"To je zgodnja faza klinične študije sistema zaprega dovajanja inzulina, take študije pa trenutno izvajajo v šestih centrih po svetu," je prof. dr. Tadej Battelino, predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove Pediatrične klinike UKC Ljubljana, prejšnji četrtek predstavil projekt in pohvalil dosežek klinike. Podobno študijo so zunaj bolnišnice pred dvema mescema prvi na svetu izvedli v Izraelu, s strokovnjaki Univerze v Tel Avivu pa sodelujejo tudi ljubljanski zdravniki.
Povezava črpalke in senzorja za merjenje glukoze
Diabetes je še vedno "trdno" neozdravljiva bolezen, je povedal Battelino. Število bolnikov z boleznijo tipa 1 narašča; raziskave matičnih celic še niso dale želenih rezultatov in upanje za bolnike v tem trenutku predstavlja edino to, da se delovanje trebušne slinavke nadomesti z mikroračunalniško vodeno napravo, ki bo sama v celoti odmerjala dodajanje inzulina. Zdravljenje diabetesa tipa 1 so v preteklosti poenostavili z uporabo inzulinske črpalke, ki v podkožje bolnika neprekinjeno dovaja tako imenovane bazalne odmerke inzulina. Bolnik si mora sam dodajati bolusne odmerke, ki jih odmerja glede na potrebe in glede na višino sladkorja v krvi, ki si ga mora izmeriti štiri- do šestkrat na dan. Deset let je v uporabi tudi senzor za neprekinjeno merjenje glukoze v podkožju.
V sistemu zaprte zanke so strokovnjaki povezali inzulinsko črpalko in senzor za neprekinjeno merjenje glukoze prek računalniškega algoritma s ciljem, da bi ta sam določal, koliko inzulina bolnik v tistem trenutku potrebuje, in torej intervencije bolnika več ne bi bile potrebne. "Vendar so to zdaj še sanje," je Battelino namignil na ime mednarodnega projekta, v okviru katerega izvajajo študijo. Težavo predstavlja predvsem to, da so meritve sladkorja v podkožju manj natančne kot meritve sladkorja v krvi ter da se inzulin dovaja v podkožje in zato učinkuje počasneje, kot če se izloča v kri, kot je to pri zdravem človeku. Kljub tem omejitvam so v svetu začeli preizkušati ta sistem, in sicer v bolnišnicah, kjer so bolniki pod neprestano kontrolo.
Zaprto zanko so začeli aprila letos preizkušati tudi pri otrocih, ki se zdravijo na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana. "Rezultati te pilotne faze raziskave v bolnišnici so bili odlični," je povedal Battelino. Zdaj preizkušanje kot drugi na svetu selijo zunaj bolnišničnega okolja.
Nadzor tudi na daljavo
Sistem zaprte zanke deluje tako, da ima bolnik pod kožo vstavljen senzor za neprestano merjenje glukoze in inzulinsko črpalko, ki dovaja inzulin. Črpalka je po radiofrekvenčni zvezi povezana s prenosnim računalnikom, ki ga bolnik prenaša s seboj in ki nadzira delovanje črpalke oziroma določa dovajanje inzulina. Otroci so sistem nosili že teden dni pred odhodom na Debeli rtič, v tem času pa je računalniški program zapisoval vse bolnikove potrebe po inzulinu in to prenašal v algoritem, ki je pripravil program dajanja inzulina za konkretnega bolnika. Otroci in mladostniki bodo na Debelem rtiču preživeli dva dni, prek zaprte zanke pa jim bodo inzulin dovajali le ponoči. Da bodo zagotovili varnost, bodo otroci ta čas pod nadzorom zdravnikov in bodo imeli ti prek računalniškega omrežja dostopne vse podatke o tem, kar se dogaja z otrokom. Ta nadzorni računalniški sistem samodejno opozarja na vsa odstopanja, ki se zgodijo, in kaj je treba narediti, je pojasnil Battelino, in bo lahko v prihodnosti služil tudi staršem, da bodo vedeli, kaj se dogaja z otrokom in bodo znali ukrepati na daljavo. Zdravnik napoveduje tudi, da bo nadaljnji razvoj računalniško komponento zaprte zanke pomanjšal v čip, ki ga bo mogoče vstaviti v katero koli prenosno napravo. Nadaljnji razvoj je seveda odvisen od rezultatov, je opozoril Battelino: "Če bodo ti še naprej tako spodbudni, bo projekt laže pripeljati do končnega koraka - da bi otroci lahko odšli s tem sistemom domov in bi ga uporabljali v domačem okolju." Kdaj se bo to zgodilo, pa še ostaja neznanka.
