Drugi val revolucije za oživitev zastale tranzicije se je zganil prejšnji petek. Na trgu Tahrir se je zbralo več sto tisoč ljudi. Z zahtevami po takojšnjem sestopu generalov z oblasti so protestirali proti zamislim vladajočega vojaškega sveta, da s spremembami ustave ohrani zadnjo besedo nad vsemi pomembnejšimi odločitvami, parlament in vlado pa de facto oropa pristojnosti vodenja države. Po demonstracijah se je na trgu utaborilo več sto ljudi. Z zasedbo Tahrirja so nameravali vztrajati do izpolnite zahtev. Še isti večer so jih varnostne sile poskušale pregnati s silo. Nasilna izselitev ni uspela. Protestniki so tabor zaščitili z živo verigo in varnostne sile potisnili v bližnjo ulico Mohameda Mahmuda, ki vodi do še vedno osovraženega notranjega ministrstva. Majhna ulica tik ob ameriški univerzi je postala osrednje bojišče za drugo republiko.

"V nedeljo so napadli mošejo Omarja Makrama na Tahrirju. V oblakih solzivca so trije umrli," se spominja Haitham Radvan, novinar pri časniku Šerug. Zgražanje nad surovostjo varnostnih sil je na ulice prignalo na desettisoče ljudi. Tahrir je bil zavarovan. Ulica Mohameda Mahmuda se je kot zadnja obrambna črta "Republike Tahrir" spremenila v poskusni teren izredno močnega solzivca, po nekaterih špekulacijah celo živčnega plina. Na trenutke je bilo obstreljevanje mladih, ki so policiji vračali s točo kamenja, tako silovito, da se je dim v gostih oblakih valih na osrednji trg nekaj sto metrov stran. Čeprav razredčen, je pozdrav kljubovalcem vojaški samovladi v poljskih bolnišnicah na Tahrirju zdravnikom in oskrbovancem vnovič izvabil solze v oči, dušil pljuča in silil h kašlju.

Organizatorji

"Ne vem, s čim imamo opravka. Ne znamo identificirati snovi, ki so ji bili ljudje izpostavljeni," z rameni skomigne ambulantni zdravnik dr. Ahmed Metulah. V eni izmed štirinajstih poljskih bolnišnic, ki so jih prostovoljci postavili na Tahrirju in v sosednjih ulicah, tok pacientov ni dopuščal daljšega pogovora. Ponjava platnenega šotora se je pod večer odpirala v skorajda minutnem taktu. Medicinske sestre so s kisikovimi maskami oskrbovale prišleke, jim izpirale oči in oskrbovale rane, prizadejane od gumijastih nabojev. Povezane glave, strelne rane tik pod očesom, zastoji srca in tresoča se telesa, padajoča v epileptični šok, so zaposlovali večerno izmeno zdravstvenega osebja. Samo v ponedeljek so na Tahrirju našteli 1038 ranjencev.

Visoko število ranjencev Haitham Radvan pripisuje boljši organizaciji varnostnih sil. "Januarja so protestniki presenetili varnostne sile. Prvič so videli, kako demonstrirajo množice ljudi. Tokrat so bili pripravljeni. Vedeli so, kako lahko učinkovito ranijo in pobijejo čim več ljudi," je prepričan. Če so varnostne sile zmogle boljšo organizacijo, tudi demonstranti niso v ničemer zaostajali. Že v nedeljo zvečer so s človeško verigo zaprli polovico cestišča iz ulice Mohameda Mahmuda in tako reševalnim vozilom ter prostovoljnim reševalcem omogočili prost dostop. Eden izmed njih je tudi Haitham. Čez dan novinar, ponoči reševalec na motorju. Skupaj s kolegom sta se v ponedeljek v žrelo bojišča podala devetdesetkrat. V šestih urah vratolomne vožnje po razdejanem cestišču, polnem kamenja in nabojev solzivca, sta iz dimnega ujetništva povlekla devetdeset nesrečnikov. Na motorju sta na sredo posadila onemoglega protestnika in jo skozi noč ucvrla do prve poljske bolnišnice. "Vozila sva brez luči. Tarče varnostih sil niso bili zgolj demonstranti. Tudi po nas reševalcih je letelo."

