Televizija lahko razcefra vsakega kandidata. Še tistega, ki je paradoksalno najbolj čist in najmanj kompromitiran, torej odhajajočega Boruta Pahorja, so na zmernem ognju scvrli v nekaj letih. Nekaj govoric, nekaj polresnic, nekaj domnevnih očitkov in adijo karizma. Bolj preprosto kot pasulj. In to bi moral vedeti tudi Zoran, ko se je podal v ring. Da tam ne bodo samo lepotice, ki bodo v premorih nosile napise rund, ampak krvi željni boksarji, ki ga bodo napadali pod pasom. In da tudi sodniki, torej novinarji in voditelji, ne bodo na njegovi strani.

V četrtek, ko ga je na začetku elitnega spopada potencialnih mandatarjev Petra Kerčmar v transu in na robu histerije spet spravila v klinč, je bilo jasno, da ima Zoran vsega poln kufer. Da mu ni jasno, zakaj za vraga se komercialka tako strastno spravlja na njega. Ne branim komercialke, ampak sem prepričan, da ne gre za nič osebnega. Gre le za spektakel. In Zoran je zanimiva tarča. Če ne drugega, zaradi svojih sinov. V četrtek je Zoran doživljal tisto, kar je Gregor Virant doživljal pred dvema tednoma. Seveda se bodo našli mnogi, ki bodo videli v vsem skupaj zaroto. Da jasno ni naključno, da se na Gregorja spravi Uroš Slak, na Zorana pa njegova partnerica Petra Kerčmar. Ampak dragi moji, tudi če gre za zaroto, se mora tisti, ki pretendira na mesto mandatarja, na vse skupaj dobro pripraviti. Kaj pa sta mislila junaka? Da bo nasprotnik stal križem rok in gledal, kako pobirata smetano? Da je ta prostor politično fer in bo nasprotnik samo stisnil zobe in jima čestital za rezultat?

Jok, tako lahko se v tej deželi ne pride na vrh. Ker so vsi pretendenti tako ali drugače sumljivi, morajo dobro pripraviti svoje obrambe. Janez Janša je v tem mojster. Trden kot skala bo vse puščice proti sebi obrnil v nasprotno smer. Mirno in brez izgube potrpljenja. Celo zadnji greh, torej prirejanje dokumentov, ki naj bi očrnili predsednika Danila Türka, je znal brez posledic ubraniti z opravičilom: opravičil se je bralcem, ne pa predsedniku. Njemu se ni treba opravičiti, ker tako ali tako pozna resnico. Je pa naš junak v ponedeljek v kamere pred sodiščem izdavil nekaj, kar boli bolj od vseh grehov in afer. V kamere je priznal, da tisti, ki so od Patrie res dobili denar, danes ne sedijo tukaj. Zakaj boli ta izjava? Prvič zato, ker zdaj ni več nobenega dvoma, da so podkupnine res bile. Drugič pa zato, ker se je vse to dogajalo v času, ko je bil on predsednik vlade. Skratka, če se je to dogajalo, pa on tega ni vedel, je sklep logičen: kakšen šef je to, če se mu za hrbtom pri enem največjih poslov njegovega podjetja mešetari s provizijami in podkupninami. In to njemu, ki je tata mata ravno na polju obrambe in orožarskih poslov.

Če zdaj potegnemo črto pod vsa soočenja, ki smo jih videli, je jasnih nekaj stvari. Najprej to, da se vsi kandidati v devetdesetih odstotkih strinjajo v tem, kako Slovenijo pripeljati na zeleno vejo. S šparanjem in zategovanjem pasov. Res lepa perspektiva, ni kaj. Potem ugotovitev, da so bila soočenja na nacionalki zaradi prevelikega števila kandidatov neznosni dolgčas. Še sreča, da nas je v četrtek zabaval Marjan Poljšak z izjavo, da pri nas imamo pravno državo. Vendar je ta kapitalistična, kar pomeni, da ni pravična. Ali pa Milan Gyorek, ki je kot svojo največjo napako označil ukvarjanje s politiko. Ali pa Pavel Gantar, ki je sicer priznal, da je naredil kakšno napako, vendar se ta trenutek nobene ne spomni. V spominu pa bo ostala tudi kratka izjava Radovana Žerjava, da bo v vlogi carinika, če se bo meja postavila na Trojanah. Globoko v srce pa se nam je zapisal sklepni prizor soočenja na POP-u. Vsi štirje tekmeci so se na odru pojavili s svojimi soprogami ali partnericami. Vse štiri spremljevalke so o svojih borcih govorile v superlativih. Sladkor je tekel v potokih. Urška Bačovnik Janša pa postala iskrena zmagovalka. In če bo na koncu zmagal Janez Janša, potem bo moral najprej poslati dve zahvalni pismi. Prvo na nacionalko, ker so mu uničili prvega tekmeca, in potem še posebno komercialki, kjer so mu zminirali drugega nasprotnika. Če bo verjel, da je zmagal zaradi svoje ekipe z Grimsi, Gorenjaki, Černači in Vizjaki na čelu, bo v veliki zmoti. Enako, če bo misli, da je zmagal s svojim čudežnim programom. Bo pa lahko mirne duše natisnil milijon izvodov tiste rumene knjižice, s katero so njegovi podporniki mahali vsakič, ko jih je ujela kamera. Mao Cetung pa se bo obračal v grobu...