Uvodoma poudarjam, da mi avtorica kljub dejstvu, da članek govori pretežno o meni, v nasprotju s kodeksom ni dala možnosti odziva na obtožbe. S tem bi se izognila tudi objavljanju neresničnih informacij, npr. da sem predsednik nadzornega sveta FIHO (preverljivo na fiho.si) in neobstoječega Nacionalnega združenja socialnega varstva.

Morda bo novinarki v tolažbo, da je enako napako zagrešila tudi Komisija za preprečevanje korupcije, ki me je v Pojasnilu št. 137 hkrati še zmotno in brez možnosti zagovora obsodila konflikta interesov po kodeksu Socialne zbornice. Da ta velja samo za osebe v neposrednem stiku z uporabniki, kar pri meni ni primer, je potrdila tudi SZ, a komisije ni to motilo, da ne bi na napaki zgradila celega konstrukta in se pri tem zapletla v troedino vejo oblasti; izvršilno, sodno in še zakonodajno.

Dejstvo je, da opravljam več funkcij, toda za nobeno se nisem predlagal sam, na vse sem bil izvoljen demokratično in vse opravljam nepoklicno. So del invalidskega in socialnega varstva, niso pa hierarhično in še zlasti ne finančno odvisno prepletene. Očita se mi torej to, da sem preveč aktiven, kar ne ustreza tragedičnemu modelu invalidnosti.

Še hujša je obtožba, da sem trideset let s pomočjo političnih veljakov nemoteno prejemal denar za delovanje invalidskih organizacij (IO). Namerna laž ali ne, kaže na popolno nepoznavanje delovanja IO. Loterijski svet prej in FIHO sedaj financira posebne socialne programe, ne posameznikov. Sam ne dobivam nikakršnega denarja in v fundaciji sploh nisem član niti invalidske niti humanitarne komisije, ki odločata o razporeditvi sredstev.

Na nivo ad personam se ne bom spuščal, komentarja vreden pa je očitek, da sem ostanek socializma. Če je socializem, da smo ohranili socialne programe in da je naš sistem zgled novi Evropi, da. Če je socializem, da sem že štirideset let vsaj 12 ur dnevno ustvarjalno aktiven, da sem vmes iz enega kopirnega stroja zgradil podjetje, ki zaposluje 50 invalidov, in da je po vsem tem moje imetje samo na skromnih stanovanjskih površinah, tudi. In če je socializem to, da se za razliko od večine sindikalnih počitniških domov v IO ni privatiziralo popolnoma nič, potem smo ostanek socializma v najbolj žlahtnem pomenu te besede in vsa ta neprivatizirana lastnina bo ostala tudi naslednjim generacijam. Če seveda pomanjkanje sredstev ne bo prisililo IO, da za izvajanje socialnih programov prodajo družinsko srebrnino.

Glede "problema nadzora": reprezentativne IO so po zakonu zavezane nadzoru porabe in večstopenjskemu poročanju. Računsko sodišče je dvakrat revidiralo FIHO, prav tako nič manj kot pet članic NSIOS, vse na podlagi "anonimnih" prijav. Ocena računskega sodišča je bila pri vseh bodisi pozitivna bodisi mnenje s pridržkom zaradi manjših nepravilnosti, odpravljenih v toku postopka, kar je visoko nad povprečjem.

Obžalujem, da sem zopet prisiljen demantirati ene in iste očitke in da se članek bolj ne posveča jedru problema, namreč noveli. ZLPLS-D je četrta sprememba tega zakona. Z vsako je bilo delitveno razmerje za invalide slabše, vendar smo nanje pristali.

Ne glede na izjave strankarskih zlatoustk gre tudi pri tej noveli za zmanjšanje sredstev, tokrat pod eksistenčni minimum, toda enako nesprejemljivo je, da je bil zakon pripravljan in sprejet ob kršitvah zakona in konvencije ZN o pravicah invalidov, da ni znan avtor, da IO niso obravnavane enako kot RK, Karitas ali GRS in da nam odvzema pravico svobodne izbire svojih predstavnikov v svetu FIHO, ki jih bo brez jasnih meril in kriterijev določala dnevna politika. Kako zavzeto in strokovno bo strankarski izbranec, brez izkušenj na tem področju, v svetu FIHO presojal vloge ducatov IO s stotinami programov in podprogramskih sklopov, lahko samo ugibamo.

Ob tem poudarjam, da invalidi ne pristajamo na umetni konflikt s humanitarci, ki nam ga poskušajo vsiliti po načelu deli in vladaj. Naši nasprotniki niso humanitarne organizacije, tudi njihove članice v FIHO so novelo soglasno zavrnile. Naš nasprotnik je strankokracija.

Boris Šuštaršič, državni svetnik za področje socialnega varstva