Mnogi občudujejo intenziteto, fanatičnost in vztrajnost Janševega boja za oblast, posebej pa še sposobnost vzdrževanja vzorne discipline in enotnosti najvidnejših podpornikov v njegovi stranki, kar naj bi ga opredeljevalo kot močno osebnost. Takšen zaključek je močno vprašljiv, če le vemo, da se socialna moč vodje kaže v razliki med količino vpliva vodje na vodene in količino njihovega odpora. Ni bil dr. Pučnik slaboten vodja, ker je Demos razpadel, in ni Janša močan, ker so njegovi najboljši vojščaki tako enotni. Demos je razpadel, ko njegovo edino vezivo, osamosvojitev, ni bilo več aktualno, in potem, ko dr. Pučnik ni mogel vplivati na najmočnejše člane Demosa, da bi pristali na njegov način reševanja drugih političnih vprašanj. Če bi namesto z avtonomnimi in načelnimi osebnostmi, kot sta bila dr. Bučar in dr. Hribarjeva, imel opraviti z dr. Grimsom ali Irglovo, ne bi imel težav.

Obramboslovec Janša dobro ve, da je moč maršala zelo odvisna od podpore generalov. Očitno tudi ve, da je odnos do vodje vedno bolj ali manj ambivalenten in da se zna velika podložnost podrejenih kaj hitro spremeniti v veliko nasprotovanje. Da se mu kaj takega ne bi zgodilo, skrbi za redno odvajanje agresivnosti svojih jurišnikov na "zunanje" sovražnike - politične nasprotnike, ki naj bi bili krivi za vse slabo, kar se dogaja v naši državi. Volilci, ki iz dneva v dan slabše živijo, jim čedalje bolj verjamejo. Najbolj "vžge", če je v očitkih delček močno napihnjene resnice. Če se vztrajno ponavlja, se zna prijeti tudi tako nora in iz konteksta vzeta laž, kot je tista o Kučanovem propagiranju likvidacije političnih nasprotnikov.

Janša je politični fanatik, neomajno prepričan vase, ki ima - tako kot vsi fanatiki - velik vpliv na ljudi s kompleksom manjvrednosti, ko jim odpre življenjske perspektive, o katerih si brez njega niso upali niti sanjati. Tem je oblast kot balzam na kronično rano. Si je miličnik Gorenak upal sanjati, da bo nekoč notranji minister? Z Janšo na oblasti ima za to vse možnosti, pa ga bo ja podpiral. Janša je vrhovni avtor, planer, motor politične strategije SDS. Njegovo ime je sinonim za SDS. Njegovi jurišniki vedo, da se SDS brez njega sesuje, z njo vred pa tudi njihovi položaji; prav zares imajo kaj izgubiti. Grabi jih strah pred neenotnostjo v lastnih vrstah, glasujejo s pomočjo "plonk" listkov in zmeljejo vsakogar, ki bi si upal konkurirati Janši za prestol, na strankinem kongresu pa Janšo izvolijo z 99-odstotno večino. Med seboj so nezaupljivi, posebej nezaupljiv je Janša. Njihov interni dialog je šepav. Kljub manifestni složnosti niso prijatelji. Spominjajo na zakonce, ki se nikdar ne skregajo, potem pa se nenadoma ločijo. Janša se dobro zaveda, da je manifestna složnost močan politični adut SDS. V javnosti vedno zagovarja svoje jurišnike, četudi je evidentno, da delajo narobe. Sledov svojih povezav v raznih problematičnih omrežjih ne pušča. V kolikor obstajajo, jih njegovi ljudje poiščejo in uničijo (npr. v Sovi). Sodni pregoni zoper njega so zato vnaprej obsojeni na neuspeh.

