"Eden glavnih problemov mesta je seveda korupcija," je rekel Navadiš. "Ampak v Kabulu ni ničesar, kar ne bi bilo problem. Ceste so v pošastnem stanju. Asfaltirati moram 1500 kilometrov ulic. Lepo bi bilo imeti pločnike. Prometna policija je problem. Kanalizacija je problem. Javnega prometa ni. Imamo pa načrt razvoja mreže mestnih avtobusov."

Župan lahko dela načrte in sadi drevesa. Prihodnje leto bo na prašne površine pred hišami zasadil še milijon sadik.

"Lepo bi bilo, če bi bile ponoči ceste razsvetljene," je gledal skozi okno na obrambni zid pred mestno hišo. To je bil najnižji in najmanj zastražen zid pred vsemi zgradbami v mestu. Župan ni obseden s stražarji.

"Če se ljudje počutijo varne, bodo investirali. V načrtu imam razsvetljavo cest in parkov. Svetlo mesto je varnejše. Vsaj psihološki učinek je boljši. Ko smo postavili prve luči na cesti proti letališču, so družine prišle zvečer tja in imele piknike. Fotografirali so se pod lučmi. Stvari gredo na bolje. Tega se vsi veselimo."

Mohamed Junis Navadiš je bil edini iskreno optimističen človek, ki sem ga v tednu dni srečal v Kabulu. Inženir po poklicu si ni želel biti župan. Imenoval ga je predsednik Hamid Karzaj, ker nihče drug ni hotel kandidirati. Poteza je bila nekoliko obupana. Karzaju so dolgo časa posmehljivo pravili kabulski župan, ker ni imel vpliva na preostali del države. Navadiš je dobil mesto župana prestolnice, ki nima oblasti nad lastno državo. Najprej se je lotil problema nizkega ugleda mestnih oblasti, ki so veljale za podkupljive in pokvarjene. Za županovo pisarno in vrh mestne uprave se sedaj vsaj približno ve, da ne sprejema podkupnin. Ali vsaj, da županu ni všeč, če njegovi ljudje sprejemajo podkupnine.

"Bolje je, kot je bilo prej. Ljudi, ki so bili v službi pri meni in so sprejemali podkupnine, sem odpustil. Logično pa je, da človek, ki dela na najnižji stopnji administracije in dobi 150 dolarjev na mesec, nima dovolj za preživetje družine. Treba mu je pomagati. Iz proračuna mu damo nekaj več denarja pod pogojem, da ne sprejema podkupnin. Nekako gre."

Vsi uradniki v prestolnici imajo več oblasti kot on in razpolagajo z več denarja kot on. Generali zavezniških vojsk, ministri, mednarodni svetovalci, pogodbeni najemniki, uslužbenci nevladnih organizacij in množica uniformiranih ljudi, ki je v mesto prišla leta 2001, se premika z večjo samozavestjo kot mali brkati in plešasti župan. Navadiša od njih loči drobnarija. V dveh letih, kar je na položaju, mu je uspelo doseči minimalno stopnjo priljubljenosti. Po mestu, kjer so moderni oklepni avtomobili, hodi peš.

"Podnevi in ponoči grem po mestu," je razložil svojo neortodoksno obnašanje. "Grem na vsa gradbišča in povsod, kjer se popravljajo ceste. Tudi ob enajstih ponoči. Ljudje morajo vedeti, da je župan z njimi."

Ker nima prav veliko drugih sredstev, se je mesta lotil s propagando. Dvakrat na teden obleče uniformo uslužbencev mestnih komunalnih služb in vrh mestne uprave nažene na ulice skupaj z ekipami, ki čistijo ulice. "Veljalo je, da je to neugleden poklic, ki ga opravljajo reveži. Ko vidijo mene v tej obleki ob enajstih zvečer, se počutijo bolj varne. Če imajo ljudje zaupanje v oblast, je varnost takoj večja."

Z očitnim zadovoljstvom je rekel, da sedaj v Kabulu gradijo tudi visoke stolpnice.

En velik, zelo glasen pok

Tri visoke železne konstrukcije novih nebotičnikov pa so na strehi poveljstva zveze Nato skrbele ameriškega generala Lewisa Boona. V državo je prišel pred tremi meseci in takoj doživel septembrski napad talibanov na ameriško veleposlaništvo, ki je tik ob poveljniški trdnjavi in še bolj zastraženo od nje. Ko so pred desetimi leti v Kabul prišle prve enote ameriške vojske, je bila večina zgradb porušenih ali poškodovanih in v mestu ni bilo nič zares visokega. Zdaj je na eni strani vojaškega oporišča stala konstrukcija trinajstnadstropnega hotela. "Sedem moških v burkah je prineslo ročne metalce raket in breztrzajni top do dvanajstega nadstropja. Od tam so lahko streljali naravnost na veleposlaništvo."

