Najpomembnejši je seveda dvoglavi Stol (Veliki, torej najvišji, in Zabreški Mali, le nekoliko nižji, s Prešernovo kočo na temenu), vendar v njegovi dolgi gmoti gorniško veliko veljajo tudi na vzhodu stoječe Orlice, lepo koroško ime za greben, ki mu Nemci pravijo Celovška špica (Klagenfurter Spitze) in se prek Jelenčkov (Edelweissspitzen) spusti na prostrano sedlo Belščica, ter seveda mogočni greben, ki kot visoko gorsko hrbtišče sega daleč na zahod, na sedlo Medvedjak in še dlje, prek prostrane Struške tja do ljubeznive Golice s prijazno kočo tik pod vrhom.

Odličen gorniški cilj

Tam, kjer se ta visokemu slemenu in dolgi grbi podoben Stolov greben prek Potoškega Stola in Vajneževega sedla še enkrat požene v nebo več kot dva kilometra visoko, stojita dva brezpotna, vendar lahko dostopna vrhova, Vajnež (2104 m) in Mali vrh (2017 m). Tej severozahodni Stolovi gmoti domačini globoko spodaj, na Koroški Beli in Jesenicah, pravijo Belščica, ki je seveda veliko bolj vzvišena kot istoimensko sedlo na vzhodnem robu pogorja in komaj kaj nižja od glavnega vrha, vendar prav zaradi mogočnikove bližine in njegovega prevladujočega položaja izgublja pomembnost, pa naj zremo k njej z gorenjske ali koroške ravnine. Vendar le na videz, na prvi pogled. Ko se z njo soočimo neposredno, ko nam spregovori v vsej svoji žlahtnosti, še posebno pozimi, ko se tam zgoraj znajdemo s smučmi ali pa kakšnega prelestnega jesenskega dne splezamo nanjo po vznemirljivo izpostavljeni "Skalaški poti" čez Viševnik, ugotovimo, da gre za odličen gorniški cilj in za mogočno karavanško goro, ki si lasti celo višinsko prvenstvo v jeseniški občini.

Na najvišjega v Belščici, na Vajnež, se je najbolj priporočljivo vzpeti z juga, z Javorniškega rovta nad Koroško Belo, kjer od umetnega jezerca na Pristavi krenemo v globoko dolino Medjega dola in se po njej vzpnemo na prostrane pašnike sedla Seča. Tukaj stopimo na Slovensko planinsko pot, ki povezuje Stol z Golico, in po njej krenemo proti vzhodu. Pot nas popelje nad globoko kotanjo Rido, se vzpne na stranski vrh Kamnitnik in v dolgem loku prek južnih pobočij Belščice zavije na Vajneževo sedlo med našim vrhom in Potoškim Stolom. Od tod na vrh zahodneje stoječega Vajneža ni več ne daleč ne zahtevno, zato pa toliko bolj razgledno, saj stopamo po robu med sončnimi južnimi prostranstvi, kjer prevladujejo krotka prostranstva pašnega sveta, in strmimi melišči ter skalnimi podrtijami senčnih severnih strmali.

Veliko bolj vznemirljiva in tudi zahtevnejša je "Skalaška pot" s Seče po grebenu prek Viševnika (med obema vojnama v preteklem stoletju so jo nadelali člani kluba Skala), ki nas ob sicer redkih, a zanesljivih varovalih, predvsem pa ob zvrhani meri lastnega gorniškega znanja, pripelje na zahodni rob Belščice (Brezov vrh) in od tam ves čas po grebenski rezi na vrh Vajneža.

S severne, koroške strani se je najprimerneje vzpeti na Sečo in naprej na Vajnež iz Medvedjega dola (Bärental) nad Bistrico v Rožu (Feistritz im Rosental), od Koče pod Stolom (Stouhütte) ves čas po dobro uhojeni in zaznamovani poti. Zahtevnejši in predvsem veliko napornejši je vzpon iz zatrepa Medvedjega dola, s Trate (Johannsen Ruhe), skozi goste zaplate ruševja in po prostranem melišču Dolge riže visoko pod Vajneževo sedlo ter prek krušljivega, s skrotjem prepredenega sveta na sedlo in po lahkem vzhodnem grebenu na vršno sleme. Tudi Vajnež ne bo zatajil pregovornega karavanškega bogastva - bogastva širnih, od obzorij do obzorij segajočih razgledov.