"Kaj ti je rojilo po glavi, ko si se vedno znova vračal v ulico Mohameda Mahmuda," vprašam.

"Nič posebnega," odvrne. "Kdorkoli stopi trg Tahrir, je mučenik in z eno nogo že v grobu," z znatno mero črnega humorja in kančkom resnice pove Haitham. Tisto noč je prevažal dva ranjenca s poškodbama, ki sta se mu še posebej vtisnili spomin. En nesrečnik jo je v obstreljevanju z gumijastimi naboji skupil v oko, drugemu je naboj s solzivcem priletel naravnost v glavo.

Demokracija nabojev

Vojska in notranje ministrstvo trdita, da v Kairu in drugih mestih, kamor so se razširile demonstracije, ne uporabljata solzivca niti kakšnega novega živčnega plina. Za nasilnimi spopadi podobno kot Hosni Mubarak v svojih zgodovinskih televizijskih nastopih samozanikanja vidijo roko "neznancev" in "tujih sil". Triindvajsetletni Said Omar se ob tej opazki samo nasmehne in mi pomoli pod nos prazen tulec dvajsetmilimetrskega kalibra. Pobral ga je v ulici Mohameda Mahmuda, kamor se je s prijatelji na obrambo Tahrirja odpravljal vsak dan. "Glej, to je njihova demokracija," reče in pokaže naboj, na katerem je še dobro viden napis "made in USA". "Vojaški svet nam je obljubljal, da bo rojen nov Egipt. Nobene od obljub niso izpolnili," pravi študent fakultete za turizem. Pogovoru prisostvuje starejši moški. Skrbno posluša Saidovo pripoved. Plen iz ulice Mohameda Mahmuda nato dokumentira še s fotografijo in ves čas osuplo zmajuje z glavo.

"Pomembno je, da starejšim razložimo, zakaj smo tu. Veliko jih sedi doma pred televizorjem, gleda poročila in si misli, da smo teroristi. Ko jim pojasnimo, kaj so naši cilji in kaj se je odvijalo na Tahrirju, mnogi spregledajo, da smo vendarle dobri ljudje."

Na prvi frontni črti v ulici Mohameda Mahmuda se je za demokracijo in svobodo dan za dnem v solzah boril tudi 41-letni Mohamed. Oče treh otrok je turistični vodič. "Prvi dan je vladal kaos. Brez pravil so slepo streljali v množico. Krogle so obtičale v rokah, nogah, povsod." Tudi sam jo je skupil v levico in sedaj prisilno svoje prijatelje opazuje zgolj od daleč. Ko bo spet lahko zalučal kamen, se bo odpravil nazaj, če bo potrebno. "Sedaj se ne morem boriti. Toda vseeno je pomembno, da sem tukaj. Predstavljaj si, kaj bi se zgodilo, če bi se moji bratje v prvi vrsti borili sami, za njimi pa ne bi bilo nikogar."

V boj so odšli mnogi. Šestintrideset se jih je v Kairu in drugih egiptovskih mestih vrnilo v krstah. Najhujše nasilje po januarski revoluciji predstavlja obračun s požrtimi obljubami vojaškega sveta. Namesto hitre tranzicije v demokracijo je Egipt v zadnjih enajstih mesecih doživel zgolj zamrznitev preteklosti. Nadaljevala so se sojenja civilistom pred vojaškimi sodišči. Mubarakov sodni proces je zastal v proceduralnih vprašanjih. Kritikom vladajočega sveta so se poskušali nadeti nagobčniki. Vse do pred nekaj dnevi so oklevali z objavo jasnega časovnika, kdaj bodo v državi izvedene predsedniške volitve. Sprejemanje zakonodaje, ki bi pomenila jasen prelom z Mubarakovim režimom, se ni premaknilo nikamor. Na ponedeljkovih parlamentarnih volitvah bodo tako smeli kandidirati člani tudi nekdanje vladajoče stranke NDP, potem ko je vojaški svet precej omiljen lustracijski dekret sprejel šele pred nekaj dnevi. Edini droben obliž je, da bo morebiti izvoljenim podpornikom Mubaraka lahko odvzet poslanski mandat, če bo sodna veja oblasti ugotovila, da so v prejšnjem režimu podlegli korupciji. Popoln izgon nekdanjih NDP-jevcev iz političnega življenja bo začel šele veljati na naslednjih volitvah.