Ameriški oficirji glasno poudarjajo, da so z napadom opravile afganistanske enote, ker se zveza Nato pripravlja na umik iz države. Obrambne funkcije postopoma prevzemajo Afganistanci, ki morajo nadomestiti 140.000 večinoma ameriških vojakov. Leta 2014 naj bi Afganistanci skrbeli sami zase ob zelo skrčenem kontingentu svetovalcev. Afganistanska vojska naj bi štela 352.000 vojakov.

Septembrska akcija je prišla kot neprijetno opozorilo, da so talibani še vedno sposobni napasti najbolj zastraženo tarčo v državi. "Lahko vas dosežemo kjerkoli, kadarkoli hočemo," je bilo njihovo sporočilo.

"Civilno prebivalstvo je prestrašeno in zaskrbljeno," je rekel eden od ameriških oficirjev, ki ni želel biti imenovan. "Vojaško pa akcija ni pomembna."

To je sporočilo, ki ga Afganistancem pošiljajo iz zavezniških štabov. Prepričujejo tudi sebe. Ker naj bi bili v siloviti ofenzivi talibani vojaško popolnoma onemogočeni, ne morejo zavzemati ozemlja in se odločajo za spektakularne samomorilske napade, v katerih vsi umrejo. Za nekaj ur je Kabul v šoku, vendar samo tam, kjer je udarilo. Povsod drugod življenje teče normalno naprej.

V mestu res ni videti, da bi se prebivalci ozirali, od kod bo padlo. Vendar po desetih letih vojne lahkotnost, s katero talibani pridejo v neposredno bližino središča zavezniških vojsk, vzbuja presenečenje. Ko se bodo leta 2014 tuje vojske umaknile, bo pot še bolj prosta. Zahodni oficirji zagotavljajo, da ne, ker bo do takrat razvita afganistanska vojska in bo nadzorovala teren po vsej državi. Še dve leti imajo, da jo izurijo v resno obrambno silo.

"Kaj pa ste delali deset let?" je vprašanje, ki zavezniške oficirje takoj postavi v obrambni položaj.

"V resnici se je resno delo začelo šele leta 2009. Načeloma vojna traja dobri dve leti," je skop odgovor. Pa vendar so že leta 2001 govorili, da so talibani poraženi in vojna dobljena. Kaj je bil sploh cilj operacije?

"Zagotoviti, da Afganistan ne bo ponovno postal oporišče za napade na Ameriko."

Zdelo se je, da se je to zgodilo že takoj po padcu vlade talibanov. Otroci, ki so se takrat rodili, bi morali sedaj hoditi v četrti razred osnovne šole.

"Od leta 2001 do 2005 je bil čas iluzij," je rekel drug visok oficir. "ISAF je bil skoncentriran v Kabulu in se je za malenkost razširil na sever in zahod. Razen protiterorističnih akcij smo vojaško prisotnost razumeli kot majhno stabilizacijsko silo. Stabilizirala naj bi Kabul in nekaj drugih manjših območij. Ustvarili smo nekaj varnostnih balončkov."

Zdelo se je, da bo to delovalo in da se bo država umirila sama po sebi. Tako bi moralo biti. Vendar je invazija na Irak svetovno pozornost odvrnila od Kabula. Talibani so se zaradi tega lahko okrepili, rekomponirali svoje sile in se vrnili v deželo.

"To smo opazili šele leta 2006. Začela se je druga faza. Takrat smo razširili vojaško prisotnost na jug in vzhod države in se soočili z oživljenimi talibani. Kar nekaj časa je trajalo, preden smo razumeli, kaj se pravzaprav dogaja. Šele ko je leta 2009 general McChrystal napisal svojo analizo položaja, v katerem je ugotavljal, da bomo propadli, se je položaj začel spreminjati."

Ameriški predsednik Barack Obama je Afganistan vzel kot svojo vojno. Dramatično je povečal število vojakov in napovedal novo ofenzivno strategijo, ki je temeljila na brezobzirni uporabi posebnih enot, robotskih letal in likvidacij. Vojaki so prišli nazaj z vsemi močmi in leta 2010 začeli s kontinuiranimi operacijami. Talibani so bili najprej pregnani na jug države in potem čez mejo v Pakistan. Z ozemlja Afganistana težko izvajajo bolj kompleksne vojaške operacije na ravni bataljona, ko ena enota napada na eni strani, druga drži položaj na drugi, tretja pa udari izza hrbta. Vojaki pravijo, da tega skoraj ne vidijo več in da talibani samo še nastavljajo mine ob cesti, zaradi katerih pa umirajo predvsem civilisti.

