V moji prvotni kritiki je šlo za to, da je dr. Tajnikar kot ekonomist v televizijskem pogovoru o boju proti revščini ponudil kot rešitev samo dobrodelnost in da se ni niti dotaknil glavnega krivca za revščino, to je kapitalizma. V svojih odgovorih je moje mnenje samo še utrdil. Oglejmo si, kako pojasnjuje razloge za socialno razslojenost: "Zato bogati in revni ne obstajajo danes, ker bi prvi kradli in drugi bili leni, ampak ker delitev novoustvarjene vrednosti nastaja v razmerah, v katerih lastniki kapitala edini lahko organizirajo proizvodnjo, ker imajo kapital, in morajo za to povpraševati na trgu delovne sile, kjer delavci nudijo 'svobodno' delovno silo." Argumentacija v tem stavku je veličastna: dr. Tajnikar se ne trudi s pojasnili, zakaj je "delitev novoustvarjene vrednosti" opravljena tako, da v celoti konča v rokah lastnika kapitala in nič v rokah lastnikov delovne sile. Po njegovem kapitalisti niso krivi za to, da so bogati; bogati so zato, ker so kapitalisti. Tudi delavci niso krivi, da so revni, revni so zato, ker so delavci. Nekakšna delitev vlog torej, v katere se državljani sveta večinoma že rodimo. (Prosim, ne naštevajte mi v ameriškem slogu posameznih zgodb o uspehu!) Po katerem naravnem zakonu, razen po zakonu oblastnega nasilja, ki ga spet omogoča kapital, delavci ne morejo sodelovati v delitvi novoustvarjene vrednosti?

Dr. Tajnikar sodobne dosežke medicine pripisuje kapitalizmu in me podučuje, da so dostopni ogromni množici posameznikov in ne le bogatašem. Nekaj milijard ljudi, ki jim ti dosežki niso dostopni, gladko spregleda. Očitno ne pozna verodostojnih študij, ki dokazujejo, da v profit usmerjeni kapitalizem direktno ovira hitrejši razvoj medicine, jo usmerja pretežno v razvoj dobrin, ki prinašajo dobiček in so večinoma povsem nepomembne za zdravje ljudi, in aktivno povzroča smrt stotisočev ljudi, ker jim z vsemi sredstvi preprečuje, da bi prišli do cenejših zdravil.

Dr. Tajnikar se vztrajno izmika opredelitvi do ključnega vzroka za socialno razslojevanje v kapitalizmu: lastništva presežne vrednosti. Mojo trditev, da je prisvajanje presežne vrednosti kraja, zavrne s stavkom, da je celo Marx ni imenoval kraja. Pravzaprav škoda, pravi cinično, ker tatove lahko zaprete in rešite problem. No, Marx je trdil, da presežna vrednost izhaja pretežno iz dela in bi morala zato pripadati tudi delavcem, ne pa v celoti lastnikom kapitala. Kar se mene tiče, je prisvojitev nečesa, kar si ustvaril skupaj z drugimi, kraja, pa čeprav je za krajo ne razglaša pravni red, ki si ga sam vzpostavil. Pogoje pač določajo zmagovalci, ki takoj po prvih tekmah poskrbijo, da se vse nadaljnje tekme odvijajo po njihovih pravilih igre. Nekaj več sem o tem napisal v članku Etični kapitalizem - ne da ali ne, temveč kdaj v posebni številki Mladine Alternative 2011, ki je pravkar izšla.

Dr. Tajnikar v zadnjem odstavku svojega odgovora navaja ekonomske teorije in ekonomske pojme, ki naj dokažejo, da o ekonomski vedi ne vem ničesar (kar je res). In navrže, da že s tem, da uporabljam oznake, kot je neoliberalizem, kažem, da ničesar ne vem o zgodovini in sistemu ekonomskih doktrin. Kar se tega slednjega tiče, se bo moral spopasti s tisoči drugih, ki ta izraz uporabljajo vsak dan in imajo pri tem v mislih sedanjo obliko nebrzdanega laissez faire kapitalizma. Glede vsega ekonomskega arzenala, ki ga našteva v dokaz svoje podkovanosti (pri čemer celo navrže, da v znatni meri upošteva razlage marksizma), pa obžalujem, da ga ne uporabi, da bi prikazal bolj poglobljen pogled na vzroke in odpravljanje svetovne revščine. Vsaj na ravni vizije.

In še nekaj: nikakor ne podcenjujem ekonomske stroke. Mislim samo, da vse, kar govorijo in pišejo posamezni ekonomisti, ne temelji vedno na znanstvenih dokazih. Berem izvrstne razprave ekonomistov, tudi Nobelovih nagrajencev, ki namenjajo kapitalizmu ostre kritike in terjajo njegove spremembe. Obžalujem, da je med njimi le malo slovenskih (na primer dr. Jože Mencinger), pa še ti so deležni napadov "mladoekonomistov". V zborniku, ki ga omenjam zgoraj, je neekonomist dr. France Bučar zapisal: "V svojih končnih posledicah je ekonomija socialna veda, še zdaleč ne samo tehnologija o tem, kako čim bolj učinkovito ustvariti čim višji dohodek." Ne bi znal povedati bolje.

"Kje pa je vaš opis novega produkcijskega reda," me sprašuje dr. Tajnikar. Tega nekorektnega vprašanja, ki ga ne namenja le meni, temveč tudi protestnikom z Wall Streeta, češ, pa ti povej, če že kritiziraš, ne bom zavrnil z Miheljakovo duhovitostjo, da ti za to, da smeš reči, da je kruh zažgan, še ni treba biti pek. Možnost novega produkcijskega reda je odvisna od ciljev, ki si jih zastavimo. Za doseganje edinega cilja današnje vladajoče finančne in ekonomske elite, to je profit in bogastvo brez meja za nekaj odstotkov ljudi, najbrž res ni bolj učinkovitega produkcijskega reda. Če pa si za cilje zastavimo pravično delitev presežne vrednosti, globalno solidarnost in okoljsko vzdržen razvoj, se bo današnji sistem izkazal za zelo slabo orodje. Ob takih ciljih bodo tudi v literaturi opisani modeli, ki jih dr. Tajnikar bodisi ne pozna ali pa se mu zdijo utopični, postali bolj uresničljivi.

Dušan Keber