Pravijo, da gre v tretje rado, in tako je Rajoyu po dveh porazih v tekmi z odhajajočim socialističnim premierjem Josejem Luisom Rodriguezom Zapaterom (leta 2004 in 2008) tokrat uspelo dobiti absolutno večino in premagati Alfreda Rubalcabo, kandidata Socialistične delavske stranke Španije (PSOE), ki je doživela najhujši poraz v zgodovini španske demokracije. PSOE je na nedeljskih volitvah dobila le 28,7 odstotka glasov oziroma 110 sedežev v parlamentu. Odpravljanje vzrokov, zaradi katerih so volilci zadali klofuto socialistom, bo največji in najtežji izziv za novega premierja. Mednje spadajo socialni rezi, padec kupne moči, nizka gospodarska rast, dolžniška kriza in rekordna brezposelnost. Doslej je Rajoy govoril le o nalogah, ki čakajo novo vlado, ne pa tudi o konkretnih ukrepih, s katerimi se namerava lotiti reševanja krize; ti so trenutno največja neznanka.

Pomenljivo zgodovinsko naključje

Na desnem polu volilnega telesa so pričakovanja velika, zlasti zato, ker si je PP s 44,6 odstotka oziroma 10,83 milijona glasov zagotovila 186 od 350 poslanskih sedežev v spodnjem domu, torej absolutno večino. Poleg tega je po lokalnih volitvah maja letos v njihovih rokah tudi večina od 19 avtonomnih vlad. Rajoyeva politika tako ne bo odvisna od parlamentarne opozicije, kvečjemu od uličnih protestov. Glasovi, ki jih je izgubila PSOE, niso šli k Rajoyu, ampak so se razpršili med druge manjše leve stranke. Kandidat desne konservativne stranke je na tokratnih volitvah prepričal le okoli 500.000 volilcev več kot leta 2008, kar pri nekaj več kot 35-milijonskem volilnem telesu ne pomeni veliko. Vendar pa mu je absolutno večino prinesla razpršitev glasov na levem polu, kar španski volilni sistem s proporcionalno delitvijo glasov po D'Hondtovi metodi grobo kaznuje. Izidi volitev kažejo, da je socialdemokratska opcija leve volilce razočarala in da so regionalne nacionalne stranke v vzponu, saj so v Baskiji in Kataloniji pridobile več sedežev.

Naključje zgodovine je hotelo, da vrnitev desnice na čelo španske vlade sovpada s 36. obletnico smrti diktatorja Francisca Franca, ki je umrl 20. novembra 1975. Korenine konservativne desne stranke PP segajo v njegov režim, v njej pa sobivajo neoliberalci, tradicionalni konservativci ter dediči frankizma. V stranki igra pomembno vlogo tudi tako imenovana španska nacionalistična katoliška ideologija, ki nasprotuje nekaterim pridobitvam socialistične vlade, kot so večja kulturna, politična in ekonomska avtonomija narodov, ki sestavljajo Španijo, ali poroka med istospolnimi partnerji z možno posvojitvijo otroka ter pravica žensk do abortusa. Rajoy s temi zakoni ni soglašal, vendar ni nikoli radikalno nasprotoval iskanju vmesnih rešitev. V volilni kampanji se glede teh vprašanj ni jasno opredeljeval, da ne bi odvrnil potencialnih volilcev.

Precej nedorečen je bil tudi glede reševanja globoke socialne, gospodarske in finančne krize, v kateri se je znašla Španija. Še najbolj jasen je bil glede varčevanja: "Uporabil bom škarje povsod razen pri pokojninah, javnem zdravstvu in šolstvu." Nujna naloga nove vlade bo zmanjšanje proračunskega primanjkljaja s 6 ali 6,3 odstotka v letošnjem letu na 4,4 odstotka v letu 2012, ki se ga namerava po napovedih ekonomskih analitikov lotiti s povišanjem stopnje DDV. Z nezaposlenostjo, ki danes pesti pet milijonov ljudi, se bo spopadla s spremembo davčne zakonodaje in liberalizacijo trga delovne sile z ukinitvijo kolektivnih pogodb, kar naj bi prineslo večjo zaposlenost in zagon gospodarstva. Pričakovati je, da bodo ti in drugi posegi v socialne pravice naleteli na odpor pri socialnih partnerjih, česar se v stranki zavedajo.

Politična družina

Mariano Rajoy, po rodu iz Galicije in po izobrazbi pravnik, ne mara niti sporov niti avtoritarnih ljudi. V svoji dolgi politični karieri, ki jo je začel leta 1981, ni prenehal poganjati političnega kolesa, včasih po ravnem, drugič navzgor, kot ga z aluzijo na njegovo priljubljeno kolesarjenje opisujejo njegovi biografi. Rodil se je v Santiagu de Compostela 27. marca 1955 kot prvorojenec izmed štirih sinov konservativne družine španskega sodnika. Po očetu je podedoval način izražanja, poln administrativnih izrazov, čustveno zaprtost in izbiranje oblačil v sivih odtenkih. Njegov dedek Enrique Rajoy Leloup je bil republikanec in soavtor avtonomne ustave Galicije iz leta 1932.

