treba zardevati, ko bodo v prvih vrstah sedeli na Prešernovi proslavi, saj bodo do takrat zagotovo poskrbeli za to, da bodo vsi kulturniki dobro vedeli, kaj vse bi oni storili za kulturo in kulturnike, če bi le imeli na voljo potrebna finančna sredstva.

Kdorkoli bo torej postal naš naslednji kulturni minister, bo zagotovo najbolj srečen kulturni minister v zgodovini naše države, saj so mu še neimenovanemu dobesedno zvezali roke in ne gre dvomiti, da nihče ni tako zelo nor, da bi ogrožal lastno ministrsko srečo z njihovim odvezovanjem. Ne, prihodnji minister se bo veliko raje naslednja štiri leta prijazno smehljal in prikimaval vsem možnim prošnjam in pozivom kulturnikov ter se jim v isti sapi opravičeval, ker jim ne more pomagati.

Kaj lahko si je zamisliti tisti otožni razumevajoči izraz na njegovem (ali njenem, seveda) obrazu in kar slišim ga (ali jo, seveda), kako govori: "Če kdo, potem jaz zagotovo razumem vaše težave, ampak saj veste, da nimamo denarja..."

Ja, dragi moji kulturniki, ne čudite se, če bo služba ministra za kulturo letos prav posebej zaželena.