Zaradi poškodbe stegenske mišice ste bili dolgo na bolniški. Ali po vrnitvi na igrišče čutite podzavesten strah zaradi poškodbe?

S poškodbo še ni čisto v redu, a vseeno normalno treniram. Glede na težo poškodbe sem se vrnil v rekordnem času: zdravniki so napovedali, da bom odsoten šest ali sedem tednov, bil pa sem le štiri. Ne, podzavestnega strahu zaradi poškodbe pri meni nikoli ni bilo. Enostavno takšne stvari odmislim. Tudi ko sem se v Celju zaradi poškodbe kolenskih vezi po šestih mesecih vrnil na igrišče in me je takratni trener Kasim Kamenica postavil v vrata, sem kmalu skočil v "lepezo". S tem se nisem obremenjeval, medtem ko se soigralci na klopi prijemali za glave, gledalci pa so osupnili. Če bi razmišljal o teh stvareh, bi si verjetno poškodoval kaj drugega.

Prav zaradi poškodbe ste si prvo tekmo proti St. Peterburgu v Rusiji ogledali le na televiziji, saj ste ostali v Kopru in trenirali po posebnem programu.

Ne glede na zmago v Rusiji nas čaka povsem nova tekma z istim nasprotnikom. Ne od prve minute, ampak že med ogrevanjem moramo gostom jasno pokazati, da smo v Bonifiki mi gospodarji in vladarji ter da v Kopru zanje ne bo kruha. Poleg tega sem prepričan, da v enem tednu ne morejo napredovati ali pripraviti kakšnega taktičnega presenečenja.

Ali igralci že razmišljate tudi o drugem mestu v skupini in vsaj na papirju lažjem nasprotniku v osmini finala?

Ne preračunavamo in ne razmišljamo pretirano o tem. A hkrati se zavedamo, da bi imeli z uspehom proti St. Peterburgu že osem točk, kar bi skoraj z 99,9-odstotno zanesljivostjo zadoščalo za napredovanje med najboljših šestnajst klubov v Evropi. A šele ko si bomo zagotovili najmanj četrto mesto, ki prinaša uvrstitev med elitno šestnajsterico, bomo lahko seveda začeli razmišljati še o višjem mestu.

Zagreb, katerega dres ste nosili v minuli tekmovalni sezoni, je prav tako igral proti St. Peterburgu v evropski ligi prvakov in na obeh tekmah visoko zmagal - v Rusiji je bilo 35:28, na Hrvaškem pa kar 31:21.

Ko so prišli na tekmo zadnjega kroga v skupini v Zagreb, niso imeli več nobenih možnosti za napredovanje v drugi del tekmovanja. Zato so prišli v Zagreb bolj na izlet, na igrišču pa niti niso veliko poskušali kar koli storiti. Odigrali so pač tisto, kar so morali, razlika v korist Zagreba pa je naraščala iz minute v minuto. Toda v Kopru bo zanesljivo drugače, kajti z morebitnim presenečenjem proti Cimosu bi imeli že pet točk in razplet v skupini bi bil spet povsem odprt.

Ena izmed značilnosti igre Cimosa je, da skoraj na vseh tekmah dobi veliko zadetkov v prvem polčasu, v drugem pa precej manj.

Drži in to moramo popraviti. V Šmartnem smo v prvem polčasu dobili petnajst zadetkov, proti St. Peterburgu 16, v sredo v Mariboru kar 18, to pa je seveda absolutno preveč. V drugem igramo precej bolje, zato smo jih v Šmartnem v drugem polčasu prejeli le pet, v Rusiji deset, v Mariboru enajst. Lahko smo zadovoljni s tem, da se po zaostanku s tremi, štirimi zadetki vedno vrnemo v igro in preobrnemo izid. Res je to tudi dokaz kakovosti in homogenosti moštva, a vseeno bi morali igrati na višji in bolj konstantni ravni. Vem, da je nemogoče odigrati vseh 60 minut na vrhunski ravni, a naših 30 dobrih bi morali raztegniti vsaj na 45. Skratka, takoj moramo začeti na polno in nato igrati brez velikih nihanj.

Po vaši vrnitvi se je konkurenca med vratarji znova zaostrila, kajti poleg vas ima Cimos še dva odlična čuvaja mreže, Jureta Vrana in Dušana Podpečana.

Z dvema izjemama na tekmah proti Izoli in Celju Pivovarni Laško smo vsi trije svoje delo v letošnji sezoni zelo dobro opravili. Najpomembneje je, da se vsi trije med seboj dobro razumemo, pomagamo drug drugemu in sodelujemo, tako da je vzdušje med nami zares izvrstno. Vran odlično napreduje, za Podpečana, ki je svoje delo na tekmi v Rusiji vrhunsko opravil, pa lahko v šali rečem naslednje: ker končuje magisterij, ga ne smemo preveč obremenjevati na igrišču.