Odstopite!

Generali so uzurpirali oblast. Čeprav so zatrjevali, da jim ta ne diši, jih je vonj po privilegijih očitno premamil. Potem ko je januarja odletela glava režima, so računali, da se ljudstvo ne bo uprlo, če preživi njegov trup. A so se krepko ušteli. Sodu je izbil dno osnutek ustavnih sprememb, kot si jih predstavljajo generali, in množice, ki so v minulih mesecih čakale, da vojaški svet izpolni obljube, znova pognal na ulice. Po Tahrirju so spet odmevale iste zahteve po svobodi in končanju režima. Spremenila so se zgolj imena. Mubaraka je zamenjal Tantavi.

"Prvič sem na Tahrir prišel januarja, ker sem se hotel znebiti Mubaraka. Drugič me je na trg prignala užaloščenost svojcev žrtev Tahrirja, ki so zaman čakali na odškodnine za umrle družinske člane. Namesto denarja so dobili tepež policije. To me je razjezilo. Ugotovil sem, da se ni nič spremenilo. Še vedno smo brez dostojanstva in spoštovanja," zleknjen na tanko penasto podlago sredi šotorišča na Tahrirju razlaga 29-letni Mohamed Azad. Glavo ima povezano z debelo plastjo gaze. Pod desnim očesom je modrica od gumijastega naboja, pokrita z dvema obližema. Počasi menjava barvo. Iz vijolične se mavričasto preliva v škrlatno rumeno. Poškodbe je skupil v sredo dopoldne. "Ljudje poleg mene so umirali, jaz pa sem še vedno živ," z retorično samoumevnostjo odvrne na moje osuplo vprašanje, zakaj je po oskrbi rane na ličnici še enkrat odvihral v ulico Mohameda Mahmuda. "Volitev se ne bom udeležil. Kar tukaj na trgu bom ostal, dokler Tantavi ne odstopi," pove in odslovi gospo, ki je skupaj s sinom ranjencem prinesla skromen zajtrk: rogljiček in mlečni napitek. "Dajte drugim, ki ga bolj potrebujejo," v zahvalo zamahne z roko.

Trg Tahrir je v četrtek po dolgih petih dneh spet zadihal čist zrak. Po posredovanju klerikov iz vrhovne verske avtoritete Al Azhar so varnostne sile in protestniki spoštovali izpogajano prekinitev spopadov. Utrujeni zdravniki in medicinsko osebje so izžeti od nočnih izmen legli k počitku. Vhod v ulico Mohameda Mahmuda je zaprla človeška veriga. Vojska je čez frontno črto povlekla žičnato ograjo. Nekaj ur kasneje so cestno pregrado nadgradili še z betonskimi bloki. Obstoj premirja je visel v zraku. Odvisen je bil od naslednjih korakov vojaškega sveta.

"Republika Tahrir" je pred petkovimi demonstracijami, poimenovanimi "Zadnja priložnost", obnavljala zaloge zdravil in sanitetnega materiala. Pred mošejo Omarja Makrama se je ustavilo reševalno vozilo. Zdravniki so prostovoljce povabili k darovanju krvi. Velika gruča starih in mladih je potrpežljivo čakala na odvzem življenjske tekočine. Na drugem koncu trga so amaterske plinske maske za pet evrov, potapljaška očala za 60 centov in nežne ustne maske iz bombaža za 15 centov še vedno šli dobro v promet. Ljudstvo Tahrirja se je pripravljalo na nov prelomen dan. Na pročelju stanovanjske stavbe z najboljšim razgledom na epicenter revolucije je nemo vihral gromozanski transparent. "Ljudstvo se je odločilo oblast predati drugim ljudem," je bilo zapisano z debelimi rdečimi črkami.