"Zdaj se začenja nova operacija paralelnega zmanjšanja števila enot, ohranjanja protiuporniških operacij in predaje države afganistanskim oboroženim silam."

Nato se zdi zelo blizu temu, da ponovno razglasi zmago.

Talibani so preprosti ljudje

Afganistanski obrambni minister Abdul Rahim Vardak je prepričan, da bo to delovalo, vendar pravi, da ne gre podcenjevati talibanov. Leta 2014 bo njegova vojska načeloma samostojna in izurjena. Okolje, v katerem deluje, pa ni predmet eksaktnih znanosti, čeprav minister kaže veliko moč. Njegovo obrambno ministrstvo je najlepše urejena hiša v mestu, obkroža pa jo velik park. Vardak je v vojni več kot trideset let. Kariero je začel kot vodja mudžahidov, ki so se v osemdesetih letih uprli sovjetski invaziji. Med uporniki in v vladi je veliko njegovih nekdanjih kolegov.

"Eno sporočilo bi moralo biti jasno," je rekel. "Leta 2014 ne bo konec zgodbe. Talibani čakajo. Tako mi kažejo obveščevalni podatki in moje lastne izkušnje iz časov, ko sem tudi sam bil voditelj upornikov. Verjamejo, da se bo mednarodna skupnost obnašala tako, kot se je obnašala leta 1989, ko so Sovjeti odšli iz države in so nas vsi zapustili. Pričakujejo, da bo država ponovno razpadla."

Strategija talibanov temelji na izkušnji, da se bo mednarodna skupnost naveličala ohranjati afganistansko državo pri življenju in da bodo imeli prosto pot nazaj. Na tem temelji njihov koncept boja. Sedaj ne morejo kaj več kot nagajati. "Talibani so res preprosti ljudje," je rekel Vardak. "Vendar znajo biti sofisticirane pošasti. Znajo uporabljati vso tehnologijo 21. stoletja, taktiko mestne gverile in so sijajni propagandisti. Hočejo zlomiti voljo mednarodne skupnosti. Iz Vietnama so se naučili, da tudi če vojska zmaga na terenu, jo javno mnenje prisili k umiku."

Mednarodna skupnost v Afganistanu je ameriški general John Allen, ki z računovodsko natančnostjo vodi vojno. Nasledil je dva mitična ameriška generala. Stanley McChrystal je ameriško vlado opozoril, da bo v Afganistanu izgubila vojno. Nasledil ga je general David Petraeus, ki je iz Iraka pripeljal novo taktiko protigverilske vojne. Ko je Petraeus odšel v Washington za šefa Cie, je Allen prevezel njegovo poveljstvo z nalogo, da do leta 2014 vojsko umakne iz Afganistana in deželo prepusti vojski ministra Vardaka. Njegov cilj je najbolj enostavno razložil diplomat, ki dela v štabu Nata.

"Kaj je naš strateški cilj v Afganistanu? Naš strateški interes je, da Afganistan ne postane ponovno platforma za teroristične napade na Zahod. Hkrati pa ne sme postati niti igrišče za lokalne sile ali destabilizirajoči dejavnik v regiji."

Glavno je, da Afganistan ne bo več dežela, ki povzroča sitnosti Zahodu.

Jaz ne živim v svetu sprave

General Allen mora to stanje nekako zagotoviti. Talibanom ponuja tri možnosti. Lahko so ubiti, ujeti ali pa se prostovoljno javijo v program reintegracije v družbo. V tem vrstnem redu.

Idealno bi bilo, če bi se večina borcev odločila, da bo sprejela možnost reintegracije, ki jo s posebnim programom ponuja afganistanska vlada. V zadnjem letu je to naredilo skoraj tri tisoč talibanov.

"Jaz ne živim v svetu sprave," je rekel general Allen. "Ampak recimo, da pride do preboja v procesu sprave. Recimo, da se večina talibanskih vojakov odloči za reintegracijo in da bodo talibani težko zapolnili bojišče s koherentnimi in relevantnimi silami. To bi občutno spremenilo število in ustroj ameriških sil v deželi."

Obstaja pa tudi možnost, da se bo večina poveljnikov skrila v Pakistanu in čakala na odhod vojske.

"Lahko delamo scenarije za najboljši izhod ali za najslabšega. Resnica pa je, da imamo dve leti časa za izdelavo natančnega načrta. Ključ je v svetovalcih in inštruktorjih afganistanske vojske, bolj kot v oborožitvi. Nekaj časa jim bomo pomagali, vendar samo do mere, ko bodo lahko sami skrbeli zase."

Do takrat njegove posebne enote v nočnih helikopterskih akcijah ubijajo enega talibanskega poveljnika za drugim, robotska letala pa isto delo opravljajo v Pakistanu. Nerodno je, ker ubijejo enega, takoj pa ga zamenja nekdo drug.

