Okornovo zmagoslavje
Festivalsko nagrado vodomec je torej prejel ameriški film Zaklonišče, ki je izvrstno priklical katastrofični duh časa, toda neke vrste neuradni zmagovalec festivala je nedvomno Mitja Okorn kot režiser poljskega filma Pisma sv. Nikolaju. Ta je na Poljskem že teden dni po premieri postal uspešnica (z okoli 600.000 gledalci), kakršne tam ne pomnijo v zadnjih dvajsetih letih, v petek zvečer pa je na Liffu navdušil tudi ljubljansko občinstvo, ki je mladega režiserja nagradilo s stoječimi ovacijami. Če bi Mitja Okorn ostal pri slovenskem filmu, bi težko doživel tolikšno zmagoslavje, čeprav je že s svojim prvencem, amatersko-"gverilskim" Tu pa tam (2004) v kinu prekosil vse filme s 7. festivala slovenskega filma, ki Okornovega prvenca ni sprejel v svoj program. Mitja Okorn je potem nekaj časa glasno stresal jezo nad slovenskimi filmskimi razmerami, dokler ni dobil priložnosti na Poljskem, kjer je trdo delal v televizijski in videoprodukciji, vmes pa zaman poskušal s celovečernim projektom pri slovenskem Filmskem skladu - in morda je celo bolje, da ga ni dobil, saj je tako postal prvi slovenski filmar, ki je naredil uspešnico v tujini.
In to celo na tako izčrpano temo, kot je božična zgodba. In v tako "tveganem" žanru, kot je romantična komedija. V tem žanru se vse srečno konča, a da bi takšen konec osrečil tudi gledalce, mora biti pot protagonistov kljub komičnim peripetijam dovolj trnova ali takšna, da se na njej spremenijo. To je spet odvisno od tega, s kakšnimi moralnimi karakteristikami so vpeljani: če je to na primer sicer elegantna in šarmantna dama, toda trda radijska direktorica in svečenica buržoaznega doma, potem se ji pač mora zgoditi nekaj, kar jo bo zlomilo ali "otoplilo" z materinskim čustvom (in spremenilo v adoptivno mater); če pa je to na primer simpatični radijski napovedovalec, ki mora delati tudi na božični večer in pustiti svojega pametnega sinka samega, tedaj bosta tako on kot njegov sinko za božično darilo dobila žensko oziroma novo mamo. Film prepleta več zgodb, ki segajo ne le v različne socialne plasti, marveč imajo tudi različne emocionalne zastavke in razvoje. Vsi pa v znamenju božičnega časa peljejo v družinske zgodbe, zaceljene, če je bila družina na začetku razsuta, ali v novo ustvarjene. Scenarij treh poljskih scenaristov nikoli ne zaide ne v sentimentalizem ne v cenene komične rešitve, Okornova režija pa deluje tako zanesljivo, kot da bi imela za sabo že najmanj ducat romantičnih komedij.
Tudi letos zelo dober obisk
Če potegnemo črto pod letošnjim festivalom, lahko rečemo, da so statistike v okvirih pričakovanega, kar pa v današnjih časih še zdaleč ni majhen ali celo samoumeven dosežek. V programu je bilo, kot so sešteli v Cankarjevem domu, 143 filmov, od tega 42 kratkometražnih, ki so bili prikazani na skupno 284 projekcijah, od tega jih je bilo 260 v Ljubljani in 24 v Mariboru, kjer je Liffe gostoval tudi letos. Do včeraj so za njihov ogled izdali 48.531 vstopnic, kar pomeni, da se je obisk tudi tokrat sukal okoli "magične" številke 50.000, kar 62 projekcij pa je bilo razprodanih.
Spodbuden podatek pa je verjetno tudi ta, da je bilo med obiskovalci približno 65 odstotkov dijakov in študentov, sicer pa je bilo na festivalu akreditiranih tudi 142 domačih in pet tujih novinarjev.