Gre za to, kakšna je pravična in upravičena delitev presežne vrednosti proizvodov, ali drugače rečeno, kakšna je pravična delitev dobička iz proizvodnje. Logičen odgovor bi bil seveda, da mora delitev le-tega med kapitaliste in mezdne delavce slediti razmerju prispevka na eni strani kapitala in na drugi strani dela k tej presežni vrednosti. In na tej točki se mnenja očitno razhajajo! Ker ni sporno, da k presežni vrednosti prispevata tako kapitalski vložek (osnovna in obratovalna sredstva) kot vložek dela in znanja, je "kanaliziranje" te presežne vrednosti izključno na konto kapitala najmanj prisvajanje (kar dr. Keber v pojmovnem smislu označuje kot tatvino, ki je zbodla dr. Tajnikarja).

Osebno se mi pri tem zdi precej irelevantno, kdo je lastnik kapitala, in ne vidim razloga, zakaj bi bilo lastništvo kapitala upravičen razlog za totalno prisvajanje presežne vrednosti. Kapital v principu lahko pridobi vsak s kreditom in njegova amortizacija je strošek, ki upravičeno ne sodi v presežno vrednost in predstavlja v bistvu le "plačilo kapitala". Mezdni delavec pa vlaga svoje delo in strošek zanj; njegova mezda kot "plačilo dela" prav tako ni sestavina presežne vrednosti. Ali bi bila potemtakem morda upravičena delitev presežka v razmerju stroški kapitala:stroški dela? Ali pa morda v razmerju tveganj? Ko kapitalist izgubi kapital, tudi vsi zaposleni izgubijo delo! Seveda so ta razmerja zelo različna in predvsem odvisna od strukture proizvodnje. In kaj se dogaja, kadar v procesu pridobivanja presežne vrednosti vložka dela sploh ni? Odgovor ponuja prav sedanja kriza, ki je posledica fiktivnega kapitala in njegovih finančnih "produktov", za katerih papirnati "dobiček" sploh ni bilo treba vložiti nobenega dela! To dejstvo posledično navaja na sklep, da brez vložka dela (fizičnega in/ali umskega) ne more biti ustvarjene nobene realne presežne vrednosti!

Torej: kakšna delitev presežne vrednosti med "1%" in "99%" bi bila družbeno pravična? Za izpostavljanje te temeljne dileme pa tudi jaz menim, da ni treba imeti doktorata iz ekonomije, in se mi s tem v zvezi ton dr. Tajnikarja v zadnjem odgovoru zdi nekoliko žaljiv ("Jaz kljub doktoratu ne znam zdraviti ljudi, dr. Keber. Pa vi?"). Ali bom tudi jaz, ki nisem ne ekonomist ne zdravnik in tudi nimam doktorata, ampak le diplomo elektroinženirja, deležen obsodbe dr. Tajnikarja, da "le čevlje sodi naj kopitar"?

Pa še to: dr. Tajnikar se v odgovoru izogne direktnemu vprašanju dr. Kebra (ki ga dr. Tajnikar poziva, naj vendar opiše "nov produkcijski red"), kaj meni o progresivnih davkih, o delavskem soupravljanju, o delitvi dobička tako med lastnike kot zaposlene, o globalnem davčnem sistemu in globalni solidarnosti itd., skratka o ukrepih, ki zasledujejo pravičnejšo delitev ustvarjene presežne vrednosti. Na to ni bilo odgovora, ampak zgolj insinuacija, da dr. Keber skuša kar odpraviti kapitalizem, ki ga - z vsemi njegovimi neizogibnimi (?) atributi, torej tudi z revščino - dr. Tajnikar označuje kot nujnost. Pri tem se očitka dr. Kebra, da korekcijo bogastva in revščine vidi zgolj v karitativnih dejavnostih, brani z banalnim izgovorom, da države pri tem ni omenjal zgolj zaradi "štednje s časopisnim prostorom"!

Kakorkoli - vprašanje primernosti sedanje katastrofalne družbene ureditve in njene spremembe je nadvse aktualno in nič ne kaže, da bi se umaknilo z dnevnega reda človeštva. Nasprotno: stvar se bo nedvomno zaostrovala in mnogi se bojimo, da bo nadaljevanje podobno, kot je bilo v tridesetih letih prejšnjega stoletja po krizi. Tej krizi sledeči fašizem je tudi dokazal, da se kapitalizem še kako lahko spremeni - na slabše! In zato je prav, da se o tem problemu oglašajo vsi, ki želijo k temu kaj povedati - ne glede na to, ali imajo za to formalno kvalifikacijo iz ekonomije, družboslovja, politologije ali kake druge "nepragmatične" vede...

Miloš Kobe, Ljubljana