Prijetno osvetljeni in dekorativno opremljeni vhodi trgovin, saj človek zelo nerad vstopi v zatemnjen prostor, ker mu daje občutek "neznane votline". Podi z izboklinami in vboklinami, zaradi katerih kolesa nakupovalnega vozička ropotajo, kot bi vozili hitreje kot v resnici, in zato upočasnimo korak. Rdečkasta osvetlitev mesa za svež in rožnat videz, rumenkasta za večjo poželjivost sirov. Dražji izdelki v višini oči in primerno osvetljeni, da se vanje ujame prvi pogled kupca, manj dragi in manj dobičkonosni proizvodi bolj pri tleh ali nad glavo. Temperatura prostora 19 stopinj Celzija, saj v takšnem ozračju potrošnik najraje nakupuje, še raje, če ga spremljajo posebne vonjave. Prijetna glasba, ki človeka spravi v dobro voljo in ga spodbudi, da si nekaj privošči.

Naše nakupe usmerja cela vrsta prodajnih trikov. To še posebej velja za nakupovalna središča. Prazne kovinske škatle, ki čakajo, da se jih napolni s poljubno, očesu in drugim čutom prijazno vsebino, ki je ne omejujejo ne vreme, ne spomeniška zaščita in druge družbenozgodovinske značilnosti prostora, ne zahteve civilne družbe, ki sicer krojijo značaj javnih površin. Zasebni trgovski centri, odprti za večji del javnosti, torej poljavni prostori, lahko postanejo popolna prizorišča zabave, družinskih srečanj, terapije, vzgoje... in seveda nakupovanja. Delujejo po svojih pravilih, zasebni varnostniki pa skrbijo, da so ta pravila spoštovana. Nakupovalna središča so idealizirani in do najmanjše podrobnosti stilizirani prostori, iz katerih so odstranjeni moteči elementi in so vanje vpeljane izključno pozitivne prvine, po katerih ljudje hrepenijo. Lahko so pravi disneylandi za odrasle (in otroke), ki jih ameriška sociologinja Sharon Zukin imenuje pokrajine moči.

Njihova moč izvira iz obvladovanja prostora, ki vključuje nadzor nad potrošniki. Ta se vrši preko nadzornih kamer in zasebnih varnostnikov, še bolj pa preko tokov informacij o potrošnikih in njihovem vedenju, ki se skriti očem javnosti prelivajo v računalniške baze podatkov in tam obdelujejo. Te analize botrujejo uvodoma omenjenim idejam, kako opremiti prostor in kaj naj se dogaja v njem, da bodo potrošniki kar najbolj zadovoljni in zapravljivi.

Če je namreč moč v preteklosti temeljila na militantnem in nasilnem (javnem) kaznovanju, se je od 18. stoletja dalje postopoma vse bolj opirala na mehkejši nadzor. Za posebej učinkovitega se je izkazal nevidni nadzor, ki ga je francoski mislec Michel Foucault pojasnil na podlagi Benthamove ideje panoptičnosti: posameznik, ki ne ve, ali je nadzorovan, se zaradi negotovosti prostovoljno podreja predpisom, da bi se izognil morebitni kazni. Za namen nevidnega nadzora, ki v toku časa ni več služil zgolj morebitnemu kaznovanju grešnikov, temveč vse bolj tudi upravljanju z življenji prebivalcev, so začele države izdelovati baze podatkov, kot so popis prebivalstva, policijski register, identifikacijski dokumenti, na njihovi podlagi pa so prebivalstvo kategorizirale v skupine in izvajale statistične analize ter tem analizam prilagajale svoje politike.

Z razvojem informacijske tehnologije so se začele uporabljati varnostne kamere in alarmi, s pocenitvijo se je zbiranje in analiziranje podatkov močno razširilo tudi med zasebnimi podjetji, že omenjenim bazam se pridružujejo vedno nove evidence osebnih podatkov, ki med drugim temeljijo na uporabi bančnih kartic, kartic zvestobe, interneta, mobilnih telefonov, drugih digitalnih aparatov. Računalniška tehnologija sedaj omogoča avtomatizirano, neosebno, skrito in vse manj transparentno nadzorovanje, se pravi vse bolj vseobsegajoč in stalen nadzor prebivalstva in potrošnikov. Nadzor zasebnega sektorja je povrh vsega še prijazen - v zameno za podatke potrošniki prejmejo ugodnosti, nagrade in popuste, nadzor pa se uporablja za ustvarjanje ponudbe po meri potrošnika. In dobička, seveda.