Trasa za drugi tir železniške proge Divača-Koper ima na območjih s podzemnimi vodnimi viri dva predora. V predor T1 vstopi že blizu Divače, na koti nekaj nad 400 metrov. Od tod se skozi za vodo prepustne zakrasele apnence, malo pred koncem pa še skozi zelo slabo prepustne flišne plasti spušča do izstopa na koti okoli 300 metrov v dolini Glinščice. V predor T2 pa vstopi v dolini Glinščice na koti nekaj pod 300 metrov in izstopa ob Kraškem robu na koti približno 200 metrov. Sprva poteka skozi flišne plasti, nato pa večinoma skozi močno zakrasele apnence. Ali izvedba teh dveh predorov res ogroža vodne vire in ima s tem povezane čezmejne vplive? In če je to res, ali so ti konflikti rešljivi?

Z območja predora T1 odteka kraška podzemna voda proti podzemnemu toku Notranjske Reke in v Italiji ležečemu izviru reke Timave. V velikih kraških jamah naj bi bila na območju predora podzemna voda na kotah od 156 do 200 metrov (IZRK ZRC SAZU, 2010). Podatki iz vrtin pa kažejo, da lahko v razpokanih kamninah med velikimi kraškimi kanali gladina podzemne vode občasno sega nad traso predora. Hidrogeologi (GeoZS, 2010) ocenjujejo, da odteka z območja predora 80 do 260 litrov vode na sekundo.

Kako je z vplivom gradnje predora T1 na vodne vire in izvir Timave? Ve se, da je zaradi varovanja teh virov predor treba izdelati vodotesno. Zaradi varnosti delovišča pred vdori vode pa ga je treba začeti vrtati od nižje ležečega vhoda. Edini vpliv na vodne vire bo zato odvod med gradnjo predora občasno dotekajoče vode iz povirja Notranjske reke in Timava v dolino Glinščice. Trdim pa, da se reševanju vodne oskrbe Slovenske obale ni moglo zgoditi nič lepšega, kot je ta predor na progi Divača-Koper.

Naj spomnim, da je MOP maja 2011 odobril 20 milijonov evrov za povečanje obsega črpanja v že obstoječem črpališču Klariči pri Brestovici in obnovo 50 kilometrov cevovoda do Dekanov ter gradnjo novega cevovoda od Rodika preko Barke na višini 615 metrov do izvira Bistrice, ki ima 100 litrov vode na sekundo presežka. Vlaganja v črpališče Klariči z nivojem podzemne vode le nekaj metrov nad nivojem morja so namenjena vodni oskrbi Kopra in slovenskega obalnega območja. Da bi jo lahko pripeljali do Slovenske obale, jo je treba s črpanjem dvigniti do Rodika. Torej za nekaj nad 600 metrov. V predoru pa lahko z vodnjaki zajamemo dovolj podzemne vode za vodno oskrbo Slovenske obale. In te vode ne bo treba s črpanjem dvigati 600 metrov visoko! Občasno bo v zajetja na kotah okoli 350 metrov iztekala sama, večinoma jo bo treba s črpanjem dvigati le za nekaj deset metrov, nikoli pa za več kot 150 do 200 metrov. Vzdolž železniške proge bo lahko nato samodejno odtekala proti Kopru oziroma Dekanom. Z rešitvijo vodne oskrbe iz predora T1 na progi Divača-Koper zmanjšamo potrebno dviganje vodni oskrbi Slovenske obale namenjene vode z nekaj nad 600 metrov na povprečno le nekaj deset metrov. Znano pa je, da znašajo stroški energije za črpanje podzemne vode pri oskrbi s pitno vodo dolgoročno do 80 odstotkov vseh stroškov. Odmislimo zato stroške obnove cevovoda od Klaričev do Dekanov! Samo prihranek 400 do 500 metrov črpalne višine bi imel dolgoročno velik vpliv na stroške pitne vode na Slovenski obali. V predoru zajemamo vodo iz istega povirja kot v Klaričih. Le precej kilometrov bliže Kopru, na višji koti in potencialno manj ogroženo z onesnaženjem. Kje so tu negativni vplivi predora na vodne vire in na izvir Timave? Jaz jih ne vidim. Nasprotno pa vidim izjemno razvojno priložnost!

