V njegovem laboratoriju so že v zgodnjih 80. letih prejšnjega stoletja izolirali genotipa HPV 16 in 18, ki sta najpogostejša in povzročata okoli 70 odstotkov primerov raka materničnega vratu. V zgodnjih 90. letih so tudi epidemiološke študije potrdile povezavo med HPV in rakom materničnega vratu, od leta 2006 pa je na voljo tudi cepivo, ki zaščiti proti najbolj pogostim in nevarnim tipom HPV. Prof. Harald zur Hausen je na tiskovni konferenci na Inštitutu za mikrobiologijo Medicinske fakultete v Ljubljani včeraj odgovarjal na vprašanja o svojem raziskovalnem delu in cepljenju proti HPV.

Povedal je, da je razočaran nad dejstvom, da nekateri starši ne dovolijo cepljenja svojih hčera proti HPV. Za to je več razlogov, je povedal: starši o cepljenju nimajo dovolj informacij, o tem pa so pogosto slabo informirani tudi zdravstveni delavci in politiki, ki krojijo zdravstveno politiko. V nekaterih okoljih k negativnim stališčem pripomore religija, strah pred večjo promiskuiteto, ki naj bi sledila cepljenju, sramežljivost pri pogovorih o boleznih, ki se prenašajo spolno, delno pa je to posledica razlogov, ki jih sam ne more povsem doumeti - na primer da ne bi smeli intervenirati proti naravnim povzročiteljem bolezni.

Stranski učinki

Kontroverznost cepiva proti HPV je povezana tudi s stranskimi učinki: "Poročajo o smrtnih primerih, nevroloških zapletih in drugih dogodkih, ki naj bi nastali po cepljenju. Kadar so ta poročila podrobno preiskali, ti dogodki po mojem vedenju niso bili v ničemer povezani s cepljenjem. V Avstraliji so izvedli raziskavo, v kateri so skozi daljše časovno obdobje spremljali, kaj se je zgodilo po aplikaciji 300.000 odmerkov cepiva: poročali so o 25 resnejših stranskih učinkih in po natančnem preučevanju so ugotovili, da so bili v le treh primerih posledica cepljenja - šlo je namreč za alergijo na proteine, ki jih vsebujejo cepivo. To pomeni en resen stranski učinek na 100.000 odmerkov cepiva."

Še ena primerjava: v Nemčiji imajo vsako leto okoli 50 nerazložljivih smrti v starostni skupini od 15 do 20 let; z uvedbo cepljenja proti HPV se to število ni povečalo, nekoliko se je celo zmanjšalo. "Ni prav nobenega dokaza, da cepljenje poveča delež umrljivosti," je zatrdil.

Cepiva brez vsakršnih stranskih učinkov žal ni, vendar pa moramo videti tudi prednosti, ki jih prinaša cepljenje: te pa so ogromne - z njim preprečimo velik delež raka ter tudi kirurške posege zaradi predrakavih sprememb.

"Koliko raka lahko preprečimo, v strogem znanstvenem pomenu še ni potrjeno, ker se rak razvije 15 do 25 let po okužbi s HPV, prve klinične študije pa so stare šele 8 do 9 let, cepljenje pa izvajamo šele od leta 2006. Počakati moramo še 15 let, da bomo dobili statistično pomembne rezultate o zmanjšanju obolevnosti za rakom na materničnem vratu. Že zdaj pa imamo statistično pomembne podatke o zmanjšanju predrakavih sprememb," je povedal.

Kljub cepljenju pa še vedno potrebujemo presejalne programe za odkrivanje raka na materničnem vratu, saj cepljenje trenutno prepreči le 70 do 80 odstotkov tega raka. V prihodnosti pa se bodo zagotovo spremenile metode presejanja: tako bo večji poudarek na iskanju genotipov HPV z visokim tveganjem za razvoj raka. "Študije kažejo, da ima boljšo napovedno vrednost, ali se bo razvil rak, če ugotovimo te tipe virusov, kot pa če opravljamo običajno histološko preiskavo celic." Spremembe bo doživelo tudi jemanje brisov materničnega vratu, saj jih bodo ženske jemale same, drugačno pa bo tudi delo ginekologov. Ti se bodo manj srečevali z rakavimi spremembami, manj bo kirurških posegov na materničnem vratu... Take spremembe že opažajo v Avstraliji, kjer izvajajo obsežen program cepljenja proti HPV.

Velikanske prednosti cepiva

Cepivo je po njegovem mnenju sicer še vedno veliko predrago; farmacevtski podjetji, ki ga proizvajata, promovirata tudi cepljenje odraslih spolno aktivnih žensk, čeprav so se jasni učinki pokazali le pri osebah, ki še niso spolno aktivne, je povedal zur Hausen. Opaža tudi, da se promovira predvsem zaščita pred rakom, povsem pa so opustili promocijo zaščite pred rakavimi spremembami, kar je tudi izjemno pomemben vidik cepljenja: "V Nemčiji imamo 6500 primerov raka na materničnem vratu na leto, a 140.000 žensk - to je 25-krat več - doživi kolposkopijo, biopsijo in konizacijo, kar vse povzroča zaplete v nosečnosti, prezgodnje porode in večjo splavnost," je opozoril.