Odraščal je v Pontevedri, kjer je v začetku šestdesetih let vladalo spokojno meščansko vzdušje v družbi visokih državnih funkcionarjev Frankovega režima. Gojil je vrednote družinskega človeka, pridnega študenta, človeka, zavezanega tradiciji in spoštovanju družbene hierarhije. Študentska leta je preživel v Santiagu, kjer se je družil bolj s konservativnimi skupinami kot s protifrankistično alternativo, ki je v sedemdesetih letih zavladala v glavnem mestu Galicije. Leta 1979 je doživel hudo prometno nesrečo, ki mu je pustila brazgotine na obrazu, zato nosi brado. Po končanem študiju leta 1980 in služenju vojaške obveznosti se je leta 1981 včlanil v stranko Alianza Popular (AP), predhodnico PP, in bil izvoljen za poslanca v avtonomnem parlamentu Galicije.

Tako je začel svoj politični vzpon, ki ga je pripeljal v sam vrh vladajoče politične strukture v Galiciji, kjer je bil leta 1986 izvoljen za podpredsednika vlade. Vendar se zdi, da se kot zagovornik bolj moderne španske desnice ni najbolje znašel v tradicionalni konservativni frankistični sredini, v kateri je dominiral politični patriarh Manuel Fraga, nekdaj Frankov minister, ki je bil leta 1989 med ustanovitelji stranke PP, v času socialistične vlade Felipeja Gonzaleza (1982-1996) pa vodja opozicije. Zgodovinarji pišejo, da sta Rajoy in Fraga gojila obojestransko antipatijo; Rajoy ni prenašal avtoritarne in arogantne drže Manuela Frage, temu pa je bil Rajoy zoprn zaradi svoje pedantnosti. Nekoč pozneje je Fraga ironično dejal, da ima Rajoy vse adute, "da bi predsedoval Xunti (galicijski vladi), le poročiti bi se moral in se naučiti galicijsko". Rajoy je poslušal samo njegov prvi nasvet in se pri 41 letih poročil z deset let mlajšo Elviro Fernandez, ki jo kličejo Viri, s katero imata dva otroka.

Pot iz Aznarjeve sence

Leta 1986 je bil kot kandidat AP prvič izbran za poslanca v španskem parlamentu, leta 1990 je postal podpredsednik stranke PP in desna roka Joseja Marie Aznarja, ki je takrat prevzel strankino vodstvo. Rajoy se je izkazal za nepogrešljivega v dialogu z baskovskimi in katalonskimi nacionalističnimi strankami, ki se zavzemajo za večjo avtonomijo in celo odcepitev, čemur španska desnica odločno nasprotuje. Po zmagi Aznarja na volitvah leta 1996 je bil Rajoy izbran za ministra za javno upravo in ministra za šolstvo. V drugem mandatu Aznarjeve vlade je bil minister za zunanje zadeve in predstavnik za tisk. Septembra 2003 je bil pod pokroviteljstvom Aznarja izvoljen za generalnega sekretarja PP, na volitvah naslednje leto pa je nastopil kot kandidat te stranke za premierja. Sprva je kazalo, da bo PP dobila še tretji mandat, a se je zgodil teroristični napad 11. marca v Madridu. Ker je skušala Aznarjeva vlada odgovornost za atentat naprtiti Eti, čeprav se je že vedelo, da so ga izpeljali islamski skrajneži, je bila ob zmago in premier je postal kandidat socialistov Jose Luis Rodriguez Zapatero.

V prvem mandatu Zapaterove vlade je bil Rajoy vodja opozicije in pod Aznarjevim vplivom postavil na kocko svoj sloves zmernega politika, pragmatika in pripravljenega na dialog. Nastopal je z izjemno agresivne ideološke pozicije in med drugim Zapatera obtožil spogledovanja z baskovskimi nacionalističnimi skupinami in Eto ter mu očital, da ruši ustavno in teritorialno ureditev države. Skupaj s cerkvenim vodstvom je odločno nasprotoval porokam istospolnih partnerjev. Njegova taktika, ki je ni dogradil z alternativnimi predlogi, se ni obrestovala in tako je bil na volitvah leta 2006 vnovič poražen v tekmi za premierski stolček. V začetku drugega mandata socialistične vlade se je Rajoy lotil obračunavanja z najbolj konservativno strujo v PP, ki ga je hotela odstraniti s položaja predsednika stranke. Prav tako se je otresel Aznarjeve sence in premostil hude korupcijske škandale, ki so bremenili člane stranke v Valencii, Madridu in Galiciji. Izbruh ekonomske in finančne krize je vodji desnice šel na roko in mu olajšal delo. Z geslom, da je rešitev v menjavi nesposobne vlade, je PP uspelo zmagati na lokalnih volitvah maja letos, minulo nedeljo pa osvojiti centralno vlado, ne da bi pri tem razgrnili svoj dejanski politični program. Rajoy se tega zaveda, zato zdaj pravi, da ni mogoče delati čudežev. Po volitvah je španske državljane nagovoril, naj bodo hrabri, pokončni, in apeliral na njihov domovinski čut. Kaže, da je svoje kolo prignal že skoraj na vrh, vendar ni jasno, kaj ga poslej čaka.