V majhnem kafiču v Sparovem kompleksu, kar Janković razloži kot dokaz svoje demokratičnosti, je zbranih trideset, morda štirideset ljudi. V kotu sedijo naročene rokometašice lokalnega prvoligaša, ki trenutno zaseda drugo mesto na lestvici. V enotnih trenirkah. No, najprej nagovori par z malim otročičkom, ki se je v kafiču znašel slučajno. "Kako ima žive oči! A ni že čas za spat?" vzpostavlja stik z volilno bazo. Ekipa na kratko posede. Žgajner Tavževa ne reče nič. Zgolj sedi poleg. Janković nato vstane in nagovori zbrane: "Tukaj sem bil prvič pred tridesetimi leti. Kako dela Eti? To je fajn firma. A je kdo iz Mercatorja?" Namesto odgovora dobi vprašanje iz publike: "Kdaj bo umetni sneg na Mareli," in odgovori, da se spozna na gospodarstvo, socialo, kulturo in še kaj, na umetni sneg pa ne, nakar se oglasi še ženski glas: "Če zmagate, da ne pozabite na Zagorje!"

Janković: Zmaga ni vprašanje

"Zakaj pa če?" izkoristi ponujeno priložnost kandidat. Od čajankarskega gibanja, ki ga v ZDA pelje njegov ameriški kolega Trump, se ogradi s tem, da vendarle naroči kavo. "Punce, vam pa veliko dobrega treninga in tekem. Samo Krim mi pustite pri miru. Torej, lepo se imejte," še navrže in stopi za šank, ker so se tri natakarice želele fotografirati. Obisk konča, kot ga je začel. Pri malčku v naročju naključno navzoče matere: "Ta otrok mora pa spat. Oko dedka vidi."

Sledi sestanek pri zagorskem županu Švaganu za zaprtimi vrati, potem pa skok v Laško, kjer ga čaka snidenje z nekdanjimi poslovnimi kolegi, gasilci, paraplegiki in drugimi vabljenimi na srečanje v dvorani poleg wellness centra.

Neodločnost in nejasnost: kaj si politiki upajo povedati?

Organizirala ga je gospa Jelka. Kot pove, je bila v politiki prej, v nedemokratičnih časih. Sedaj je mestna svetnica v Ljubljani, sicer pa ima za seboj tudi dvajset let službovanja v Mercatorju. Na videz skrbna in natančna oseba, predvsem pa njegova kandidatka v Laškem. Na mizi so kifeljčki, na pladnjih priložnostni kanapejčki, obe osrednji nacionalni vrsti piva na hlajenju. Kifeljčki na mizah se rjavo zapečeni sprva zazdijo kot klobase. Klobase v wellness centru?! Precej rusko bi bilo to. No, vendarle gre za kifelčke. Med nekaj markantnimi direktorskimi liki posebej izstopa gospod Dolfe, bivši direktor Name. Golfist. Tudi Janša igra golf. "Ga poznate?" vprašamo. "Seveda. Zelo soliden igralec. Naj se mu le bolj posveti. Bil bi čas, da preneha s politiko," navrže in doda, da imajo tudi golfisti 19. luknjo, torej bife. Da je gospod Dolfe edini direktor, ki mu je dovolil igrati golf, poudari tudi Janković, sicer izpričani negolfist. Tudi med nastopom v wellnessu si od nekod izposodi otroka, ki ga ima pred seboj: "Samo še Turnšek manjka, pa bi bili vsi tukaj, ki so me učili trgovine."

"Verjetno je na golfu," se oglasi nekdo iz ozadja.

Prisoten je tudi Jože Stanič, legenda med poslovneži in eden od Jankovičevih učiteljev, ki v debato o trenutni razprodaji slovenskih firm poseže z idejo: "Treba bi bilo najti iniciativo, da bi spravili skupaj denar za Mercator in pivovarne. Pivovarne so vedno atraktivne. Kako to, da v Sloveniji ni moči, da bi ustvarili kak konzorcij?" Starosta slovenskega biznisa nam še navrže, zakaj podpira Jankovića: "Je edini, ki pozna situacijo prožno in kompleksno. Mislim, da zna edini potegniti voz naprej. Ima življenjsko prakso, kilometrino zagatnih situacij. Vsi drugi so ekonomistični zelenci, morda z izjemo Janše, ki je nekaj dal skozi. In 'konsekventen' fant je. Če nekaj reče, to naredi".

Virant o uradniku škodljivcu

Torek, druga popoldan, stopnice pred vhodom v Češkov dom v Kočevju. Pred njim so se zbirali vabljenci na gostovanje Gregorja Viranta. Na stenah napisi "Živela narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Jugoslavije" ter "Narod si bo pisal sodbo sam". Zgodovinska dvorana pač. V njej je oktobra 1943 potekal zbor odposlancev slovenskega naroda, prvo neposredno izvoljeno predstavništvo okupiranega naroda v Evropi med drugo svetovno vojno.

