Pazi, kam usmeriš curek

V teh težkih časih za Zemljane, ko ni več mogoče računati na politike in bankirje, ko je prosvetljenih milijarderjev s kančkom empatije le še za vzorec, nam je edino v uteho prizadevanje znanosti in tehnologije, da človeštvu zagotovita boljši danes in jutri. Brez znanstvenega poguma, inovativnosti in zagledanosti v bodočnost nam rešitve ni. Zato me vsakokrat znova, ko preberem ali slišim, da je znanost naredila nov velik korak, preplavi plima optimizma. Znanstveniki so denimo po večletnih zapletenih raziskavah ugotovili, da moški v svojem življenju povprečno porabimo devet mesecev za uriniranje ali odvajanje seča ali po domače lulanje. Gre za milijarde minut letno, so ugotovili znanstveniki, po vsem svetu povsem neizkoriščenega časa, saj moški v trenutkih olajšanja bedasto buljijo v zid, požvižgavajo, se ukvarjajo s turobnimi mislimi, kako preživeti do konca meseca, ali kukajo k sosedu, da bi videli, kako mu gre, in si zato pomočijo čevelj. Kako teh devet mesecev moških urinatorjev koristno izrabiti za osebno dobrobit in širše, pa so potem raziskovali tehnologi britanske družbe Captive Media in prišli do senzacionalne rešitve. Golo brezdušno keramiko ali zid (na katerem ponavadi visijo leto dni stare reklame ali pa grafiti v slogu "Vse je sranje razen scanja" in "Tukaj se je olajšal Pero") nad pisoarjem bodo popestrili s sofisticirano igralno konzolo oziroma ekranom, na katerem bodo dedci lahko v tistih povprečnih 55 sekund lajšanja (tisti s težavami s prostato še več) odigrali kakšno igrico. Kako, se boste vprašali, ko pa je ena roka zasedena z držanjem hlačnega razporka, druga pa z..., no ja, pustimo podrobnosti. No, vidite, zato sta tu znanost in tehnologija, da najdeta odgovore na takšne izzive. Igralno palico ali joystick imajo moški namreč že v roki, infrardeči senzorji v pisoarju pa bodo reagirali na smer curka (levo-desno, gor-dol). Tako bo imel zelo obremenjen in stresu podvržen sodobni moški vsaj za časa lulanja nekaj sproščujočih in zabavnih trenutkov. Ker pa življenje in uriniranje nista samo igra, znanstveniki in inženirji že razmišljajo korak naprej. Naprava bi, vodena zgolj z usmerjanjem curka (nekako kot s prstom po tabličnih računalnikih), ponujala možnost odpiranja vrste aplikacij, omogočala bi dostop do borznih poročil, cen soje v Čilu, razporeda poletov s pariškega letališča in vsebine vašega najljubšega časopisa Dnevnika. Lahko bi med odvajanjem seča navezali videolink za opravljanje videokonference s poslovnimi partnerji ali klepet s soprogo, ki doma pripravlja kosilo. Zakaj ne bi časa, ki smo ga doslej tako brezskrbno zapravljali z buljenjem v počeno keramiko nad pisoarjem, zapolnili z reklamnimi sporočili, informacijami o zadnjih dogodkih na kairskem trgu Tahrir ali reševanjem kakšnega kviza. In vse to zgolj s preprostim usmerjanjem curka po pisoarju. Znanost nam bo, če strnemo, z vsebinsko obogatenim, doslej dolgočasnim, praznjenjem mehurja dala bolj razgledanega, zadovoljnega in dela voljnega uporabnika pisoarjev. Projekt bo odprl številna nova delovna mesta tako za proizvajalce urinarnih displejev kot tudi za vzdrževalce in tiste, ki bodo izdelovali igrice, programe in vsebine. Na svoj račun bodo prišle oglasne agencije, povečala se bo prodaja oglaševanih izdelkov in storitev, takisto delovna učinkovitost uporabnikov, stranišča bodo bolj čista, ker bodo vsi ciljali infrardeče točke v pisoarju in ne bo curljalo po čevljih. Tako preprosto, a tako genialno.

Bančni krč

Če kdo ve, da mora država stiskati lastni pas do zadnje luknje, so to narodne banke. Direktorji teh bank čivkajo establišmentu in navadnim smrtnikom venomer isto pesem, kot da bi vsi zrasli v istem bančnem gnezdu: šparaj, krči, stiskaj, stokaj, zavajaj..., kajti edino tako bo državi uspelo čez dolgih sedem let izplavati iz krize. In Hrvaška narodna banka ni nič drugačna. Žuga vladi, da bo državo ekspresno odpeljala v prepad, če ne bo strogo varčevala. Ne bo mogla spodbuditi nujnega investicijskega ciklusa, kaj šele, da bi pomagala bankam, da se izvijejo iz posojilnega krča, ali zagotovila minimalne socialne transferje. Država, ki ne varčuje, izgublja boniteto, vse dražje se zadolžuje v tujini, ogrožena je stabilnost valute, katere pes čuvaj je ravno narodna banka. Do vseh teh pomembnih ugotovitev je Hrvaška narodna banka prišla z mukotrpnim strokovnim delom, ki pa terja nekatere neizogibne manjše stroške. V dveh letih je po ugotovitvah združenja Vetrnica, nekakšnem hrvaškem WikiLeaksu, Hrvaška narodna banka za svoje nemoteno delovanje plačala raznim pogodbenikom 20 milijonov evrov. Od tega je 12 milijonov šlo za razne storitve brez javnega natečaja. Vredno si je ogledati nekatere stroškovne postavke, kajti navadnim smrtnikom se niti ne sanja, kaj vse ena narodna banka nujno potrebuje, če hoče uspešno delovati v dobrobit države. Za varovanje nepremičnin in zaposlenih je šlo osem milijonov evrov. Najem storitev zasebnega gostinskega podjetja za potrebe zaposlenih je narodno banko stal dober milijon evrov, čeprav ima banka 11 svojih natakarjev in kuharjev. Ampak, to so nesposobni šalabajzerji. Ker žejen bančni delavec sprejema slabe odločitve, je banka v dveh letih plačala 40 tisoč evrov za vodo v plastenkah, da pa zaposleni ne bi spali v pisarnah, je nabavila kavo v vrednosti 18 tisoč evrov. Vitamini so pomembni za delovanje možganov, zato je šlo za sokove vodilnih bančnikov 13 tisoč evrov. Lepo urejeno delovno okolje je predpogoj za uspešno in kakovostno delo, zato je šlo za cvetlične aranžmaje 30 tisoč evrov. Ker uspešnih in donosnih poslov ni mogoče sklepati zgolj v pisarni, so vodilni bančniki morali na dolga in naporna potovanja, kar je banka podprla z nadaljnjimi 600 tisoč evri. Prav zanima me, koliko je porabila Banka Slovenije, da je strokovno dokazala državi, da mora varčevati.