"Bistvo pravične trgovine je, da je posameznik, ki izdeluje te izdelke, v boljšem položaju, kot so delavci in proizvajalci v konvencionalni trgovini. S takšno trgovino dobijo ljudje, ki prihajajo iz ekonomsko deprivilegiranih držav sploh možnost, da s svojimi izdelki konkurirajo na zahodnem trgu," bistvo pravične trgovine razloži Pečjakova.

Proizvajalec dobi približno tretjino cene izdelka

Lara pravi, da pri njih nekatere stvari uvažajo neposredno od svojih proizvajalcev, druge prek dveh večjih uvoznikov, Avstrijcev in Italijanov. Veliko neposrednih proizvajalcev je na afriški celini. Tako v Burkini Faso, kot v Gani, v Ugandi in v Keniji. Proizvajalce imajo tudi v Nepalu. "Pri nekaterih drugih neposrednih pa kar naročimo prek spletne strani," pojasni Pečjakova.

Tudi Lara je bila v Burkini Faso, kjer je spoznala tamkajšnje obrtnike. Z nekaterimi je neposredno sodelovala, tako so skupaj razvili nove izdelke. "Potem so to naredili, mi smo naročili, pripeljali v Slovenijo in tu prodali. To je en tak način, ki je zelo neposreden, zelo terenski. Ampak to so prav ti iz Burkine Faso, s katerimi res zelo tesno sodelujemo," nam pove Lara. Pred kratkim je ena od proizvajalk, ki tiska in barva blago, prišla tudi na obisk v Slovenijo.

Ti obrtniki so povezani v lokalna društva ali zadruge, ki delajo v njihovem imenu. Tako je tudi v Burkini Faso, kjer je združeno približno dvajset proizvajalcev, katerih izdelke prodajajo v trgovini 3MUHE. Pečjakova pove, da se pri prodaji tudijo pokriti vse potrebe, ki jih imajo potrošniki. "Tako prodajamo prehranske izdelke, kozmetiko, oblačila, knjige, igrače, nakit, razne umetniške izdelke."

"Društvo dela v imenu izdelovalcev, kar pomeni tudi, da društvo od cene izdelka pobere od pet do deset odstotkov," pojasni Pečjakova. Ta denar porabijo za konkretne projekte. To je lahko gradnja infrastrukture, knjižnice, šole in podobno. Pečjakova razloži: "V tej ceni je vedno en določen odstotek namenjen skupnosti. Proizvajalec pa dobi nekje tretjino." Tako je tretjina cene izdelka namenjena proizvajalcu, tretjina stroškom prevoza, tretjina pa gre za trgovsko maržo. Tudi ljudje, ki izdelke kupujejo, pogosto sprašujejo, od kod ti prihajajo, kdo jih je naredil, in predvsem to, če izdelovalci res dobijo denar.

Pečjakova zatrdi celo, da "za večino izdelkov proizvajalci dobijo denar vnaprej. Tako se jim ni treba zadolževati."

V tujini je obseg dela veliko večji

Avstrijski dobavitelji poslujejo na podoben način. Tudi oni imajo svoje proizvajalce, od katerih uvažajo artikle. Razlika je v tem, da oni uvažajo ogromne količine izdelkov, zato sta prevoz in uvoz za posamezni izdelek veliko cenejša. "Oni uvozijo zabojnik, mi pa uvozimo škatlo," je slikovita Pečjakova.

Ker so večji, imajo več sredstev v vseh pogledih. Imajo tudi več ljudi, kar pomeni, da so lahko bolj pogosto na terenu. Imajo celo profesionalne oblikovalce, ki na terenu delajo s proizvajalci ter razvijajo nove produkte. "Tega si mi ne moremo privoščiti. Pri nas na teren hodimo zaposleni ali pa prostovoljci," je dejala Pečjakova.

V Sloveniji je pravična trgovina še v povojih

Začelo se je tako, da je okoli leta 2000 društvo Humanitas v Burkini Faso organiziralo skupino proizvajalk, ki so se izučile tradicionalnih tehnik barvanja blaga. Nato je društvo izdelke pripeljalo v Slovenijo in priredilo prodajno razstavo v etnografskem muzeju. S tem so tudi testirali, ali so ti izdelki zanimivi za slovenski trg. Zanimanje je bilo veliko. Društvo se je povezalo z organizacijo za trajnostni razvoj Umanotera in leta 2004 so skupaj v Ljubljani odprli trgovino 3MUHE .

"To se je razvijalo, začeli smo se ukvarjati tudi z veleprodajo. Ker se je obseg dela povečal, se je pred dvema letoma ustanovila Odjuga, to je pa zadruga, ki se ukvarja z uvozom, prodajo in distribucijo pravičnotrgovinskih izdelkov v Sloveniji," nadaljnjo dejavnost obrazloži Pečjakova.

Pravičnotrgovinske izdelke lahko zdaj najdete tudi v hipermarketih enega izmed velikih trgovcev po Sloveniji. A v primerjavi s tujino po besedah Pečjakove zamujamo kar nekaj desetletij: "Razlika med nami in tujino je ta, da je pri nas to mogoče dobiti zadnjih nekaj let, v tujini pa je to staro že kakšnih 30 let." Tudi zaradi tega dejstva izdelkov pravične trgovine veliko slovenskih potrošnikov sploh ne pozna.

"Zanimanje ljudi je sicer prisotno, a je še zmeraj manjše, kot bi lahko bilo. Ozaveščenost pa raste. Vedno več imamo stalnih strank, ki se vračajo," pritrdi Pečjakova, ko jo vprašamo, ali največ prometa ustvarijo ravno redne stranke. Ljudje vedo, kaj lahko v takšni trgovini dobijo in po določene izdelke redno prihajajo. "Je pa res, da je to Ljubljana, in v Ljubljani smo bolj poznani, v kakšnih drugih krajih po Sloveniji pa je to bolj šepajoče," še dodaja. Tudi v Mariboru so odprli trgovino, a so jo morali zaradi premajhnega zanimanja kmalu zapreti.

Lara Pečjak je poudarila še, da pravična trgovina ni humanitarna dejavnost. "Mi ne pošiljamo kar tako enih sredstev v države, s katerimi sodelujemo. Gre za trgovsko dejavnost, za izmenjavo in za prodajo. Razlika je le v tem, da gre to po nekih etičnih principih."