Janša in njegovi jurišniki vneto in brez slabe vesti izkoriščajo medije, posebno TV, za novačenje svojih volilcev in njihovo odvračanje od svojih nasprotnikov. Razni politični resničnostni TV-šovi, v katerih trenutno zmagujejo, so natrpani z značilnostmi destruktivnega medčloveškega dialoga, z neprestanim pretvarjanjem ad rem diskusije v diskusijo ad personam, z osebnim razvrednotenjem političnih nasprotnikov, opravičevanjem lastnih napak z napakami nasprotnikov, pripisovanjem lastnih napak nasprotnikom (projekcija), prikrojevanjem statističnih podatkov, fotomontažo za nasprotnike obremenilnih dokumentov itd. itd. Vse prenose naših političnih TV-šovov preveva mučna agresivna koprena, ki se počasi in vztrajno širi tudi na nepolitične TV-oddaje (Slakova "Trenja" in "Pogledi" so včasih prava inkvizicijska zaslišanja), ki dodatno zastrupljajo našo bolestno družbeno klimo. Napačno bi bilo trditi, da so Janša in njegovi jurišniki edini krivci zanjo, nedvomno pa je, da so z omenjenimi manevri, predvsem pa s svojo odprto agresivnostjo, glavni zaviralci tvornega družbenega dialoga, ki je predpogoj za izhod iz krize, v kateri se nahajamo.

TV-medij s sliko in glasom oziroma s svojim neposrednim čutno nazornim delovanjem pomembno dopolnjuje vsebino verbalnih sporočil. Tako imenovana neverbalna sporočila, kot so izraz in lesket oči, izraz ustnic, višina in moč glasu, cinični smeh, drža rok, drža telesa, prekinjanje sogovornikov, nasilno prisvajanje besede, splošni videz itn., pozornemu gledalcu veliko povedo o TV-akterjih. Čeprav fiziognomika ni priznana znanstvena disciplina, resni znanstveniki (Fromm, Adorno) trdijo, da so nekateri fiziognomični znaki v pozitivni korelaciji z določenimi tipi osebnosti. Tako Fromm omenja "ledeni" žar v očeh, nasmeh kot tujek na obrazu, ki spači obraz, namesto da bi ga olepšal, in izraz ostudnosti na obrazu, kot da njegov lastnik neprestano voha mrhovino, ki naj bi vsi pozitivno korelirali z raznimi tipi avtoritarne osebnosti. Bolj za šalo kot zares sva z ženo oblikovala posebno "fiziognomično listo" naših javnih osebnosti (ne le političnih) po teh kriterijih. Imena so seveda tajnost. Naj omenim le, da na vrhu liste ni politik, da na njej prevladujejo Janševi ljudje in da je žena nasmeh enega politika (ni iz SDS!) krstila z imenom - nasmeh morskega psa. Fromm istočasno kritizira zmoto, da "resnično slab človek nosi Kajnovo znamenje na obrazu". Kakšnemu "Kajnu" na obrazu res ni videti ničesar, prav ničesar, čeprav se za njim skriva težka patologija.

Vsi naši politiki imajo polna usta demokracije. Mnoge stranke imajo demokracijo celo v imenu. Njihovi programi se vsi po vrsti trudijo biti demokratični in se samo delno razlikujejo med seboj. Pač pa se pomembno razlikujejo njihovi nosilci. Kakorkoli, težko si je predstavljati avtoritarne (beri nedemokratične) izvajalce demokratičnega političnega programa. Za pomoč tistim, ki ne poznajo psiholoških značilnosti avtoritarnih, nedemokratičnih osebnosti, navajam najbolj značilne, ki jih omenja socialna psihologija, bralci pa naj sami odločijo, komu jih bodo "prilepili": etnocentrizem, agresivnost in netolerantnost, nestrpnost do manjšinskih skupin, podložnost kulturi vodje in njegovi karizmi, konservativizem, spoštovanje "čvrste roke" in avtoritete, rigidnost stališč, konvencionalnost, pretirani spolni moralizem, psihološki mehanizem projekcije na nasprotnike, formalizacija socialnih kontaktov in močni predsodki.

Kakorkoli že se bomo odločili 4. decembra - dobili bomo takšne oblastnike, kot si jih zaslužimo.

Franc Mlinarič, prof. psih. in fil., Ljubljana