"To je res," je rekel general. "Regenerativne sposobnosti talibanov so slavne. Vprašanje pa je, ali ima novi poveljnik vodstvene sposobnosti prejšnjega. Opažamo, da je njihov vodstveni kader vse manj kompetenten. To jim dela težave pri poveljevanju in povzroča hude probleme pri učinkovitosti akcij."

Novi poveljniki srednjega ranga so pogosto bolj radikalni od svojih bolj tradicionalnih kolegov in so brezobzirni do civilnega prebivalstva. V napadih ubijajo predvsem Afganistance. To je odtujilo vaško prebivalstvo, ki predstavlja njihovo zaledje. Tam najdejo hrano, zatočišče in pomoč.

"Morali so spremeniti taktiko. Uporniki zelo poredko branijo položaj in se borijo. Če hočejo biti učinkoviti, morajo uporabiti asimetrične metode bojevanja na ravni magisterija uporniške taktike. To zanje ne deluje več. Ne izbirajo dobrih krajev za zasede, hitro so nevtralizirani, vse bolj se morajo zanašati na eksplozivne naprave. Eksplozivne naprave so vedno bolj površinske in na hitro postavljene. Z vedno večjim številom ubitih poveljnikov srednjega ranga se njihova operativna sposobnost vedno bolj manjša. Njihovi vojaki se sprašujejo, ali naj v teh pogojih nadaljujejo z bojem. Formalna in neformalna reintegracija se jim kaže kaže kot pametna alternativa."

Vendar tudi talibani niso neumni. Namesto v frontalni napad gredo v klasičen teroristični napad v prestolnici. To meša račune županu Navadišu, ki bi namesto vojsk v mestu rad videl investitorje. Da se podre občutek nelagodnega miru, ki preveva Kabul, je potrebno zelo malo. Majhna skupina, čim manjši napor, kar največja vidnost napada. Talibani potrebujejo samo velik pok. Vseeno je, kaj veliki pok zruši, važno je, da glasno poči.

Safia Sadiki je bila delegatka v tradicionalni skupščini loja džirge, ki se je končala pred dvema tednoma. Rekla je, da še tako glasno pokanje talibanom ne bo vrnilo vpliva v državi. "Ko so vladali, so se na smrt zamerili afganistanskim ženskam," je rekla. Ženske pa so več kot polovica prebivalstva države. Prepričana je, da se je položaj spremenil. V desetih letih, odkar talibani ne predstavljajo več nobene formalne oblasti, se je družba ravno dovolj premaknila, da bodo ženske v njej spremenile ravnotežje moči. "Ženske talibanom nikoli ne bodo odpustile tega, kar so počeli. Nikoli. Če bodo hoteli nazaj na oblast, bomo ženske prijele za orožje."

Zvenelo je sijajno.

To podobo pa je z mrzlo vodo polil princ Abdul Ali Seraž, ki je ustanovil nacionalno koalicijo za dialog z afganistanskimi plemeni. Rekel je, da je Afganistan hkrati moderna in konservativna družba. Ve, o čem govori. Seraž je potomec afganistanskih kraljev in močno navezan na tradicijo. "Ampak v sedemdesetih letih sem imel največjo diskoteko v Kabulu, v katero so hodile ženske v minikrilih. To ni bil problem. Eni smo živeli moderno življenje, drugi so od žensk zahtevali, da nosijo burke."

Do države, ki jo bodo za seboj pustile okupacijske vojske, pa je močno zadržan. "Leta 2001 so imeli možnost, da počistijo z vsemi vojaškimi voditelji in jih onemogočijo. To so ljudje, ki imajo roke krvave do ramen." Naštel je nekaj ministrov v Karzajevi vladi in mednje prištel tudi ubitega profesorja Rabanija. "Pustili so jih na vodilnih položajih in jim dali v roke moč. Odpustili so jim vse, če so bili sovražniki talibanov. Slika miroljubne družbe sožitja se lahko čez noč podre. To so težavni ljudje."

Izzvenelo je kot temačna napoved. Svetla vojaška zmaga utegne za seboj pustiti mračno družbo.

"Ne, ne. To ne bo šlo tako," je nasprotovala poslanka Nahid Farid, ki je bila s šestindvajsetimi leti izvoljena v parlament. Med zasedanji piše doktorat, ki ga bo zagovarjala čez pol leta. "Ta dežela ima mnogo obrazov. Ena plat je strašljiva. Eden od njih pa je tudi obraz sodobne politične družbe. Jaz sem bila izvoljena v konservativnem okolju, kjer so dvakrat prešteli vsak glas. Za ohranitev tega se ne bom borila sama."

Zdržati se da vse. Treba je le imeti veselje do preživetja.