Pred vhodom zbirajoča se ekipa je bila že na videz obrtniška. Tako je bilo soditi po srednjekategorniških avtomobilih in pragmatičnih oblačilih, v katerih se da obiskati tako delovišče kot občinski urad. Obrtniški so bili tudi obrazi. Ustrojeni od zgodnjih juter na prostem. Verjetno tudi od kreditov. Ti pustijo sled na obrazu. In od težav z birokrati, kar je bila tudi osnovna tema srečanja.

"Bil sem na pogrebu človeka, ki na občini še vedno velja za živega," pove eden izmed njih, gospod z enim prstom na levici, ki je prišel Virantu razložit, da v tej državi med drugim ni pregleda nad tem, kdo vse in kje ima začasno prijavljeno prebivališče. Človek se namreč ukvarja z oddajanjem prebivališč za delavce, dogaja pa se mu, da se na njegovem naslovu brez njegove vednosti prijavljajo raznorazni ljudje. Ljudje, zaradi katerih celo ima težave z rubežniki.

Ugasnemo cigarete, stopimo noter in posedemo. V ozadju so na steni projicirani "power pointi": "davčno razbremenjevati srednji razred", "fleksibilen trg dela", "zmanjševanje javnega dolga", "učinkovita pravna država". Kakih trideset ljudi sedi v dvorani. Jani Soršak bo notranji minister, zvemo. Virantov ribniški kandidat Janez Henigman na prvi pogled deluje kot kak okoreli lokalni obrtnik, ki je še v času socializma bil bitke z birokracijo, izkaže pa se, da gre za občinskega uradnika s 16-letnim stažem. "Ne moremo trošiti več, kot ustvarimo, tako ne gre več naprej," pove in nadaljuje, "potrebujemo sožitje generacij in sožitje slojev."

Kočevska kandidatka je gospa z dizajnerskimi očali, direktorica Ljudske univerze Kočevje, gospa Ljiljana, ki med drugim pove: "Decentralizacija je nujna. Postopki zamujajo, ker zamujajo dovoljenja iz Ljubljane. Gozdove mora upravljati lokalna skupnost, ker pozna vsako smreko. Potrebujemo več samostojnosti." Človek z leve strani dvorane, ki je iz neke šiviljske firme, omeni problem javnih naročil: "Danes posle iz javnih naročil dobivajo inženiring firme s tremi zaposlenimi, ne pa mi. Nočemo privilegijev ampak enakopravnost."

Virant odgovori: "Pri javnih naročilih gre za vprašanje osebne odgovornosti, ne pa odgovornosti komisij, na katere se le-ta prelaga in so dejansko največje leglo nepravilnosti." Virantova asistentka, ki preko računalnika upravlja s "power pointi", doda: "Imamo prekompleksno zakonodajo. Cilj je, da ta postane enostavna, da ne potrebujete desetih svetovalcev." Aplavzi so sicer izostali, ni pa dvoma, da je bilo povedano blizu temu, kar si obrtniki želijo slišati.

Višek snidenja je bil izraz "uradnik škodljivec", s katerim je Virant pokomentiral osebno izkušnjo gospoda, ki je leta čakal na vsa dovoljenja za prenovo firme, vse to pa domnevno zgolj zaradi lenobe oziroma brezvoljnosti referenta na pristojnem ministrstvu. Uradnik škodljivec?! Ni si težko predstavljati antibirokratske risbe - plakata te vrste, mar ne? Za finale se je oglasil še predsednik obrtne zbornice Ribnica, ki je povedal, da podpira Virantov program, da ga pa moti ideja o ukinitvi obveznega članstva v obrtni zbornici. "Obrtna zbornica je nastala zato, da smo obrtniki lahko preživeli. Ker se nismo mogli zavarovati in smo zato ustvarili svoje fonde. Kajti mi smo v svojih firmah vse - od čistilke do direktorja. Potrebujemo nekoga, ki za nas opravlja naloge, za katere nimamo časa in moči." No, Virant ostane neomajen. Če bo zmagal, bo obvezno članstvo ukinjeno.

