Slabim novicam in negotovosti ni in ni videti konca. Praktično vsaka država se sooča s svojimi težavami, ki pa se vse odražajo v naraščajočem in povsem upravičenem nezadovoljstvu ljudi na vsakem koraku. V takšnem temačnem stanju je svet zakorakal v najbolj praznični mesec v letu - mesec, ki ga Slovenci tako radi imenujemo "veseli december" - in le upamo lahko, da nam mežikajoče luči vsaj za nekaj časa v naše življenje vrnejo nekaj tako potrebne radosti in svetlobe.

Prva adventna nedelja, poznonovembrska uvertura v decembrsko praznično obdobje, je mimo; ogromna smreka sredi Prešernovega trga že potrpežljivo čaka na svojo razsvetlitev, 3. december. Takrat bo Ljubljana, po kratki kulturni prireditvi in govoru našega župana, tradicionalno zasijala v soju rumeno-modrih prazničnih luči. Dogodek pod imenom Ljudje, prižgite luč! je posvečen rojstvu našega največjega pesnika, ki dogodek vsako leto spremlja s svojega častnega položaja na lastnem trgu, in simbolično tudi Franu Milčinskemu - Ježku, mojstru duhovitega pisanja in avtorju pesmi, po kateri je dogodek dobil ime. Istočasno se bo, prav tako na Prešernovem trgu, začel tridnevni Miklavžev sejem, na katerem bodo lahko obiskovalci kupili prikupna darilca ali pa dobili navdih za obdarovanje ob svetem Miklavžu s 5. na 6. december. Ljubljančane in obiskovalce pa bo tudi letos razveselil sprevod tega svetega moža, prepoznavnega po svoji škofovski kapi, palici, zlato-belem ogrinjalu in beli bradi, ki se mu bodo, tako kot vedno, pridružili vragi in parklji, opremljeni z verigami, ter zbor angelčkov.

Vsak izmed nas se živo spominja Miklavževih obiskov v otroštvu. Pri nas doma sva z bratom na predvečer miklavževega na mizo postavila globoke jušne krožnike ali pa še bolje skledo za solato - skratka nekaj čim večjega, da bi bilo tudi daril več. Naslednje jutro naju je pričakalo pisano obilje suhega sadja, orehov, rozin, mandarin, testenih parkljev in pa obvezna šiba - tako, za vsak primer. Včasih, če je bil Miklavž še posebno radodaren, se je v kupu našel tudi kakšen par nogavic, nekoč celo kaseta skupine Spice Girls, ki je bila seveda čisti presežek. Potem je tu še pristni strah pred parklji in rožljanjem njihovih verig, zaradi katerih se tesneje stisneš k staršem in se (vsaj nekaj časa) lepo obnašaš. Podobne spomine na Miklavža imamo vsi. A kdo je pravzaprav ta mož, ki je odgovoren za spomine na sladke zaklade našega otroštva?

Sveti Miklavž oziroma sveti Nikolaj je bil krščanski škof, ki je v 4. stoletju živel v Mali Aziji. Sveti Nikolaj mu pravimo, ko govorimo o resnični zgodovinski osebnosti, z Miklavžem pa mislimo na dobrega moža, obdarovalca otrok. Letnici njegovega rojstva in smrti nista povsem znani, vemo pa, da se je rodil bogati družini v vasi Patara v današnji Turčiji in da je vse podedovano bogastvo kmalu razdal revežem. Njegovo rojstvo je bilo darilo njegovim staršem, ki so si, ko so bili že v letih, zaželeli sina. A Nikolaj - njegovo ime v stari grščini pomeni "zmaga ljudstva" - je starše kmalu izgubil in se na pobudo materinega brata posvetil duhovniškemu poklicu. Škof je postal po naključju, in sicer ko je po vrnitvi z romanja v sveto deželo prestopil prag domače cerkve, so ga obvestili, da so se po smrti njegovega strica dogovorili, da prvemu, ki tisti dan stopi v cerkev, pripade ta položaj. Zaradi nenaklonjenosti krščanstvu določenih rimskih cesarjev je bil dolgo primoran živeti celo v ječi, na koncu svojega življenja pa se je v visoki starosti vrnil v kraj, kjer je bil posvečen v duhovniški poklic, in tam domnevno umrl 6. decembra. Danes se na ta dan praznuje njegov god.

Njegovo neizmerno priljubljenost, ki je začela naraščati po 10. stoletju, gre pripisati njegovi nesebični darežljivosti in dobroti. Takšne lastnosti te vedno prikupijo ljudem, kar velja tudi za legende, ki so se razvile v zvezi z njegovim življenjem in delovanjem. Po eni naj bi pred medlo prihodnostjo zaradi revščine rešil tri sestre, ki jih je neke noči skozi okno obdaril s tremi kepami zlata, ki so poskrbele za bogato doto. Iz te legende naj bi izviralo tipično obdarovanje z jabolki, ki simbolizirajo podarjene zlate kepe. Znan je tudi kot rešitelj študentov in mornarjev, ki jih je obvaroval pred brodolomom, zato ni presenečenje, da je zavetnik krajev ob vodnih poteh. Tam stoji veliko njemu posvečenih cerkev. Ena takih je med drugim ljubljanska stolnica oziroma stolnica svetega Nikolaja, ki stoji tik ob Ljubljanici, kjer so se včasih ustavljali čolnarji. Poleg nje imamo v Sloveniji še ogromno drugih cerkva, posvečenih temu čudodelnemu svetniku; njegovo ime nosijo številne cerkvice ob Dravi od Dravograda do Ormoža, pa ob drugih štajerskih rekah, bazilika v Novem mestu, stolna cerkev v Murski Soboti... Po vsej Sloveniji jih je približno dvesto, kar nam o Miklavževi slavni dobroti pove več kot tisoč besed.

Letos nam lahko njegovi nauki pridejo še posebno prav. Gre za pristen praznik, ki ga pri nas praznujemo že od nekdaj - prva pisna omemba Miklavževega obhoda s kostumiranim Miklavžem, angeli in parklji sega v leto 1839 - in ki nas lahko v času, ko se delovanje našega družbenega sistema čedalje bolj postavlja pod vprašaj, ko je svet prišel tako daleč, da so Američani v boju za znižane izdelke pripravljeni več noči šotoriti pred nakupovalnimi kompleksi in proti tekmecem v človeškem stampedu celo poseči po solzivcu, ko se pred takimi centri dogajajo oboroženi ropi z ravnokar kupljenim blagom naloženih strank, veliko nauči o dobrih starih vrednotah. Spomni nas lahko na srečo, ki se skriva v majhnih stvareh: v času, ki ga preživimo z družino v pričakovanju na praznike z dušo, v prgišču suhih sliv, vonju po lupini mandarin, sprehodu po praznično okrašenem mestnem jedru. Daje nam priložnost, da se spet zavemo naše človeške sposobnosti, da lahko brez denarja oplemenitimo življenje drugega. Sveti Miklavž nam kliče iz groba: "Zgrabite jo z obema rokama!"