Zanimivo je, da farmacevtska industrija sredi 80. let prejšnjega stoletja ni prepoznala potenciala cepiva proti HPV: zaključili so, da za cepivo ne bi bilo tržišča, in povsem napačno trdili, da ima vsak posameznik protitelesa proti humanim papiloma virusom. Zato so prekinili financiranje razvoja cepiva, kar je po mnenju zur Hausna mnenju zakasnilo razvoj cepiva za štiri do pet let.

Cepiti je smiselno tudi fante

Prof. zur Hausen zelo podpira, da bi proti HPV cepili tudi fante. Tudi ti se namreč s HPV okužijo enako hitro kot dekleta in učinkovito prenašajo virus na partnerice. "Z vidika preventive proti raku na materničnem vratu bi bilo bolj učinkovito, če bi cepili zgolj fante in ne dekleta. Za cepljenje fantov je še nekaj argumentov: rak ustne votline in grla ter rak analnega predela so bolj pogosti pri moških kot pri ženskah. Prepričan sem, da imamo s cepljenjem proti HPV priložnost, da odpravimo te tipe rakov, saj se pojavljajo le pri ljudeh. Če želimo do tega cilja priti hitreje, moramo cepiti oba spola; če cepimo le en spol, lahko verjetno dosežemo enak rezultat, a bo trajalo veliko dlje," je povedal zur Hausen, in še, da ga argument, da bi bilo cepljenje obeh spolov predrago, ne prepriča.

Obstoječi cepivi proti HPV vsebujeta dva oziroma štiri genotipe onkogenih HPV. Nekaj farmacevtskih podjetij že proizvaja 8- do 9-valentno cepivo, ki bo pokrilo 90 odstotkov genotipov HPV, ki povzročajo raka na materničnem vratu. To bo pomemben napredek, upa pa, da to ne bo spet dvignilo cene cepiva, se namuzne zur Hausen. V predklinični fazi raziskav pa je tudi že cepivo, narejeno na drug način, ki naj bi zaščitilo proti vsem tipom infekcij s HPV.

Pred rakom ni zaščiten nihče

Harald zur Hausen je svoje raziskovalno delo posvetil povezavi med infekcijskimi boleznimi in rakom. Globalno gledano je približno 21 odstotkov raka povezanih z infekcijami, je povedal. Tako infekcije s paraziti povzročijo 1 odstotek raka, predvsem raka mehurja v delti Nila v Egiptu, infekcij jeter na Tajskem in južni Kitajski, infekcija z bakterijo Helicobacter pyroli pa je glavni vzrok za raka želodca; 10 odstotkov raka želodca povezujejo z okužbo z virusom Epstein-barr. Ta virus je povezan tudi z razvojem Burkittovega in Hodgkinovega limfoma ter nazofaringealnega karcinoma; humani herpes virus tip 8 je odgovoren za Kaposijev sarkom pri bolnikih z aidsom, virus hepatitisa B in C sta povezana z rakom jeter, virusi povzročijo maligne tumorje kože pri bolnikih z oslabljenim imunskim sistemom in starostnikih ter drugo, je našteval zur Hausen.

"Pred rakom ni zaščiten nihče," je opozoril. Razložil je, da je rak zelo pogosto nesreča, ki se zgodi v celici neke osebe. Na primer: 60 do 80 odstotkov spolno aktivnih ljudi se okuži z onkogenimi tipi HPV v nekem obdobju življenja, a bo le odstotek izmed njih razvil raka. Velika večina ljudi se namreč znebi infekcije s pomočjo imunskega sistema, to pa ne uspe le tistim "nesrečnim posameznikom", ki so pridobili posebno mutacijo v celicah. "Tveganje za nastanek nekaterih vrst raka lahko povečamo, če na primer kadimo, pijemo veliko alkohola, smo zelo debeli... A ni načina, s katerim bi se lahko v bližnji prihodnosti popolnoma zaščitili proti raku." Izjemo, kot rečeno, predstavljajo rakava obolenja, ki jih povzročajo HPV in hepatitis B, saj se proti tem virusom lahko zaščitimo s cepljenjem.

V raziskovanju raka je treba odgovoriti še na veliko ključnih vprašanj, tako z vidika preventive in diagnostike kot zdravljenja. Pri preventivi je na primer pomembno, da moramo bolje razumeti vzroke za nastanek raka. Pri velikem število zelo razširjenih rakov, na primer raku dojke, jeter, želodca, trebušne slinavke, debelega črevesa in možganov, je znanih že mnogo genetskih dejavnikov, in vemo, da nekatere genetske modifikacijo povečajo tveganje za njihov razvoj; vemo pa tudi, da zgolj genetske modifikacije niso dovolj in da so za nastanek raka potrebni tudi drugi dogodki, ki se zgodijo znotraj celice. Ta mehanizem je človek verjetno razvil skozi evolucijo, da ga varuje pred rakavimi celicami. "V skoraj vseh primerih je geneza raka posledica sinergije različnih dejavnikov: genetskih, kemičnih, fizičnih... Mislim, da smo v raziskovanju raka naredili zgodovinsko napako s tem, da smo se tako zelo usmerili na posamične dejavnike, namesto da bi jih preučevali kot celoto," je povedal.