Pahorjeva kampanja med kadilci

Sreda opoldan. Ptujska tržnica je dišala po ribah iz kioska. Od dolenjskega preklopimo na štajerski dialekt. Predvolilno kuhano vino Dejana Levaniča, kandidata SD na Ptuju. "Kaj mi bo ta Pahor govoril, da težko preživi s 4000 evri," benti branjevka na robu ulice, po kateri se pričakuje prihod premierja. Ko izstopi iz avta, si z Levaničem planeta v nekakšen sodoben, polraperski "my brother from another mother" (če si sposodim izraz Adamiča) objem. Levanič nagovori trideseterico ob stojnici s kruhki s šunko, kuhanim vinom in zastavicami. "Saj veste, da je fajn, da ste z nami," reče in predstavi predsednika. "V politiko je vnesel iskrenost in začel reševati stvari, ki so se dvajset let pometale pod preprogo."

"Boljše kot na pogrebu," odvrne razpoloženi Pahor, ki evidentno uživa v tem, da lahko v volilni kampanji stresa šale na svoj račun. "Kolikor je v vaših močeh, govorite z dedki, babicami, fanti, ženami, ljubimci in jih prepričajte, da volijo SD." In še navrže v teh dneh očitno ljubo mu domislico: "To je to, za ta denar." Pristopi gospa Marija, s katero se zaplete v štajersko sproščen pogovor. "Ti si tak luštni. Ka si te f politiko rino? Lahko bi bil maneken," je starka navdušena nad premierjem. "No, zdaj bodo prišli novi in bodo vse zrihtali," ji odgovori.

Pobaram gospo, da se predstavi. Dvajset let je delala v slaščičarni, približno toliko še v Perutnini Ptuj. Proletarka, ki je vse življenje rintala v treh izmenah. "Pri dvanajstih letih nam je očeta povozil avto. Kaj so Mariboru naredili? Zdaj imamo Nemce tam. Od kod Jankoviću telku denarja? Jaz še za bicikl nimam. Tri proti ena je bilo razmerje plač v Perutnini med nami in direktorjem. Vse bloke v Ptuju so pokupili, sedaj jih pa oddajajo."

Okoli stojnice so se zbrali tudi tržniški mački, ki jih je privabilo zastonjsko kuhano vino. "Milijon procentof letos dobi Janša. Greš stavit za jurja? Kar napiši. Zdenko Kostanjevec, Ormoška 1, Ptuj," se prebije v javnost Zdenko, ki je doslej menda volil Janšo, Kučana in Drnovška, medtem ko njegov kolega, ko si je natakal kuhančka, na vprašanje, koga podpira, s švejkovsko premetenostjo glede delikatnosti političnih razprav začne: "Poslušajte, volitve so tajne..."

Ni bilo druge, kot da se obrnem. Človek s smislom za dolg monolog.

"Dejan, go, zmagaj," še reče šef SD svojemu favoritu in gre. Na predstavitev kandidatov v Maribor.

Šele na poti proti Mariboru ugledamo menda prvi plakat LDS. Tudi Zaresovi so redki. Jelinčičevih ni nikjer. Občasno kak jumbo z Erjavcem. Za razliko od NSi in SLS, kjer niso zabušavali.

Na tiskovni predstavitvi kandidatov SD spoznam mladega Frangeža, ki ne pokaže užaljenosti, ko navržem, da po televiziji deluje večji. O letošnjih izkušnjah s terena pove: "Razumevanje za položaj stranke je večje od pričakovanj. Je pa zima, mraz. Neugodno je pristopati k ljudem. Bolj med kadilci poteka letošnja kampanja. No, sam ne igram na to, da smo žrtve. Sami smo krivi," pove.

Predstavitev se zgodi v avli hotela Piramida. Napovedovalka začne z Gandhijem: "Bogatijo nas stvari, ki si jih nismo zaželeli." Pahor še naprej sproščen. Uživa v vlogi ničesar krivega nefavorita iz ozadja in se za trenutek spusti v barok: "Popularnost stranke smo žrtvovali na oltarju domovine".

Frangež navrže: "V naslednjih dneh bomo priča stari dilemi Pahor ali Janša."

Vprašam Pahorja, kdaj je prvič slišal za TEŠ6 oziroma mar ne gre za to, da si je transstrankarska ekipa iz šaleške doline podaljšala življenje. Nekoč sem namreč slišal pomenljivo šalo, da v Velenju pozimi živijo ob odprtih oknih, ker imajo radiatorje vedno prevroče, in odkar se dogaja afera TEŠ, je ne morem pozabiti. "Leta 2008 sem izvedel za projekt. Lahovnik mi je dejal, da je TEŠ6 potreba in da ne gre za to, da je tudi sam iz šaleške doline. In jaz temu verjamem."

Koreografija za Janšo

Zvečer se je v festivalni dvorani na mariborskem Lentu dnevu Rudolfa Maistra primerno in zveličavno zgodila mariborska konvencija SDS. Pred tem sva v popoldanskih urah z Adamičem nekolikanj preverila razmere na mariborskih ulicah. In predvsem opazila, da niti ena svetlobna reklama na postajališčih mestnega potniškega prometa, na katerih je v teh dneh v Mariboru praviloma lik Jankovića z napisom "Janković dela, za Maribor", ni razbita ali popisana. Nikakršnih sledov vandalizma torej.