Z višje ležečega severnega dela predora T2 odteka kraška podzemna voda proti kraškemu izviru Boljunec v Italiji. In z njegovega nižje ležečega južnega dela proti kraškemu izviru Rižane. Tu so zato stvari bolj zapletene.

V vplivnem območju izvira Rižane in torej v varstvenem pasu rižanskega vira pitne vode poteka po podatkih opazovalnih vrtin predor v manjšem delu občasno pod nivojem kraške podzemne vode, v pretežnem delu pa nad njim. Odlok o zaščiti tega vira pitne vode dovoljuje gradnjo predora nad gladino podzemne vode (tako je bila omogočena izdelava avtocestnega predora), ne pa tudi pod njeno gladino. Vendar je z zajetji podzemne vode v predoru mogoče doseči, da se bo ta ves čas gradnje in obratovanja nahajal nad nivojem podzemne vode. V predoru zajeto vodo je mogoče vzdolž proge odvesti proti Kopru in porabiti za oskrbo s pitno vodo. Konflikt s predpisom o prepovedi gradnje predora pod gladino podzemne vode je torej mogoče preseči brez količinske izgube vodnega vira. V predoru bi namreč zajeli le vodo, ki bi jo tudi sicer zajeli v Rižani.

Logično se tu zastavlja vprašanje, čemu potem delati zajetje v predoru in trošiti denar. Iz treh razlogov. Prvič, gradnja drugega tira železniške proge Divača-Koper je za Slovensko obalo in Koper tako pomemben in stroškovno zahteven razvojni projekt, da bodo dodatni, s tem zajetjem povezani stroški skoraj zanemarljivi. Drugič, zajetje v Rižani je potencialno ogrožen vodni vir. Razlitje nafte na cesti Reka-Kozina ga je svojčas že začasno izločilo iz uporabe. Zajetje v predoru bi bilo od te ceste neogrožen vodni vir in bi povečalo varnost oskrbe s pitno vodo. In tretjič, iz zajetij v predoru bo voda pretežno odtekala samodejno. Dolgoročno bodo manjši stroški energije v veliki meri odtehtali vložek v nov vodovod.

Ostane še problem čezmejnih vplivov na za ribogojnico zajeti izvir Boljunec. V vplivnem območju tega izvira je ob načrtovanem predoru gladina podzemne vode v velikih kraških jamah na kotah od 219 do 269 metrov (IZRK ZRC SAZU, 2010) in torej pod predorom. Opazovalne vrtine pa kažejo, da je v razpokani kamnini njena gladina stalno nad predorom (IRGO Consulting, 2010). Zato je z načrtovanjem gradnje predora je treba doseči, da bo predor v tem predelu izkopan v sušnem obdobju, ker bo tedaj njegov vpliv na podzemne vode najmanjši. Kljub temu bo treba tudi tedaj iz predora odvesti nekaj vode, ki bi sicer napajala izvir Boljunec. Z gradnjo povzročeni kratkoročni čezmejni vpliv in s tem nastali konflikt je mogoče rešiti na dva načina: prvič, z zagotovitvijo denarnega nadomestila ribogojnici v Boljuncu za čas delne izgube vode; ali, drugič, z izvedbo premostitvenega cevovoda, ki bi ribogojnici v Boljuncu odvedel med gradnjo predora vanj dotekajočo in zato njenemu izviru odvzeto vodo. Slednje bi bilo sicer veliko bolj zahtevno, a v primerjavi s stroški gradnje železniške proge od Divače do Kopra stroškovno še vedno zanemarljivo.

Od ministrstva za promet ne moremo zahtevati, da pozna desetletne težave slovenskega obalnega pasu in Koprščine pri oskrbi s pitno vodo. Tako kot ni mogoče pričakovati od Rižanskega vodovoda, da pozna projektne rešitve pri načrtovani železniški progi Divača-Koper. Kdo je torej v naši državi dolžan, da opazi morebitne sinergije med različnimi v okolju in pri uporabi naravnih virov nastajajočimi projekti? Kdo naj zagotovi, da bo reševanje kompleksnih problemov upravljanja okolja in gospodarjenja z vodnimi viri izrabljeno kot razvojna priložnost in ne kot razvojna blokada? Zdi se, da nihče. Zato vse v načrtovanje drugega tira Divača-Koper in oskrbo Slovenske obale s pitno vodo vpletene strani pozivam, naj vendar presežejo nastale blokade in izkoristijo prikazane razvojne priložnosti.

Miran Veselič, Ljubljana