Propadli evro je bil rešen, borzni indeksi so poleteli veselo kot vrabčki, do tedaj mrki, bledi obrazi v dvoranah evropskih finančnih tržnic pa so spet dobili barvo in se razpotegnili v širok nasmeh. Gledal sem, kot pravim, te obraze in od nekod so se mi zdeli strašno znani. Potem pa sem se spomnil, kje sem jih videl.

Prav v tem času, decembra 1989, pred točno dvaindvajsetimi leti, sem jih videl v splitskih bifejih in trgovinah, v redakciji, na ulici, pred izložbami, doma: vsa Jugoslavija je tistega dne zadrževala dih ob ogledu prenosa iz skupščine in tistega legendarnega, danes že pozabljenega prizora, ko je nasmejani predsednik vlade Ante Marković pomahal z dvema bankovcema novega, konvertibilnega dinarja, ki bosta kmalu postala znana kot "spomenika": enim za petdeset dinarjev s podobo spomenika na Tjentištu in enim za dvesto s spomenikom iz kragujevških Šumaric.

Z denominacijo nacionalne valute - ki je devalvirala s hitrostjo 100 odstotkov na mesec in do decembra dosegla tečaj sedemdeset tisoč dinarjev za eno nemško marko - je bil tako rešen propadli jugoslovanski dinar. Grafikoni jugoslovanskega gospodarstva so poleteli veselo kot vrabčki, mrki, bledi obrazi v bifejih, trgovinah in na ulicah pa so spet dobili barvo in se razpotegnili v širok nasmeh.

To je bil finale v Jugoslaviji in vsem vzhodnem svetu dotlej neslutenih reform, ki jih je premier Ante Marković pognal tisti hip, ko je marca skupaj s podpredsednikom Živkom Preglom prevzel mandat od Branka Mikulića. Mednarodni denarni sklad je v zameno za reforme obljubljal posojila in do oktobra je bilo v Jugoslaviji liberaliziranega skoraj devetdeset odstotkov uvoza, s tujimi partnerji pa sklenjenih prvih 555 sporazumov v vrednosti šeststo milijonov nemških mark. Končno je pred novim letom 1990 Marković v skupščini predstavil ekspoze o smereh reforme, napovedal konec družbene lastnine, privatizacijo in tuja vlaganja, potem pa iz žepa suknjiča potegnil dva bankovca in predstavil novi dinar z amputiranimi štirimi ničlami, ki se bo po novem letu menjal za nemško marko po tečaju 1:7.

Ker je bil dinar v razmerju do dojčmarke dotlej samo abstraktna ekonomska kategorija, je bila to prava revolucija: v rokah smo držali bankovce, ki so, v tistem času povsem nepredstavljivo, imeli isto vrednost na začetku in na koncu meseca, z njimi pa smo lahko naredili nekaj še bolj nepredstavljivega - šli v banko in kupili marke. In ne samo to, pojavile so se nenavadne, proletarcem, ki še nikoli niso bili na letališču, povsem neznane trgovine, tako imenovani duty free shopi, v katerih so lahko kupili steklenico hennessyja, Chanelov parfum ali šteko pall malla.

Poanta je bila seveda v tem, da so to zares lahko storili: za razliko od današnjih fancy trgovin s tujimi blagovnimi znamkami - kjer lahko človek teoretično kupi vse, kar lahko kupiš v Parizu, praktično pa za to nima denarja - je proletarec v tistem času res lahko ženi kupil francoski parfum. Čez noč, in to dobesedno, čez silvestrsko noč 1989/1990, je bilo Jugoslovanom povrnjeno davno izgubljeno dostojanstvo. Pristaniški delavci so imeli plačo tisoč mark in namesto Badlovega vinjaka so pili hennessy.

S prvo "Markovićevo plačo" v Slobodni Dalmaciji, se spominjam, sem kupil fotelj, televizor, videorekorder, najdražji glasbeni stolp z ogromnimi zvočniki, dvajset CD-jev in zaboj hennessyja, vse to s taksijem odpeljal domov, potem pa kompletno Mirovo trattorijo častil s škampi. In še mi je ostalo pol plače.

Skratka, v nekem drobnem zgodovinskem trenutku je bila Jugoslavija videti kot... hm, jebiga, tako kot bo mnogo let kasneje videti - Ljudska republika Kitajska. Ravno v tistih poletnih dneh leta 1989, ko je Marković k nam privabljal svetovni kapital, je mračna komunistična Kitajska - prav je, da se spomnimo - s tanki pomendrala študente na Trgu nebeškega miru.

Mala, zahodna evropska Kitajska pa žal ni imela nobenih možnosti. Nekaj mesecev kasneje bodo v Sloveniji in na Hrvaškem prve večstrankarske volitve, Slobodan Milošević bo pred volitvami v Srbiji vdrl v Narodno banko Jugoslavije in ukradel poldrugo milijardo dolarjev, ki jih bo s helikopterji JLA v apoenih po tisoč dinarjev v vrečah raznesel po srbskih mestih in jugoslovanskih kasarnah, marka bo poskočila na tečaj 1:16 in vse bo šlo v božjo mater.

Maja 1991 bosta v obupanem poskusu, da bi rešila, kar se rešiti da, v Beograd prišla Jacques Delors, tedanji predsednik evropske komisije, in Jacques Santer, predsedujoči Evropske skupnosti, in Jugoslaviji ponujala pet milijard dolarjev in pol ter pridruženo članstvo v Evropski gospodarski skupnosti. Toda bilo je prepozno. Stvari so šle predaleč, mala evropska Kitajska je prižgala motorje na svojih tankih in nikomur ni bilo več ne do Evropske skupnosti ne do hennessyja v duty free shopu.

Prav tako v teh dneh, a zdaj točno pred dvajsetimi leti, decembra 1991, sredi vojne, ki je besnela na Hrvaškem, je Ante Marković končno podpisal predajo in pred televizijskimi kamerami ob ugotovitvi, da ne obstaja več niti en organ oblasti, ki bi mu lahko sporočil svoj odstop, vrnil mandat državljanom Jugoslavije.

Dvajset let, eno celo zgodovino pozneje, prejšnji ponedeljek - samo tri dni po 87. rojstnem dnevu - je umrl Ante Marković, zadnji predsednik vlade SFR Jugoslavije. Naslednjega dne, v torek, je v Ljubljani umrl tudi njen podpredsednik Živko Pregl. V sredo nas je na televiziji nagovoril guverner Narodne banke Kitajske Zhou Xiaochuan.

Gledal sem ta nasmejani obraz in zdel se mi je, jebiga, od nekod strašno znan.

Potem sem šel dol v trgovino, kupil steklenico Badlovega vinjaka in se napil kot pristaniški delavec.