V festivalni se je zbralo dobrih petsto ljudi. Zlati prinašalec, ki je izkoristil nezbranost človeka na vratih, se je lahko vtihotapil le za par minut. Potem je bil odstranjen. V vsakem primeru gala in zmagovit dekor.

Ponudbo pred dvorano so sestavljali kuhano vino in pečeni kostanji. "Ah, kak je vreč naš Janez," na vhodu, potem ko se rokuje s svojim predsednikom, navdušeno glasno reče gospa Hilda. "Kaj je to 'vreč'," jo vprašam. "Vreč je vroč. Mi smo vsi vreči. Al pijemo al pa ne," reče. Antipod gospe Marije s Ptuja. Prav tako proletarka. Troizmenašica. "Delovno dobo sem preživela za strojem. Janšo podpiram od nekdaj. Ker je pravičen in pošten. Pahor tudi ni slab. Slabi so bili oni okoli," pove goreča privrženka Janše.

Po pričakovanjih smo prvič slišali tudi himno. Zapele so jo Kresnice, "s kristalnimi glasovi", reče povezovalka programa Saša Einsiedler. Nastopita tudi Alfi Nipič in Edvin Fliser, zlata štajerska glasova. Reakcije občinstva niso prepuščene naključju. Cheerleaderke s strani dajejo znake za aplavze in mahanje z zastavicami Slovenije in SDS. Vsi sedeži v dvorani so polni. Pretežno starejši ljudje, čeravno je med njimi nepričakovano malo prograško ustrojenih meščanskih fac, ki bi lahko pripadale mariborski smetani, ki se je prišla priklonit favoritu volitev. V isti sapi se poudari, da prav zaradi posredovanja generala Maistra Maribor ni nemško, ampak slovensko mesto, in da SDS podpira tudi Angela Merkel, katere videosporočilo se odvrti na ekranu na odru. In požanje aplavz.

Kot govornik nastopi mlajši potomec mariborskega družinskega podjetja, ki se ukvarja z montažo, tudi na Finskem in Islandiji. Imeni omenjenih držav v štajerščini zvenita še bolj pomembno, kot bi sicer, pomislim. Mladec pove virantovsko-kočevski primer, da so morali štiri leta čakati na gradbeno dovoljenje za gradnjo poslovnega objekta v poslovni coni Tezno. Vse to zaradi domnevnega metanja polen pod noge s strani birokracije. Sledi predstavitev kandidatov, med katerimi posebno pozornost zbudita Katja Šoba, organizatorica študentskih demonstracij z granitnimi kockami, in seveda Stojan Auer, o katerem gospa Hilda pove, da ji ni bilo vse jasno, ko ga je zagledala na listi. Milan Zver pove, da je Ljudski vrt zgradila SDS z državnim denarjem oziroma da je on v času svojega ministrovanja v Maribor menda nakazal več denarja kot kompletna Pahorjeva vlada, Stojan Auer pa zbrane nagovori, da bi za program SDS moral voliti sleherni Štajerec. Auerjevi poskrbijo tudi za presežek večera. Pevski nastop njegove noseče hčerke Sandre. Vnukinji bo ime Arabela, zvemo, ne izostane pa niti omemba Črtomirja. Črtomir in Arabela torej. Sandra Auer v nosečniški gala toaleti zapoje: "Za Slovenijo živim, v čustva z njo se potopim, je moj smeh in jok..."

Janša v svojem nastopu poudari, da ima SDS izkušnje iz časa, ko je Slovenija vodila EU, da ima mednarodno podporo, da njegovi evropski poslanci kandidirajo doma, da bi samo iz kolegov iz 7. enote "lahko sestavili boljšo vlado, kot je Pahorjeva", da čez noč rešitve ne bodo delovale, da so konkurenci napisale programe PR-agencije, da so njihove liste poimenovane po voditeljih, ker niso imeli časa niti, da bi se domislili normalnega imena za stranko, in še kaj.

No, ko je dejal, da bo treba za izhod iz krize delati dvakrat bolj trdo kot doslej, iz dvorane vendarle ni bilo slišati evforičnega aplavza. Ne glede na cheerleaderke s strani.

V treh dneh pohajkovanja po predvolilnem terenu, kjer smo resda lahko sledili samo najbolj favoriziranim, je najbolj intrigantno napoved bržkone navrgel gospod Dolfe iz laškega wellnesa. Da bodo še ene predčasne volitve, pravi.